VSC Sodba Cp 448/2020

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožnice ter toženki naložilo v roku 15 dni plačati tožnici 510,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku za 4.340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zenska 510,00 EUR od 1. 1. 2015 do 22. 11. 2017 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), tožnici je naložilo toženki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti 3,98 EUR pravdnih stroškov in stranskemu intervenientu 14,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). V IV. točki izreka je toženki naložilo dolžnost plačila dela sodne takse za postopek na prvi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se v zavrnilnem delu in v stroškovni odločitvi, to je v II. In III. točki izreka, tožnica po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V sodbi je zapisalo, da je pes spal, medtem ko mu je tožnica dajala frolike, za takšno ugotovitev pa ni podlage oziroma je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj je toženka izpovedala, da je bil pes za stekleno steno in ga ni videla, medtem ko je tožnica bila edina, ki je v tistem trenutku videla psa ter izpovedala, da pes ni spal. Pes je bil za stekleno steno in lastnica ni mogla videti psa, kar je tudi sama izpovedala. Izpoved toženke, da naj bi pes spal, je bilo njeno opravičilo, zakaj je napadel in ugriznil tožnico. Zgolj predvidevanja toženke, da naj bi pes spal, so v diametralnem nasprotju s trditvami tožnice, ki je bila s psom in je bila v tistem trenutku edina, ki je psa tudi videla. Toženka je tudi jasno izpovedala, da ni videla, kako je prišlo do ugriza. Navedba sodišča, da je tožena stranka videla, da pes spi, je protispisna in je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče tudi ni v ničemer obrazložilo, zakaj je verjelo toženki, ki psa ni mogla videti in ga ni videla, da bi pes spal, ni pa verjelo tožnici, ki je bila edina, ki se je tisti trenutek nahajala pri psu. Kdo pa se je odločil, da bo psu dal frolico, pa je irelevantno in nepomembno v tej zadevi. Sodišče je v obrazložitvi nadalje navedlo, da naj bi tudi izvedenec podal trditev glede stanja psa. Tudi takšna obrazložitev sodišča je protispisna in je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Izvedenec je zgolj opisal dejavnike, ki vplivajo na stanje psa, sam pa tudi ni mogel podati trditve glede tega, ali je pes spal ali ne. Navedbe izvedenca glede psa so zgolj njegovo teoretsko podajanje v primeru, če bi pes spal in ne predstavljajo dejanskega stanja glede stanja psa v stanju ugriza. Ugotovitev sodišča, da naj bi bila tudi tožnica soodgovorna za nastanek škode, je zmotna, ker izhaja iz zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, da naj bi pes spal. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je verjelo toženki, da je pes spal, kljub temu, da ga ni videla, ni pa verjelo tožnici, ki je edina videla psa. Obrazložitev sodišča, da naj bi tožnica sama prispevala k škodnem dogodku, je tako ostala neobrazložena oziroma je v nasprotju z izpovedbami prič. Sodišč je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni obrazložilo, zakaj je kar v 70 % pripisalo krivdo za nastali dogodek sami tožnici. Izvedenec je jasno opredelil, da do nezgode ne bi prišlo, v kolikor bi toženka poskrbela za ustrezno varstvo psa. Tožnica ni mogla pričakovati, da jo bo pes potem, ko mu je že velikokrat dala frolice, ugriznil. Tožnica tudi nikoli ne bi psa, ki je spal, budila ter mu dajala frolice. Tako pa je bila vedno tožena stranka tista, ki je vztrajala, da mu da frolice. Tudi glede višine odškodnine je sodišče po navedbi pritožbe zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker je izpoved tožnice glede samih bolečin zanemarilo in je ni upoštevalo, prav tako pa je izvedenec pojasnil glede strahu, katerega je izpovedala tožnica, da nima znanja, sodišče pa ni sledilo izpovedi tožnice, toženka pa tega ni prerekala, torej se šteje za priznano. Sodišče je ugotavljalo, da je tožnica izpovedala svoj strah do psov, vendar pa tega ni objektivizirala, pri tem pa toženka temu ni nasprotovala ter je v nasprotju tudi s tem, kar je navedel izvedenec, da je takšno stanje mogoče, vendar zgolj iz razloga, ker sam ni strokovnjak na tem področju, tega sam ne more potrditi. Tako je sodišče vsled takšnih razlogov, kot je zgoraj navedeno, napačno uporabilo tudi materialno pravo ter je njegova odločitev napačna. Izvedenec medicinske stroke je glede poškodbe pojasnil, da je ugriz psa kužen, tožnica pa je tudi pojasnila, da ji je osebni zdravnik povedal, da je šlo za nevaren ugriz, ker je grizna rana bila povsem blizu sklepa palca. Sodišče je v premajhni meri upoštevalo bolečinsko obdobje in neugodnosti v času zdravljenja, ki so bile obsežnejše. Poleg prevezov pri osebnem zdravniku (4-krat), je imela še 5 pregledov pri osebnem zdravniku, prejela je en ciklus antibiotične terapije, opravila pregled v antirabični ambulanti, prejela je antitetanično zaščito, 18 dni je pretežno počivala z levico. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in ji prisodi celoten zahtevek ter naloži toženki, da povrne stroške pritožbe.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank in po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je izvedlo v 10. točki obrazložitve sodbe navedene dokaze, delno ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožnice, ki jo je, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno, na toženkinem domu dne 1. 12. 2014 ugriznil toženkin pes.

6Pri odločitvi o temelju tožbenega zahtevka je pravilno izhajalo iz določbe drugega odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa krivdno odškodninsko odgovornost imetnika domače živali, ko določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Pravilno je poudarilo, da mora biti nadzorovanje psa prilagojeno vsaki obstoječi oziroma predvidljivi situaciji, in da mora imetnik psa poskrbeti, da okolica in z njo ljudje okrog psa niso ogroženi, kar se od imetnika psa pričakuje. Zaključilo je, da je bilo toženkino ravnanje neskrbno v smislu opustitve dolžnega nadzorstva nad psom, ker ni poskrbela za to, da bi pes v času obiska tožnice ne bil prosto spuščen oziroma da ni poskrbela za to, da bi psa odstranila in torej ni storila vsega, da bi škodo preprečila. Tožnici pa je pripisalo 70 % soprispevek (prvi odstavek 171. člena OZ). Obrazložilo je, da je tudi tožnica ravnala neprimerno s tem, ko je k spečemu psu počepnila in stegnila roko proti njemu in tako posegla v osebni prostor spečega psa brez poprejšnjega opozorila, na kar je pes odreagiral z ugrizom, in je bilo ravno to njeno ravnanje vzrok za ugriz, pri čemer ni upoštevala navodil toženke, naj mu briket vrže¹.

7Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo v pritožbi očitanih postopkovnih kršitev.

8Sodba sodišča prve stopnje je v celoti in jasno obrazložena glede temelja zahtevka, tudi glede tožničine soodgovornosti, kot tudi glede višine odškodnine. Ima vse potrebne in jasne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso v nasprotju z odločitvijo v izreku. Sodba zato nedvomno omogoča pritožbeni preizkus in pritožbeno opisno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9Sodišče prve stopnje je v sodbi izpoved toženke korektno povzelo², kot tudi zaključke izvedenca kinologa. Zato so pritožbeni očitki o protispisnosti, kar vsebinsko predstavlja postopkovno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljeni. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, kako in v kakšnih okoliščinah je do škodnega dogodka prišlo, je celovita, prepričljiva, življenjsko logična in tudi skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Na podlagi izvedenih dokazov je prepričljivo, z dokazi podprto pojasnilo, čemu je glede nastanka škodnega dogodka sledilo trditvam in izpovedbi toženke in čemu ni sledilo tožnici. Prepričljivo in razumno je tudi pojasnilo, da je verjelo toženki, da je pes v danem trenutku spal in da je tožnica ob psu počepnila, saj se je to zgodilo na hodniku, kamor je zaradi steklene stene, ki ločuje ta prostor od kuhinje, kjer se je nahajala, toženka to lahko videla. Ugotovitve izvedenca kinologa je upoštevalo kot strokovne ugotovitve in zaključke izvedenca. Utemeljeno je zaključilo, da je pes spal, ko je toženka k psu počepnila, stegnila roko, da bi mu dala briket.

10Ob obrazloženem se tako pokažejo pritožbene navedbe tožnice, ki želi prikazati drugačno dejansko stanje z lastno, v pritožbi ponujeno dokazno oceno, za neutemeljene.

11Ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče kot pravilnemu pritrjuje tudi obrazloženemu materialnopravnemu zaključku o 70 % soprispevku tožnice.

12Pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo materialnopravni določbi 179. in 182. člena OZ in tudi obe temeljni načeli, ki jih je treba upoštevati pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Toženka je tožbenemu zahtevku kot neutemeljenemu tudi po višini nasprotovala. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se je pri ugotavljanju nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica, oprlo na predloženo medicinsko dokumentacijo in predvsem na medicinsko izvedensko mnenje specialista splošne kirurgije in travmatologije dr. M. V. Upoštevalo je tudi izpoved tožnice, in je ni zanemarilo, kot neutemeljeno očita pritožba, je pa njeno izpoved in njene navedbe pravilno objektiviziralo z mnenjem izvedenca medicinske stroke, ki je strokovnjak na svojem področju in je mnenje izdelal v skladu s pravili stroke in znanosti. Zato se je v primeru razhajanja med izpovedbo tožnice, ki je subjektivno naravnana, in izvedenskim mnenjem, utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje.

13Za telesne bolečine in neugodnosti je tožnici odmerilo odškodnino v višini 1.200,00 EUR. Glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin, ki jih tožnica utrpela zaradi ugriza psa v predel palca levice, je sledilo mnenju izvedenca, upoštevalo pa je tudi vse neugodnosti med zdravljenjem, ki jih izpostavlja v pritožbi, kar vse je obrazložilo v 21. točki obrazložitve. Ob ugotovljenem trajanju in intenziteti telesnih bolečin (srednje hude bolečine je trpela 2 dni, nato nadaljnjih 6 dni blage bolečine z občasnimi kljuvajočimi bolečinami, do preveza dne 18. 12. 2014 pa je trpela občasne bolečine blage intenzitete, po zaključenem zdravljenju pa še cca 14 dni občasne blage bolečine pri prijemanju predmetov z levico, nato pa so bolečine izzvenele in jih ni več trpela in jih tudi v bodoče ne bo), upoštevaje tudi vse opisane neugodnosti med zdravljenjem, je ob navedenem materialnem pravu odškodnina v višini 1.200,00 EUR pravilno in ustrezno odmerjena.

14Odmerjeno odškodnino za strah je sodišče prve stopnje obrazložilo v 22. točki obrazložitve. Glede na ugotovljeno intenziteto in trajanje primarnega in sekundarnega strahu je odškodnina iz tega odškodninskega naslova v višini 500 EUR tudi pravično in pravilno odmerjena.

15Odškodninski zahtevek iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je utemeljeno zavrnjen. Ta oblika škode zajema oškodovančevo duševno trpljenje zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zaradi posledic škodnega dogodka in je praviloma trajne narave. Za prisojo odškodnine iz tega odškodninskega naslova morajo biti poleg omejitev v oškodovančevi življenjski aktivnosti v posledici škodnega dogodka, podane tudi duševne bolečine zaradi tega. O teh pa tožnica, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje, ni izpovedovala, izvedenec pa tudi našel podatkov v medicinski dokumentaciji o kakršnihkoli psihičnih težavah tožnice zaradi samega škodnega dogodka.

16Skupaj odmerjena odškodnina predstavlja 1.700,00 EUR, kar v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje predstavlja približno 1,4 povprečne neto slovenske plače. S tako odmerjeno odškodnino sta ustrezno upoštevani tudi obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Glede na 70 % soprispevek pa je tako tožnica upravičena do plačila odškodnine v višini 510,00 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek ob obrazloženem utemeljeno zavrnjen.

17Obrazložene stroškovne odločitve pritožba v ničemer pritožbeno vsebinsko ne izpodbija. Odmera potrebnih pravdnih stroškov pravilno temelji na 155. členu ZPP, odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov pa glede na delni pravdni uspeh strank v postopku na drugem odstavku 154. člena ZPP.

18Ob obrazloženem se tako pritožba tožeče stranke pokaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, očitanih postopkovnih kršitev ni storilo, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu izpodbijanega dela sodbe tudi ni zasledilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi uradoma.

19Zato je pritožbo zaradi neutemeljenosti zavrnilo in v izpodbijanih delih, točkah II. in III. izreka, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20Tožnica sicer zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov, vendar pa le-teh ni priglasila, zato je stroškovni izrek odpadel.

¹ Primerjaj 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 23. 9. 2019, zaslišanje toženke, strani od 12 do 17.