VSRS Sodba I Ips 40681/2015

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Celju je obsojenega K. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 160. člena in 47. člena KZ-1 mu je izreklo denarno kazen 75 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, kar znaša 1.500,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. V primeru, da je ne bo plačal, in če se denarne kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP ter sodno takso in plačilo potrebnih izdatkov oškodovanca.

2Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

3Zoper sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčeva zagovornica iz razloga kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, ali podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je vrhovni državni tožilec Boris Ostruh odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. Po vlagateljičini oceni je do kršitve kazenskega zakona prišlo zato, ker je obsojenec navedbe, ki se mu očitajo, podal v ugovoru zoper nalog za plačilo sodne takse, ki je bil hkrati kazenska ovadba, zato bi lahko obsojenec izvršil kvečjemu kaznivo dejanje krive ovadbe. Izrek sodbe se sklicuje na trditve, ki jih je obsojenec podal v plačilnem nalogu. Iz tega razloga kršitev kazenskega zakona ni podana, kvečjemu bi lahko šlo za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je vlagateljica ne uveljavlja. Če bi se odprlo vprašanje kršitve kazenskega zakona, pa ta ni podana. Zagovornica zagovarja stališče, da naznanitev kaznivega dejanja, kolikor ne gre za krivo ovadbo, že po naravi stvari ne predstavlja nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, in se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 231/2006 z dne 12. 11. 2017. Žaljivo obdolžitev je mogoče izvršiti le z brezpogojnim zatrjevanjem žaljivih dejstev, kazenska ovadba pa nakazuje le na možnost izvršitve kaznivega dejanja. Ratio decidendi citirane sodbe Vrhovnega sodišča je v tem, da je mogoče kaznivo dejanje izvršiti le z afirmativno trditvijo o dejstvih, ne pa na primer z izražanjem v pogojnem naklonu. Če bi sprejeli stališče, da s podajo ovadbe ni mogoče izvršiti kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, bi to pomenilo, da med kaznivima dejanjema žaljive obdolžitve in krive ovadbe ne bi moglo priti do idealnega steka. Brez smisla bi bila potemtakem peti in šesti odstavek 160. člena KZ-1, ki urejata posebna dokazna pravila, če je dejanje žaljive obdolžitve storjeno s tem, da kdo za koga trdi ali raznaša, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Če so take trditve neresnične in podane kot kazenska ovadba, pride do idealnega steka s kaznivim dejanjem krive ovadbe. Kaznivo dejanje krive ovadbe namreč konzumira kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Poleg tega naznanitev, da je nekdo izvršil kaznivo dejanje, pomeni podajanje trditev, ne le nakazovanja na možnost, da je storilec tako dejanje izvršil. Če bi bilo drugače, kaznivega dejanja krive ovadbe pojmovno ne bi bilo mogoče izvršiti. Če obtožni predlog zajame le znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ne pa tudi krive ovadbe, bo ne glede na to, da je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve načeloma konzumirano v kaznivem dejanju krive ovadbe, storilec spoznan za krivega le kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Vrhovni državni tožilec kot neutemeljene ocenjuje tudi navedbe, da je sodišče prekomerno poseglo v obsojenčevo pravico do svobode izražanja, saj je svoje navedbe usmeril zoper policista, ki mora biti kot uradna oseba sposoben prenesti negativne odzive javnosti. Vlagateljica navedbe, da je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, v ničemer ne obrazloži, zato je ni mogoče preizkusiti. Kolikor pa vlagateljica navaja, da je sodišče kršilo načeli materialne resnice in proste presoje dokazov, ko je zmotno ugotovilo, da oškodovani policist ni aktivno sodeloval v prekrškovnem postopku, niti ni bil obsojeni vlagatelj seznanjen s tem, da njegova pobuda za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni utemeljena, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se je o njem izjavila in vztrajala pri predlogu in razlogih iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

6Zoper obsojenca je tekel prekrškovni postopek zaradi prekrška po določbah Zakona o javnem redu in miru na škodo A. A.., zaposlene na Davčni upravi RS (v nadaljevanju DURS). Po koncu prekrškovnega postopka je oškodovanec, policist PP ..., obsojencu izdal plačilni nalog za plačilo sodne takse. Obsojenec je o oškodovancu podal inkriminirane navedbe v ugovoru zoper sodno takso. V pisanju je zapisal, naj se ugovor obravnava tudi kot kazenska ovadba. Po stališču obrambe s kazensko ovadbo pojmovno ni mogoče izvršiti kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ki ga stori tisti, ki nekaj trdi ali raznaša dejstva. Trditev izraža prepričanje tistega, ki nekaj zatrjuje, kazenska ovadba pa vedno izraža zgolj sum oziroma določeno stopnjo verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne izraža resničnosti dejstev, torej ni trditev, pač pa zgolj nakazuje na možnost, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno. V zahtevi za varstvo zakonitosti zato obdolženčeva zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona in svoje stališča utemeljuje s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 231/2006 z dne 12. 11. 2007. Meni, da sta sodbo nižji sodišči napačno interpretirali in se napačno postavili na stališče, da je obsojenec o oškodovancu v kazenski ovadbi podal trditve. Izhajali ste le iz jezikovne formulacije navedb, ki niso podane v pogojnem naklonu, nista pa upoštevali narave akta, v katerem so bile navedbe podane.

7Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve stori, kdor o kom pred nekom drugim trdi ali raznaša trditev, ki lahko škodi časti ali dobremu imenu drugega. Dejanje se izvrši le s trditvijo o dejstvih, ne pa z izražanjem vrednostnih sodb. Dopusten je dokaz resnice, s katerim lahko izjavitelj dokazuje resničnost izjave oziroma, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve predpostavlja, da je izjava neresnična, zato mora tisti, ki o drugem trdi nekaj negativnega, dokazati resničnost svoje izjave.¹

8Nižji sodišči sta ugotovili, da so izjave, ki jih je obsojenec podal v ugovoru zoper plačilni nalog, po svoji naravi trditve, ki po svoji naravi objektivno lahko škodijo časti ali dobremu imenu oškodovanca. V pisanju oškodovancu očita konkretna dejstva, tj., da je prikrival in ponarejal dokumentacijo, lagal in prekrškovni postopek namerno vodil njemu v škodo, ter da je zato navaden kriminalec. Gre za očitanje takih dejstev, katerih resničnost bi obsojenec lahko dokazal oziroma dokazoval, a iz razlogov izpodbijanih sodb izhaja, da pri tem ni bil uspešen. Navajal je sicer, da je o resničnosti svojih navedb sklepal na podlagi dejstva, da oškodovanec med prekrškovnim postopkom ni napravil potrebnih preverjanj o statusu A. A., zaposlene na DURS, in da mu je bil onemogočen vpogled v spis oziroma dokazno gradivo. Ne le, da so obsojenčeve navedbe ostale na ravni splošnih in nedokazanih trditev, sodišče se je prepričalo celo o nasprotnem, tj. da je oškodovanec z dopisom na DURS preveril, ali ima A. A. status uradne osebe in da obsojencu ni bilo onemogočeno vpogledati v spis.

9Po naravi navedb, ki jih je obsojenec podal zoper oškodovanca, se predmetna zadeva tudi bistveno razlikuje od dejanskega stanja v zadevi I Ips 231/2006, na katero se sklicuje obramba. V tej zadevi, kjer se je izreklo o kaznivem dejanju žaljive obdolžitve v kontekstu podane kazenske ovadbe, je izhajalo iz že zavzetega stališča, da je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče izvršiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ("naj bi" itd.).² Trditev izraža prepričanje tistega, ki nekaj trdi. Zato je pravno relevantna lahko le trditev, ki je brezpogojna oziroma tista, iz katere izhaja prepričanje izjavitelja, da je pravilna. Le kot takšna obdolžencu omogoča, da dokazuje njeno resničnost oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil (ali raznašal).

10Kazenska ovadba je v tem smislu specifična. V naravi kazenske ovadbe kot procesnega akta je, da ne glede na jezikovno formulacijo izraža zgolj neko stopnjo suma oziroma verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ovadba je namreč šele začetek (pred)kazenskega postopka, ki bo sume potrdil ali ovrgel. V zadevi I Ips 231/2006 je Vrhovno sodišče zaradi te specifične narave kazenske ovadbe podalo odgovor na vprašanje, ali je njena vložitev sama po sebi dovolj za izvršitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Z vložitvijo kazenske ovadbe je mogoče storiti kaznivo dejanje krive ovadbe, če storilec lažno naznani uradno pregonljivo kaznivo dejanje oziroma storilca, čeprav ve, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno. Z lažno in zavestno naznanitvijo ostalih kaznivih dejanj, ki se ne preganjajo po uradni dolžnosti, pa je mogoče storiti kaznivo dejanje obrekovanja. Zunaj teh okvirov vložitev kazenske ovadbe sama po sebi praviloma ni kazniva oziroma ne more biti podlaga za kazenski pregon ovaditelja (ne glede na njeno utemeljenost in stopnjo subjektivnega prepričanja ovaditelja v resničnost zatrjevanih dejstev).

11Drugačno načelno stališče bi pomenilo, da je vsak ovaditelj, v primeru, da se navedbe v ovadbi kasneje izkažejo za neresnične ali jih ni mogoče dokazati, potencialno izpostavljen kazenskemu pregonu zaradi žaljive obdolžitve. To bi, kot je Vrhovno sodišče že zapisalo v odločbi I Ips 231/2006, ovaditelja nedopustno oviralo v pravici, da naznani kaznivo dejanje, ki jo ima po prvem odstavku 146. člena ZKP. V sodbi I Ips 231/2006 pa ni mogoče najti opore za stališče, ki ga zastopa obramba, da vložitev kazenske ovadbe že pojmovno in v vseh primerih izključuje izvršitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Nasprotno, Vrhovno sodišče je izrecno zapisalo, da vložitev kazenske ovadbe sama po sebi ne pomeni nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, razen v primerih, ko predstavlja samostojno kaznivo dejanje.

12Iz tenorja obtožbe v zadevi I Ips 231/2006 izhaja, da se je obdolženki očitalo, da je na Notarsko zbornico Slovenije in Ministrstvo za pravosodje poslala kazensko ovadbo, ki jo je vložila zoper notarja. V njej je navedla, da je ovadeni notar storil več kaznivih dejanj, ko pri sklenitvi pravnega posla o reklamni tabli med dvema strankama v pogodbo ni vpisal parcelnih številk in listine, s katero lahko sklepa pravne posle v imenu lastnika, s tem, ko ni izkazal lastništva zemljišča je prikrival dejanske okoliščine in s tem spravil v zmoto družbo T. d.o.o. ter jo oškodoval in s sklenitvijo nove pogodbe s O. d.d. pridobil za K. protipravno premoženjsko korist, nadalje pa še, da je reklamna tabla nerabna, ter da je sklepal škodljive pogodbe v korist K. na družbenem zemljišču, ne da bi imel pooblastilo lastnika ter dovolil tretji osebi, da uporablja premoženje družbe T. brez njenega dovoljenja. Edina žaljivost, ki jo tak opis vsebuje, je v tem, da je ovadeni označen za storilca več kaznivih dejanj. Taka označba je po definiciji lastna vsaki vloženi kaznivi ovadbi, v kateri ni navedeno le kaznivo dejanje, pač pa tudi storilec. Vložitev take ovadbe, tudi če se izkaže za neutemeljeno, sama po sebi zato ne zadošča za izvršitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.

13Predmetna zadeva pa je bistveno drugačna. Obsojenec je vložil ugovor zoper plačilni nalog in ga hkrati označil za kazensko ovadbo. Pisanje vsebuje objektivno žaljive obdolžitve, ki presegajo tisto lastnost, ki je značilna za vse kazenske ovadbe, tj., da je v njih ovadeni označen za storilca naznanjenega kaznivega dejanja. Predvsem pa pisanje bistveno presega tipično vsebino ugovora zoper plačilni nalog. V njem je oškodovanec, sicer policist, označen za navadnega kriminalca, ker je zoper obdolženca ponarejal in prikrival dokaze, deloval njemu v škodo in ravnal z namenom maščevanja. Taka vsebina pomeni izvršitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ne glede na to, da je obsojenec pisanje označil tudi kot kaznivo ovadbo. In obratno, obsojenec se ne more ekskulpirati le zato, ker je ugovor zoper plačilni nalog, ki vsebuje takšne trditve, hkrati označil tudi kot kazenska ovadba. Očitek o kršitvi kazenskega zakona je zato neutemeljen.

14Zagovornica pravnomočno sodbo izpodbija tudi z navedbami o tem, da je sodišče na račun obsojenčeve pravice do svobodnega izražanja prekomerno zaščitilo oškodovančevo pravico do časti in dobrega imena. Ker prvostopenjske sodbe ni s pritožbo izpodbijala na tej podlagi, se na to zaradi materialne neizčrpanosti zagovornica ne more sklicevati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

15Zagovornica uveljavlja tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi sodbe nejasni. Navedbe v ničemer ne konkretizira, zato se do nje ni mogoče opredeliti. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti namreč omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve kršitve zakona konkretno opredeliti ter jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti.

16Sodiščema zagovornica pod videzom uveljavljanja kršitev določb kazenskega postopka z očitki o kršitvi načela materialne resnice in proste presoje dokazov, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Z navedbami o oškodovančevi vlogi v prekrškovnem postopku ter pomenu zavrnitve obsojenčeve pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zagovornica predstavlja svoje videnje dejanskega stanja, kar pa predstavlja razlog, iz katerega, skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP, tega izrednega pravnega sredstva ni dovoljeno vložiti.

C.

17Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva neutemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

18Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR po tarifni številki 7113 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

¹ Marko Šorli v Korošec, D., et al; Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, str. 874-876.
² Sodba VSRS I Ips 205/95 z dne 22. 10. 1997 in kasnejše.