VSL Sklep V Kp 35131/2013

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom predlog zagovornikov obtoženega A. A. za izločitev dokazov zavrnilo.

2Zoper sklep so pritožbo vložili obtoženčevi zagovorniki in Višjemu sodišču v Ljubljani predlagali, »da pritožbi ugodi tako, da predlogu obtoženčevih zagovornikov za izločitev dokazov ugodi in v predlogu navedene dokaze iz spisa izloči, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje«.

3Okrajni državni tožilec B. B. iz Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije je podal odgovor na pritožbo obtoženčevih zagovornikov in predlagal, »da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje«.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožniki zatrjujejo, da je odredba prvostopenjskega sodišča IV Kpd 21050/2011 z dne 20. 4. 2011 neobrazložena in da ni dovolj zgolj sklicevanje na predlog tožilstva in policije, pač pa bi morali biti razlogi, na podlagi katerih se hišna preiskava odreja, konkretizirani ter obrazloženi in sicer še pred posegom v zasebnost posameznika, saj le takšna obrazložitev omogoča učinkovito instančno kontrolo. Navajajo, da odredba IV Kpd 21050/2011z dne 20. 4. 2011 zahtevanega standarda obrazloženosti ne dosega, saj odredbi očitajo zgolj golo prepisovanje zaprosila Nacionalnega preiskovalnega urada in zatrjujejo, da samostojne in kritične ocene s strani sodišča ta odredba sploh ne vsebuje.

6Pritožbeno sodišče takšnim razlogom pritožbe ne more slediti. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede obrazloženosti odredbe IV Kpd 21050/2011z dne 20. 4. 2011 navedlo prepričljive in tehtne razloge. Pritrditi je stališču prvostopenjskega sodišča, da okoliščina, da gre za enako besedilo predloga ali zaprosila, ki se nahaja tudi v obrazložitvi odredbe, še ne pomeni, da sodna presoja ni bila opravljena, po oceni višjega sodišča pa se nakazuje, da so preiskovalno sodnico razlogi, ki jih je vsebovala obrazložitev predloga za opravo hišne preiskave, prepričali na način, da jih je povzela v obrazložitev odredbe. Odredba sodišča prve stopnje za hišno preiskavo stanovanjskih in drugih prostorov na naslovu ...

IV Kpd 21050/2011 z dne 20. 4. 2011 je vsebovala tako odredbo za zaseg predmetov ter listin, ki so v zvezi z namenom hišnih preiskav, nato pa je listinska oziroma poslovna dokumentacija konkretno in opisno našteta in se nanaša tako na tri točno navedene pogodbe o finančnem leasingu, poslovno dokumentacijo, ki se nanaša na poslovanje družbe U. d.o.o. in K. d.o.o., kreditnih pogodb, pogodb o finančnem lizingu, dokumentacijo v zvezi z dolžniško upniškimi razmerji A. A. in drugih, odrejeno pa je tudi, da se zaseže naprave in nosilce s podatki v elektronski obliki, ki bi lahko razkrili vsebino korespondence in dogovarjanj ter poslovanja med osumljenimi oziroma drugimi še neidentificiranimi osebami. Odredba vsebuje obrazložitev, ki se nanaša tako na obstoj utemeljenih razlogov za sum, da so osumljenci storili očitana jim kazniva dejanja, in obstoj verjetnosti, da se bodo pri preiskavi našli sledovi in predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek, vsebuje pa tudi sodničino oceno nujnosti oprave hišne preiskave, torej oceno neogibne potrebnosti uporabe ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je odredba izdana na podlagi prvega odstavka 214. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in da je obrazložena v tolikšni meri, da jo je tudi naknadno možno preizkusiti, kar bo podrobneje obrazloženo še v nadaljevanju.

7Trditev pritožbe, da v odredbi niso samostojno presojani utemeljeni razlogi za sum, pač pa, da se zgolj kolektivno za vse osumljence skupno navajajo utemeljeni razlogi za sum, se ob presoji izpodbijanega sklepa izkaže za neutemeljeno in protispisno. V 16 točki obrazložitve sklepa, ki je predmet pritožbene presoje, je sodišče prve stopnje natančno navedlo, da je v obrazložitvi odredbe IV Kpd 21050/2011z dne 20. 4. 2011 opisano, da so pri takrat osumljenem A. A. podani utemeljeni razlogi za sum, da naj bi storil kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1, očitano mu dejanje je bilo opisano, obrazloženo pa je tudi, na podlagi česa izhaja zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum konkretno navedenih kaznivih dejanj, ki se očitajo tako njemu kot drugim osumljencem, v obrazložitvi odredbe pa so izpostavljene tudi vsebine posameznih kreditnih in drugih pogodb, nanašajočih se na poslovanje družb U. d.o.o. in K. d.o.o.. Sodišče prve stopnje se je glede obstoja utemeljenosti razlogov za sum storitve kaznivega dejanja, ki se očita obdolženemu A. A., navedenih v odredbi za hišno preiskavo, podrobneje opredelilo v točki 18 izpodbijanega sklepa. Tem razlogom, ki so jasni, tehtni in izčrpni ter potrjujejo, da je bila odredba izdana zakonito, se v celoti pridružuje pritožbeno sodišče, da se po nepotrebnem ne bi ponavljalo.

8Neutemeljene so zato trditve pritožbe, da odredba ni izdana niti v skladu z 22. in 25. členom Ustave Republike Slovenije, ker da njena obrazložitev ne omogoča, da v naknadni sodni kontroli sodišče za nazaj ugotovi, ali so bili izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost in ustavnost konkretnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine obtoženca. Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, pritožbeno problematizirana odredba vsebuje ustrezno obrazložitev, ki kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje in v celoti zadosti standardom obrazložene odredbe s smislu odločbe Ustavnega sodišča Up 1006/13 z dne 9. 6. 2016. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je preiskovalna sodnica opravila presojo vseh v odredbi navedenih okoliščin v skladu z določbami Ustave Republike Slovenije in ZKP, prvostopenjsko sodišče pa je nato presojo zakonitosti izdane odredbe opravilo z izpodbijanim sklepom, ki je tehtno in prepričljivo obrazložen. Zato ne vzdrži kritične presoje zatrjevanje pritožnikov, da naknadno podajanje obrazložitve prvotne neobrazložene oziroma nezadostno obrazložene odredbe za hišno preiskavo ne more odpravljati oziroma sanirati takšnih pomanjkljivosti, saj se izpodbijani sklep v točki 18 razlogov zgolj sklicuje na vsebino odredbe in dodatnih argumentov glede utemeljenosti suma (razen tistih, ki jih vsebuje odredba za hišno preiskavo) ne navaja, zaradi česar očitek o naknadnem argumentiranju razlogov odredbe ni utemeljen in je protispisen.

9Pritožba opozarja, da odredba ne vsebuje navedbe, za katero časovno obdobje je dopusten poseg v komunikacijsko zasebnost. Sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice Kruslin proti Franciji in Huvig proti Franciji, ki jih izpostavlja pritožba, sta z obravnavano zadevo povsem neprimerljivi, kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti pa se nanaša na prisluškovanje telefonom in ne na zaseg elektronskih naprav z odredbo sodišča. Do tega vprašanja se je sodišče prve stopnje smiselno opredelilo v točki 26 in nadaljnjih obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da je prvostopenjsko sodišče v odredbi za hišno preiskavo odredilo, da se v okviru opravljene hišne preiskave zasežejo elektronske naprave, ni pa bila izdana odredba na podlagi četrtega odstavka 219.a člena ZKP za opravo preiskave elektronskih naprav, zaradi česar odredba za hišno preiskavo tudi ne vsebuje določila o časovnem obdobju, v katerem je dopustno pregledovati elektronsko pošto. Naprave in nosilci s podatki v elektronski obliki so bili pri hišnih preiskavah zaseženi v zvezi z namenom hišnih preiskav, ki je opisan v obrazložitvi odredbe, sam pregled zavarovanih podatkov tako zaseženih naprav pa se je opravljal na podlagi pisne privolitve obtoženca, kot to izhaja iz tehtne in obširne ter argumentirane obrazložitve izpodbijanega sklepa (točke 26., 27., 29. do 39), ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje. Iz zgoraj navedenih razlogov zato ni bila kršena določba 35. člena Ustave Republike Slovenije (nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic), 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja) in 37. člena Ustave Republike Slovenije (tajnost pisem in drugih občil), kot to zatrjujejo pritožniki. Odredba sodišča prve stopnje je bila kot že navedeno, jasno obrazložena, njena obrazložitev je tudi obširna in prepričljiva, glede na nujnost oprave hišne preiskave in zasega elektronskih naprav pa je bil posledično upravičen tudi poseg v zasebnost obtoženčeve komunikacije, opravljen s soglasjem obtoženca.

10Trditev pritožnikov, da je podana kršitev po 22. in 25. členu Ustave Republike Slovenije, ker niso obrazloženi pogoji dovoljenega posega po tretjem odstavku 219. a člena ZKP, kar naj bi predstavljalo kršitev procesnih jamstev komunikacijske zasebnosti po drugem odstavku 37. člena Ustave Republike Slovenije in drugem odstavku 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje namreč v odredbah za hišno preiskavo IV Kpd 21050/2011, IV Kpd 21048/2011 in IV Kpd 21049/2011 ni odredilo »neselektivnega pridobivanja podatkov«, temveč je v posamični odredbi jasno navedlo, katere naprave in nosilce s podatki v elektronski obliki, to je telefone, računalnike, diskete, optične medije, spominske kartice ipd., ki bi lahko razkrili vsebino korespondence in dogovarjanj ter poslovanja med osumljenimi oziroma drugimi, s tedaj še neidentificiranimi osebami, ki so pri v izreku odredb opisanih sumljivih poslih sodelovali, naj se ob hišni preiskavi zaseže. To pomeni, da ni šlo za t.i. neselektivne podatke, ki naj bi se pridobivali, pač pa jih je vsebina vseh treh odredb jasno zamejevala, nanašali so se na listinsko dokumentacijo v zvezi s sklenitvijo pogodb o finančnem leasingu družb U. d.o.o., K. d.o.o. in S. d.o.o., na dokumentacijo, ki se nanaša na dolžniško-upniška razmerja A. A. do drugih fizičnih in pravnih oseb, na listinsko dokumentacijo, ki se nanaša na sklenitev kreditne pogodbe, odplačevanje mesečnih anuitet o kreditnih pogodbah in tisto, ki se nanaša na finančno poslovanje družbe U. d.o.o., K. d.o.o. ter še drugih vsebin, ki so jih določale odredba za hišno preiskavo IV Kpd 21050/2011, IV Kpd 21048/2011 in IV Kpd 21049/2011, vse z dne 20. 4. 2011. Do slednjega se je tehtno opredelil tudi izpodbijani sklep zlasti v točki 27 obrazložitve, ki mu glede na že povedano, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

11Neutemeljena je tudi pritožbena teza, da je neobrazložena navedba sodišča, da je potrebno odredbo z dne 20. 4. 2011 in z dne 21. 4. 2011 šteti kot eno odredbo, pri čemer pritožniki zatrjujejo, da je odredba z dne 21. 4. 2011 tudi v zadevah IV Kpd 21048/2011 in IV Kpd 21049/2011, nezakonita. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu povsem jasno in tehtno navedlo, da gre za odredbe, ki so bile izdane po izdanih odredbah z dne 20. 4. 2011 in sicer potem, ko je policija ugotovila, da se obdolženec A. A. ne nahaja na naslovu, na katerem je stalno prijavljen in da se na uradnih naslovih ne nahajata niti sedeža družb K. d.o.o. in U. d.o.o., zato je sodišče prve stopnje izdalo odredbe z dne 21. 4. 2011 v zadevi IV Kpd 21050/2011 in v zadevah IV Kpd 21048/2011 in IV Kpd 21049/2011, pri čemer je razširitev prejšnjih odredb oziroma dopolnitev slednjih s kasneje ugotovljenim naslovom bivanja obtoženca in opravljanja dejavnosti obeh pravnih oseb, pravilno odrejena. Res pa je, da je obrazložitev odredb IV Kpd 21050/2011 z dne 21. 4. 2011, IV Kpd 21048/2011 z dne 21. 4. 2011 in IV Kpd 21049/2011 z dne 21. 4. 2011 kratka, da se nanaša na ugotovitev, da je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani izdala odredbo za hišno preiskavo, da se je izkazalo, da obdolženec na naslovu ..., dejansko ne prebiva, pač pa, da dejansko prebiva na naslovu ..., smiselno enako pa tudi glede naslova obeh družb v ostalih dveh odredbah. Zato so bile ta odredbe razširjene na nove naslove obtoženca in poslovne prostore obeh družb, sodišče pa se je v obrazložitvah nato v celoti sklicevalo na že podane obrazložitve odredb IV Kpd 21050/2011, IV Kpd 21048/2011 in IV Kpd 21049/2011 z dne 20. 4. 2011, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno glede na to, da so odredbe z dne 21. 4. 2011 v vseh treh zadevah (IV Kpd 21050/2011, IV Kpd 21048/2011 in IV Kpd 21049/2011) vsebovale le druge naslove, na katerih naj se hišna preiskava opravi, medtem ko so vsi ostali elementi odredbe za hišno preiskavo ostali nespremenjeni. Zaradi navedenega zato ni mogoče slediti pritožbeni tezi, da je pri navedenih odredbah obrazložitev utemeljenih razlogov za sum povsem izostala. Slednje je sodišče prve stopnje v točkah 20, 21, 22, 23, 24 in 25 izpodbijanega sklepa tehtno in prepričljivo obrazložilo.

12Nadaljnja pritožbena navedba, da je bil obtoženec zaveden, ko je podal privolitev za pregled oziroma preiskavo elektronskih naprav, po presoji višjega sodišča ne more ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je do slednjega v izpodbijanem sklepu jasno opredelilo, glede obdolženčeve privolitve za pregled oziroma preiskavo elektronskih naprav pa tudi pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov. Pritožba nima prav, da je bil obtoženec tedaj zaveden iz razloga, ker se mu je v času podajanja soglasja očitalo kaznivo dejanje nedovoljenih dajanj daril, obtožba pa mu očita kaznivo dejanje zlorabe zaupanja. Soglasje A. A. je bilo dne 21. 4. 2011 dano v pisni obliki, seznanjen je bil, v kakšnem obsegu je odrejena hišna preiskava pri njem, kakšen je bil odrejen zaseg dokumentacije in na kaj se je slednji nanašal, dano je bilo prostovoljno, medtem ko glede zatrjevanja o zavajanju (razen že odgovorjenega) niti pritožba sama ne ponuja nikakršnih tehtnih argumentov.

13Neutemeljeno obtoženčevi zagovorniki v pritožbi zatrjujejo, da je bil obtoženec zaveden s strani organov pregona, ko je bil 28. 6. 2011 zaslišan kot osumljenec. Kot to pravilno ugotavlja že prvostopenjsko sodišče, je policija obtoženca povabila na razgovor, poučen je bil o svojih pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP in ker se je odločil, da ne bo pooblastil zagovornika, ni bil zaslišan, temveč so policisti o njegovi izjavi sestavili uradni zaznamek, ki ga je osumljenec podpisal, zato zatrjevana kršitev ni nastala. Okoliščina, da obtoženemu A. A. obtožnica sedaj očita kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ-1, da gre za drugo časovno obdobje in drugačen očitek glede vrednosti, pa ne pomeni, da je obtožba iz tega razloga nezakonita. Do tega je kritično oceno podalo že prvostopenjsko sodišče, ki je pravilno ugotovilo, da je obtožnica akt državnega tožilstva, na podlagi katerega se nadaljuje oziroma začne kazenski postopek, torej procesni akt po zakonu o kazenskem postopku, ki pa nima statusa dokaza. Jasno je navedlo tudi, da je bil obtoženec že ob vročitvi odredbe za hišno preiskavo seznanjen, kateri posli so predmet preiskovanja, 28. 6. 2011 je bil nato seznanjen katerega kaznivega dejanja je osumljen in kaj je podlaga za sum, nato pa je prejel zahtevo za preiskavo, v kateri se mu je očitalo tako kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem v zvezi z drugim odstavkom 244. člena KZ-1, kot tudi kaznivo dejanje pranje denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 252. člena KZ-1, medtem ko iz pravnomočne obtožbe zanj izhaja očitek storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem v zvezi z drugim odstavkom 244. člena KZ-1, zato o kakršnemkoli zavajanju obtoženca ni mogoče niti sklepati in še manj zaključevati, prav tako tudi ne o spravljanju osumljenca v zmoto in očitano kršitev privilegija zoper samoobtožbo. Obtoženec je brez vsakršnih pripomb podpisal tako uradni zaznamek o razgovoru na policiji, kot tudi soglasje za pregled elektronskih naprav, zato tosmerno pritožbeno zatrjevanje v podatkih spisa nima nobene podlage.

14Ker pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani, da zagovorniki obtoženega A. A.razlogov izpodbijanega sklepa niso uspeli ovreči in kršitve, ki jih uveljavlja pritožba niso izkazane, teh pa višje sodišče tudi ni ugotovilo, ko je opravilo preveritev sklepa po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 402. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).