VDSS Sodba Pdp 441/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je toženka dolžna plačati znesek 56.071,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, ter da ji je dolžna povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti stroške postopka v znesku 4.757,45 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe brez obresti, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožeče stranke ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji, oziroma podrejeno pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo in prav tako napačno uporabilo materialno pravo, razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni. Temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti so škoda, nedovoljeno (nedopustno) ravnanje povzročitelja, vzročna zveza med nedovoljenim ravnanjem in škodo ter odgovornost. Zakon o delovnih razmerjih določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo, to škodo dolžan povrniti. Če škodo povzroči več delavcev, je vsak izmed njih odgovoren za tisti del škode, ki jo je povzročil. Če je za posameznega delavca nemogoče ugotoviti, kakšen del škode je povzročil, so vsi delavci odgovorni enako in povrnejo škodo v enakih delih. Sodišče zaključuje, da je toženka ravnala protipravno, vendar da njeno ravnanje ni vzrok za nastalo škodo, do katere je prišlo zaradi neplačanih računov. Napačna je odločitev sodišča, da je bil vzrok nastale škode oddaljeno tržišče, saj tožeča stranka očita toženki konkretno povzročitev škode s konkretnimi ravnanji. Toženka je med drugim odblokirala kupca, naročila transport folije ter odpremo blaga za dne 28. 10. 2016, in to kljub dejstvu, da je dne 27. 10. 2016 prejela jasno pisno sporočilo A.A., da se kupca ne odblokira in da se v B. (tujina) proda blago končnemu kupcu le po predračunu in plačilu avansa. Toženka je ravnala izrazito samovoljno in je kršila, ne samo določila pravilnika, ampak jasna navodila A.A., ki je bil toženki nadrejen. Toženka je dne 27. 10. 2016 v zvezi z odpremo folije kontaktirala A.A., nato pa je njegova navodila ignorirala, kar pomeni, da je ravnala najmanj hudo malomarno, če že ne naklepno. V kolikor bi toženka upoštevala prepoved odblokade računa C. in odpreme, do škode ne bi prišlo, saj blago ne bi bilo poslano na oddaljeno tržišče in računi ne bi bili izdani. Popolnoma neprepričljiv je zaključek sodišča, da bi A.A. lahko preprečil odpremo, ob tem pa povzema, da je A.A. zapisal, da upa, da folijo lahko uporabijo zase. Iz tega zapisa ni mogoče utemeljeno narediti nobenega drugega zaključka, kot da folija ne sme v B. Dodatno dokazno breme, ki ga je sodišče naložilo tožeči stranki, da bi morala dokazati, da se folija lahko uporabi doma, je popolno protispisno in predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Toženka ni trdila, da naj bi bila folija poslana v B., zato ker je doma ne bi bilo mogoče porabiti. Sodišče je ob zaslišanju priče D.D. prepovedalo vprašanje, ali bi bilo mogoče folijo uporabiti doma, saj glede tega toženka ni podala nobenih trditvenih navedb, v sodbi pa zaključuje nasprotno. Tožeča stranka je jasno in nedvoumno, zlasti pa pravočasno, toženki sporočila, da odblokade ne dopusti. Dokazni postopek ni pokazal drugače. Vzročna zveza je v konkretnem primeru dokazana in ni bila pretrgana z ravnanjem kogarkoli drugega. Tožeča stranka tudi poudarja, da zaključek sodišča o domnevni sokrivdi ostalih oseb nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Toženka je bila tista, ki je finančni službi naročila odblokado kupca ter v nasprotju z jasnimi navodili tudi naročila odpremo folije, tega naročila pa ni preklicala niti po tem, ko je s strani A.A. dobila pisno prepoved. Toženka je bila vodilna delavka ter kot samostojna komercialistka zadolžena za C., kar ugotavlja tudi sodišče v sodbi, in ji je bilo poznano stanje tega kupca, kot tudi zahteve v zvezi z njim, zato odgovornosti za njeno ravnanje ni mogoče pripisovati drugim zaposlenim. E.E., zaposlena v finančni službi, ni imela nobenih obveznosti v zvezi z dobavo blaga omenjenemu kupcu. To tudi ne izhaja iz listin ali iz izpovedi prič. Zahteva sodišča, da mi moralo vodstvo tožeče stranke (A.A., D.D.) osebno skrbeti in nadzirati vsako naročilo in vsako odpremo blaga, je pretirana in neživljenska. Tožeča stranka je dokazala, da je toženka škodo povzročila namenoma ali s hude malomarnosti. Od vsakega človeka se pričakuje, da odblokade ne bo zahteval in blaga ne bo odpremil, če mu nadrejeni v elektronskem sporočilu napiše, da ne ve, zakaj bi odblokiral, da se fakturira neposredno kupcu, da ne ve, zakaj so šli delati naročila, in da upa, da folijo porabijo za njih. Ravnanje v nasprotju s tem navodilom, pri čemer ni dokazano, da bi bila odblokada ali odprema s strani nadrejenih dovoljena naknadno, dokazuje, da je toženka ravnala najmanj hudo malomarno oziroma v nasprotju z navodili nadrejenega in je s tem povzročila škodo delodajalcu. Dokazni postopek je z zaslišanjem D.D. in A.A. pokazal, da zaupanja v B. firmo in direktorja ni bilo že od leta 2015 dalje in da je bila pri poslovanju potrebna posebna previdnost. Sodišče je pričanje A.A. opredelilo kot neprepričljivo v opisovanju, kdaj in kakšna navodila je dal toženki. Dejstvo, da se A.A. na zaslišanju ni mogel spomniti točnega datuma, kdaj je toženi stranki dal ustna navodila glede C., je povsem razumljivo in še ne pomeni, da je njegovo pričanje neprepričljivo. Priglaša stroške pritožbe.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožeče stranke v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo odločitev, ki je materialnopravno pravilna.

6Toženka je bila pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu samostojni komercialist in v času od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 na delovnem mestu vodja prodaje izdelkov v poslovni enoti kondenzatorji, PE F. Pri tožeči stranki je bila zaposlena skupaj 32 let ter ji je delovno razmerje prenehalo 31. 7. 2017. Tožeča stranka je leta 2014 ustanovila hčerinsko družbo C. v B., katere je bila 100 % lastnica. Za direktorja je imenovala G.G.. Pričakovanja o prodoru na B. tržišče se niso uresničila. Tožeča stranka je bila primorana spomladi 2016 odpisati terjatve do C. v višini 196.877,00 EUR, ker so zaposleni v C. plačila končnih kupcev razdelili in porabili za druge izdatke. Direktor C. je zasledoval lastne interese in v letu 2017 nehal pošiljati podatke o poslovanju družbe ter ni skrbel za izterjavo terjatev, ki jih je imela C. do svojih dolžnikov. Zato so v drugi polovici leta 2017 vložili predlog za stečaj in stečajni postopek še ni zaključen. Tožeča stranka ovadbe zoper direktorja G.G. ni vložila.

7Tožeča stranka toženki očita, da je sprejela tri naročila, ki jih je posredovala v proizvodnjo, naročila odpremo blaga in izdajo računa, vse v nasprotju v navodili nadrejenih. Toženki očita, da je zaradi njenega protipravnega ravnanja utrpela škodo zaradi neplačanih računov, in sicer z dne 12. 7. 2016 v višini 27.731,48 EUR in z dne 30. 11. 2016 v višini 28.340,02 EUR. Te zneske tožeča stranka sedaj uveljavlja od toženke. Tožeča stranka predvsem trdi, da sta A.A. in D.D., nadrejena delavca toženke, v letu 2016 toženko nenehno ustno in pisno opozarjala, da zaradi slabe plačilne discipline družbe C. brez vnaprejšnjega pisnega soglasja A.A. ne sme sprejemati naročila omenjene družbe brez vnaprejšnjega plačila avansa za celotno naročilo. Brez plačila avansa ne sme posredovati naročila v izdelavo v proizvodnjo v PE F. in naročiti odpremo izvedenega naročila omenjenemu kupcu.

8V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o odškodninski odgovornosti delavca. V skladu s prvim odstavkom 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1 - Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan škodo povrniti. Za ugotovitev odškodninske odgovornosti morajo biti podani vsi elementi odškodninske obveznosti, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava, to je nastanek škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode. Delodajalec mora dokazati vse elemente delavčeve odgovornosti, tudi hudo malomarnost ali naklep (za škodo iz navadne malomarnosti delavec ne odgovarja). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala vseh elementov odškodninske odgovornosti.

9Tožeča stranka je toženki očitala, da je sprejela tri naročila, in sicer naročilo H., J. ter K., jih posredovala v proizvodnjo, naročila odpremo blaga in izdajo računa, ne da bi predhodno poskrbela za plačilo avansa. Tožeča stranka je tekom postopka trdila, da sta A.A. in D.D. v letu 2016 toženko nenehno ustno in pisno opozarjala, da je zaradi slabe plačilne discipline družbe C. prepovedano brez vnaprejšnjega pisnega soglasja A.A. posredovati naročila omenjene družbe v proizvodnjo brez plačila avansa za celotno naročilo.

10Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je v zvezi z naročili C. nadrejeni direktor D.D. toženki dal kakršna koli ustna ali pisna navodila. D.D. je izpovedal, da je naročila poznal, da je bil na sestankih (prodajnih in proizvodnih), ko so planirali proizvodnjo. Izpovedal je, da je A.A. enkrat tedensko prihajal v F., da se je seznanil z naročili, med njimi tudi z naročili, ki jih je toženka posredovala v proizvodnjo (H., J. in K.). D.D. je izpovedal, da toženke nikoli ni ustno niti pisno opozarjal, da naročil ne sme posredovati v proizvodnjo. A.A. pa je izpovedal, da je toženko prvič pisno opozoril v elektronskih sporočilih, ki so bila posredovana sodišču. Iz predloženih sporočil pa ne izhaja jasno navodilo toženki, da brez plačila 100 % avansa s strani C. ne sme posredovati naročil v proizvodnjo. Toženka je trdila, da je šele dne 11. 11. 2016 A.A. obvestil direktorja C., da je pogoj za posredovanje naročil v proizvodnjo vnaprejšnje plačilo avansa L. Torej s tem dnem so se spremenili plačilni pogoji oziroma način poslovanja z C. Navedeno je razvidno iz elektronskih sporočil, ki jih je A.A. poslal M.M. in G.G. Kot je v pisni izjavi napisal N.N., sta za naročila, ki jih je toženka posredovala v proizvodnjo, vedela D.D. in tudi A.A. Toženka mimo D.D. ne bi mogla naročiti proizvodnji, da nekaj izdela, če se on ne bi strinjal. D.D. pa je potrdil, da je bil s strani uprave tožeče stranke vsak mesec velik pritisk na realizacijo, bilo je veliko slabe volje, če plan ni bil dosežen, kar se je nanašalo tudi na realizacijo z C. Zato je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno sledilo izpovedi toženke, da je naročila posredovala proizvodnji izključno zato, da bi povečala realizacijo v zvezi z C., kar je tudi pričakovala uprava tožeče stranke.

11Neutemeljene so pritožbene trditve tožeče stranke, da sodišče ni utemeljilo, zakaj izpoved A.A. ni bila prepričljiva. A.A. ob zaslišanju dejansko ni znal pojasniti, kdaj in kakšna ustna navodila je dal toženki, zato je sodišče sledilo izpovedi toženke, da so se spremenili plačilni pogoji oziroma način poslovanja z C. šele dne 11. 11. 2016. Navedeno potrjuje elektronsko sporočilo A.A., ko je C. obvestil, da je pogoj, da se mora plačati avans, preden bo realizirano naročilo (priloga A14). Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo toženki, da ji v zvezi s predmetnimi naročili predhodno ni bilo naročeno niti s strani A.A. niti D.D., da naročilo s strani C. lahko posreduje v proizvodnjo šele, ko je plačan 100 % avans oziroma dana druga bančna garancija ali drugo ustrezno zavarovanje.

12Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženka ravnala hudo malomarno, še manj naklepno z namenom povzročitve škode tožeči stranki, kot se ji to očita v tožbi. Neutemeljena je pritožbena trditev tožeče stranke, da je toženka ravnala izrazito samovoljno, ko je ignorirala jasna navodila nadrjenega A.A., da ne sme odpremiti blaga in da je prepovedana odblokada računa. Navedeno namreč ni izhajalo iz sporočila A.A. z dne 27. 10. 2016. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) (kot merila protipravnega ravnanja tožene stranke oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so nadrejeni delavci tožeče stranke toženki dali jasna navodila glede poslovanja z hčerinskim podjetjem C. in ali je toženka ta navodila zavestno kršila. Tožeča stranka ni dokazala, da je toženka kršila jasna navodila tožeče stranke.

13Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP).