VSM Sodba IV Kp 33787/2015

I. Pritožba pooblaščenke obsojene S.E se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v znesku 60,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo zoper obsojeno S.E. na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 33787/2015 z dne 29. 3. 2017 in obsojenki izreklo na ta način določeno kazen sedem mesecev zapora. Odločilo je še, da je obsojenka na podlagi 507. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo se je pritožila obsojenka po pooblaščenki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pooblaščenka obsojenke uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka ob citiranju 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter sklicevanju na odločbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 19410/2015. Po oceni pooblaščenke, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni izkazalo zaključka, kot izhaja iz navedene odločbe, v skladu s katero je preklic pogojne obsodbe institut, ki je predviden za primere, ko se obsojencem dokaže tako dejstvo, da bi lahko izpolnili posebni pogoj, kot tudi njihovo namerno prikrivanje ali „razmetavanje“ finančnih sredstev.

5Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno pojasnilo obsojenkin vzrok neizpolnitve posebnega pogoja, pri čemer je v okviru presoje razlogov za obsojenkino neizpolnitev obveznosti povzelo vsebino pridobljenih listin in izvedlo njeno zaslišanje ter se do vsega navedenega tudi argumentirano in tehtno opredelilo. Pooblaščenka pa s povzetimi navedbami v bistvu ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč podaja lastno dokazno oceno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je drugačna od tiste, ki jo je zavzelo sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitki so v tej smeri zato neutemeljeni, česar ne more spremeniti niti sklicevanje na odločbo IV Kp 19410/2015, saj ta ne podpira pritožbenih navedb pooblaščenke o „potrebni dokazanosti namena in prikrivanja oziroma razmetavanja finančnih sredstev“.

6Nadalje pooblaščenka obsojenke navaja, da je sodišče prve stopnje postopek izpeljalo nepravilno, saj je hkrati vodilo postopek za preklic pogojne obsodbe zoper D.E., ki je z obsojenko po sodbi II K 33787/2015, solidarno odgovoren za izpolnitev posebnega pogoja.

7Uvodoma je poudariti, da iz povzetih navedb niti ni mogoče razbrati kršitve, ki bi jo naj po mnenju pooblaščenke storilo sodišče prve stopnje, ker postopka za preklic pogojne obsodbe ni razdružilo. Navkljub temu, pa ji ne gre pritrditi, saj je sodišče prve stopnje s sodbo II K 33787/2015 z dne 29. 3. 2017 obsojenima S.E. in D.E. izreklo pogojni obsodbi, s katero je vsakemu od njiju individualno določilo poseben pogoj, da v roku treh let po pravnomočnosti sodbe povrneta premoženjsko korist, ki sta si jo (vsak zase) pridobila s kaznivim dejanjem. Slednje očitno pooblaščenka prezre, zato je vsakršno zatrjevanje o solidarni odgovornosti izpolnitve posebnega pogoja neutemeljeno.

8Pooblaščenka graja tudi ugotovljeno dejansko stanje, ko trdi, da je sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek o obsojenkinem zavestnem izmikanju izpolnitve posebnega pogoja, saj je pri bančnih izpiskih spregledalo, da obsojenka ni mogla razpolagati s celotnimi prejetimi denarnimi sredstvi in da je bil njen račun zaradi izvršb blokiran. Nepravilen pa je tudi zaključek sodišča, da ni pokazala zadostne volje in skrbi za izpolnitev posebnega pogoja, saj obdobje brezposelnosti in nevključenosti v evidenco brezposelnih oseb pri obsojenki ni bilo dolgo, zaposlila se je namreč še pred jesenjo 2018, kar pomeni, da si je prizadevala pridobiti delo in prihodke.

9S povzetimi navedbami ni mogoče soglašati. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče upravičeno preklicalo pogojno obsodbo in obsojenki utemeljeno izreklo v pogojni obsodbi določeno kazen sedem mesecev zapora. Obsojenka namreč s pogojno obsodbo naložen posebni pogoj ni izpolnila niti deloma, kljub temu da je bila od 3. 7. 2018 zaposlena za polni delovni čas, kot to izhaja iz izpisa iz registra ZZZS ter je od avgusta 2018 prejemala redna mesečna nakazila iz naslova plač, otroškega dodatka ter druge neopredeljene prilive, kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Pri tem ne gre prezreti, da obsojenka v obdobju vse od 29. 3. 2017 do 29. 3. 2020 (ko je potekel rok za izpolnitev obveznosti), pa tudi v teku preklicnega postopka, nobenemu oškodovancu ni plačala niti najmanjšega zneska, kljub temu, da je za to imela določena finančna sredstva in je torej z njimi vendarle razpolagala, a vendar zaradi njenega vehementnega odnosa, ne za namen izpolnitve obveznosti po pravnomočni sodbi. Pritrditi je zato zaključkom sodišča prve stopnje, da bi obsojenka z obročnimi nakazili lahko vsaj delno izpolnila naloženo obveznost in tako izkazala minimalno pripravljenost za izpolnitev s pravnomočno sodbo naloženega posebnega pogoja.

10Pooblaščenka ne more vzbuditi dvoma v pravilnost izpodbijane sodbe niti z navedbami, da obsojenkino obdobje brezposelnosti ni bilo dolgo, da so njeni dvigi iz transakcijskega računa bili nižji od prejemkov, ter da sme v skladu z ZIZ razpolagati le s 76% bruto minimalne plače. Slabo finančno stanje namreč samo zase ne predstavlja objektivnega razloga za neizpolnitev posebnega pogoja iz pogojne obsodbe. V postopku preklica pogojne obsodbe mora obsojenec izkazati, da zaradi okoliščin, ki niso v njegovi moči, obveznosti ne more izpolniti, tega pa obsojenka v zadostni meri ni izkazala. Še posebej ne glede na to, da se v obdobju po pravnomočnosti sodbe kljub brezposelnosti ni prijavila na Zavodu RS za zaposlovanje kot aktivna iskalka zaposlitve, niti ni zaprosila za pridobitev denarne socialne pomoči, kar pomeni, da je torej imela določena finančna sredstva, in končno, da je vse od avgusta 2018 bila zaposlena in prejemala plačo (ter druge prejemke, kot že predhodno obrazloženo). Glede omejitve obsojenkinih razpolaganj, kar pooblaščenka zatrjuje šele v pritožbi, pa je dodati le, da je obsojenka nenazadnje še vedno z določenimi sredstvi lahko razpolagala, a jih ni namenila za plačilo obveznosti po pravnomočni sodbi.

11Na podlagi navedenega ter upoštevaje preostale razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, je neizpolnitev posebnega pogoja tudi po mnenju pritožbenega sodišča posledica obsojenkinega družbeno nesprejemljivega in nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, ne pa objektivnih okoliščin, ki bi obsojenki kljub njeni pripravljenosti onemogočale njegovo izpolnitev.

12Iz navedenih razlogov, in ker pooblaščenka niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje iz izpodbijane sodbe, prav tako pa pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo potrebno pritožbo obsojenkine pooblaščenke zavrniti kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

13Odločitev o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 507. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po tar. št. 74011 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.