VSC Sodba Cp 462/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna nerazdelno povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 931,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter na izbris vknjižbe prepovedi odtujitve na nepremičninah v korist tožencev oziroma podredno na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi izbrisala prepoved odtujitve v korist tožencev. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencema nerazdelno povrniti pravdne stroške.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma podredno vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Toženca se v odgovoru na pritožbo zavzemata za njeno zavrnitev in priglašata stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik opozarja na odsotnost razlogov o predlaganem dokazu s predvajanjem zvočnega posnetka z dne 20. 5. 2017, zlasti v povezavi z očitkom, da okoliščine posnetega spora med tožnikom in drugim tožencem kažejo na neprimeren odnos drugega toženca do tožnika. Meni, da je bila tožniku odvzeta pravica do dokazovanja, da je podan razlog za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju iz razloga neznosnosti skupnega življenja po drugem odstavku 561. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Trdi, da je zato podana kršitev pravice iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6V zvezi s sklicevanjem na drugi odstavek 561. člena OZ velja sprva pojasniti, da je razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju po tej določbi mogoča v primeru, če pogodbeni stranki živita skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno. Glede na to, da pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da pogodbene stranke ne živijo skupaj (to dejstvo niti ni bilo sporno), sklicevanje pritožbe na to določbo niti ni umestno. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljilo, da razlog neznosnosti skupnega življenja ni podan že zato, ker pogodbene stranke ne živijo skupaj. Ob dejstvu, da pravdne stranke ne živijo skupaj, skrhanost odnosov tako ne predstavlja takšne okoliščine, da se dogovorjena pogodba ne bi mogla izvrševati, saj se lahko po pogodbi pomoč zagotovi tudi s pomočjo tretje osebe oziroma v denarju. Zato se izpodbijanje razlogov glede neprimernega obnašanja drugega toženca izkaže za nebistveno. Povedano še drugače, tudi če bi tožnik na podlagi zvočnega posnetka dokazal neprimerno omajano razmerje med pravdnimi strankami, to ne bi vplivalo na zaključek o neobstoju razloga iz drugega odstavka 561. člena OZ. Zato uveljavljana kršitev pravice do izjave ni podana.

7Na navedbe, s katerimi se obširno kritizira ugotovljeno dejansko stanje glede neizpolnjevanja pogodbe, velja odgovoriti, da s pritožbenimi argumenti ugotovljeno dejansko stanje ni omajano. Pravilna je ocena prvostopenjskega sodišča, da je tožnik tisti, ki zavrača pripravljenost tožencev za izpolnjevanje njune pogodbene obveznosti, četudi iz razloga slabega medsebojnega razumevanja. Da bi bila izključna krivda za spor na tožencih, ko naj bi se tožnik v strahu pred njunim fizičnim in verbalnim nasiljem začel celo zaklepati v hišo, tožnik ni prepričljivo izkazal, pritožbeno sodišče pa tako prvostopno dokazno oceno sprejema, saj je nedvoumna, skrbna in medsebojno povezana. Ker torej toženca nista kriva za neizpolnjevanje pogodbe, ni pogojev za razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja.

8Tožnik trdi, da je dolžnost tožencev, da ne glede na upravičenost njegovega odklanjanja pomoči, poskrbita za njegovo preživljanje. Meni, da bi mu morala toženca oskrbo, tudi če je iz kakršnegakoli razloga ni želel sprejeti od njiju, nuditi na kakšen drug način, npr. preko tretjih oseb, kar jima pogodba tudi omogoča.

9Po načelu pacta sunt servanda (9. člen OZ) se pogodbe spoštujejo. Stranke so dolžne izvrševati tiste pogodbene obveznosti, ki so jih same sprejele. Z enostransko izjavo se nobena od strank teh svojih pogodbenih obveznosti ne more rešiti. Reši se jih lahko samo na dva načina: če se tako sporazume z ostalimi udeleženci obligacijskega razmerja ali če nastopi kateri od v zakonu določenih položajev, ki jih obveznosti odvezuje.

10Po 562. členu OZ uredi sodišče na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine, če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena. Sodišče lahko spremeni preživljančevo pravico v dosmrtno rento, če to ustreza eni in drugi stranki.

11V predmetni zadevi ugotovljene okoliščine v skladu gornjimi materialnopravnimi izhodišči ne nudijo podlage za razvezo pogodbe, sploh glede na to, da sam tožnik trdi, da bi morala toženca pogodbo izpolnjevati s pomočjo tretjih oseb, kot je to določeno v pogodbi. Razveza pogodbe v takšnih okoliščinah ne bi bila ustrezna (sorazmerna) sankcija. V kolikor bi stranka, iz katere osebnostne sfere izvira razlog za neznosnost skupnega bivanja, lahko vselej zahtevala razvezo pogodbe, bi to nasprotovalo načelu prepovedi zlorabe pravice (7. člen OZ), načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in bi v celoti negiralo načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ) V skladu z navedenimi načeli, kakor tudi v skladu z načelom sorazmernosti, ki je sestavni del načela pravne države (2. člen Ustave), je, da bi morala takšna stranka poseči po milejši sankciji, ki bi kar najmanj prizadela omenjena načela in pogodbeno varovan interes nasprotne, pogodbi zveste stranke.

12Ker v obravnavani zadevi tožnik po nobenem od uveljavljanih razveznih razlogov ni upravičen zahtevati razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno tožbeni zahtevek na razvezo le-te zavrnilo.

13Pritožba se je izkazala za neutemeljeno, saj niso podani uveljavljani razlogi, patudi ne kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (drugi odstavek 350. člena ter 353. člen ZPP).

14Tožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspel. Mora pa tožencema, ki sta na pritožbo obrazloženo odgovorila, nerazdelno povrniti potrebne stroške (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in 161. člen ZPP). Odmera teh stroškov, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz v odgovoru na pritožbo specificiranega stroškovnika (v spisu na listovni številki 169). V kolikor tožnik naloženega mu zneska stroškov v danem roku ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006).