VSM Sodba IV Kp 30742/2018

I. Pritožba zagovornika obdolžene P.S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati 144,00 EUR sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 30742/2018 z dne 1. 9. 2020 spoznalo obdolženo P.S. za krivo storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. člena KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika, podrejeno pa, da obdolženki izrečeno kazen omili.

3Zagovornik je v pritožbi predlagal, da se ju z obdolženko obvesti o seji pritožbenega senata. Seja pritožbenega senata se v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo in ker tudi pritožnik ne pojasni, kateri razlogi bi narekovali navzočnost strank na seji, jih pritožbeno sodišče v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navajanji, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče prve stopnje ni ocenilo obdolženkinega zagovora, da je oškodovanca A.K. in T.B. zlasala zaradi vznemirjenosti in razburjenosti. Prav tako po mnenju zagovornika prvostopenjska sodba nima razlogov o resni ogroženosti obeh oškodovancev s strani obdolženke. Pritožniku ni mogoče pritrditi. Izpodbijana sodba ima določne, jasne in tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, izpostavljenih v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 3 in 14 obrazložitve svoje sodbe prepričljivo navedlo, zakaj obdolženkinemu zagovoru, da je oškodovanca zlasala, ker se je sama počutila ogroženo in prestrašeno, ni verjelo. Pri tem je utemeljeno izhajalo iz izpovedb oškodovancev A.K. in T.B. ter prič F.B.F. in M.Ž. ter pravilno zaključilo, da oškodovanca nista skočila s klopi v osebni prostor obdolženke, kot se je slednja zagovarjala. Prav tako je sodišče prve stopnje v točkah od 12 do 14 izpodbijane sodbe utemeljeno pojasnilo, da predstavlja obdolženkino ravnanje (lasanje mladoletnih oškodovancev in udarec njunih glav skupaj) grdo ravnanje, s katerim je obdolženka prizadela telesno in duševno celovitost obeh oškodovancev, in da je slednja ravnala z namenom ustrahovanja, zaradi česar sta se mladoletna oškodovanca počutila ogrožena in prestrašena. Sicer pa iz vsebine pritožbenih navedb, ko zagovornik podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe, izhaja, da prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno ocenilo izvedene dokaze. S tem pa pritožnik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Enako je mogoče ugotoviti glede pritožbenih navedb, da so razlogi izpodbijane sodbe v točki 14 glede ogrozitve varnosti oškodovancev nejasni ali vsaj sami s seboj v nasprotju, pri čemer pritožnik očitno prezre, da je sodišče prve stopnje povzelo obdolženkin zagovor, da se je počutila ogroženo, nikakor pa ni samo sprejelo zaključkov v tej smeri. Nadalje zagovornik v obrazložitvi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpostavlja še, da je opis izvršitvenega ravnanja v delu, ko navaja, da je obdolženka mladoletna oškodovanca vsaj enkrat udarila z glavami (pravilno glavama) skupaj, protisloven. S takšnimi navedbami pritožnik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar mu ni mogoče pritrditi. Gre namreč zgolj za očitno slovnično napako, zaradi katere izrek ni nerazumljiv niti sam s seboj v nasprotju, saj je (v povezavi s celotnim opisom izvršitvenega ravnanja) popolnoma jasno, kaj se očita obdolženki (da je torej udarila z glavama mladoletnih oškodovancev A.K. in T.B. skupaj).

6Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki ga zagovornik uveljavlja z navedbami, da iz izreka izpodbijane sodbe nista razvidna obdolženkin namen ustrahovanja ter resnost grožnje, ki sta zakonska znaka kaznivega dejanja grožnje. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, tudi po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje, njihova konkretizacija pa zadostuje za izdajo obsodilne sodbe. Kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 stori, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. Kvalificirana oblika iz drugega odstavka 135. člena KZ-1 pa je podana, če storilec stori dejanje iz prvega odstavka 135. člena KZ-1 na enega izmed alternativno naštetih načinov, med drugim tudi z grdim ravnanjem. Grdo ravnanje predstavlja neposredno uresničitev grožnje in pomeni dejanski poseg v telesno in duševno celovitost oškodovanca. Tako pri temeljni kot tudi pri kvalificirani obliki kaznivega dejanja grožnje mora biti podan poseben namen storilca (namen ustrahovanja ali vznemirjenja), ki je izrecen zakonski znak tega kaznivega dejanja.

7Iz opisa očitanega kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženka dne 10. 11. 2017 v prostorih Osnovne šole K. pri pouku gospodinjstva, zato da bi ustrahovala mladoletna A.K. in T.B., z grdim ravnanjem resno zagrozila, da bo napadla njuno telo, ko ju je zgrabila za lase, ju zlasala, medtem pa ju vsaj enkrat udarila z glavami skupaj, zaradi tega pa sta sta počutila ogrožena in prestrašena. Ker je potrebno abstraktni in konkretni opis brati v medsebojni povezavi, opisana dejanja obdolženke (lasanje mladoletnih oškodovancev in udarec njunih glav skupaj) pa so nedvomno takšne narave in intenzitete, da so pri vsakem otroku, starem 11 let, objektivno zmožna povzročiti občutek prestrašenosti in ogroženosti, je mogoče zaključiti, da iz opisa v zadostni meri izhaja očitek, da je obdolženka ravnala z namenom ustrahovati mladoletna oškodovanca.¹ Po ustaljeni sodni praksi namreč za izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje ne zadostuje subjektivni občutek oškodovanca, ali je bil zaradi dejanja prestrašen ali ne, ampak mora iti za tako dejanje, ki je glede na njegovo naravo in intenziteto objektivno zmožno povzročiti občutek strahu za telesno in duševno celovitost oškodovanca, kar je v obravnavani zadevi mogoče nedvomno ugotoviti. Prav tako je obdolženka s takšnim fizičnim kaznovanjem mladoletnih oškodovancev, ko je torej svoje grožnje neposredno uresničila in s tem presegla verbalni nivo grožnje iz prvega odstavka 135. člena KZ-1, posegla v telesno in duševno celovitost mladoletnih oškodovancev. Resna grožnja je bila vsebovana že v samem grdem ravnanju, zato ni potrebno, da bi abstraktni del opisa kaznivega dejanja vseboval še očitek o resni grožnji, kot to zmotno meni pritožnik.² Glede na vse obrazloženo v pritožbi uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

8Pritožbi zagovornika ni mogoče pritrditi niti v delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženka storila v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

9Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženke v smeri, da je mladoletna oškodovanca A.K. in T.B. zlasala, ker sta čez klopi priplezala h kuhinjskemu pultu in nato skočila na tla v njen osebni prostor, zaradi česar se je počutila prestrašeno in ogroženo. Ne spomni se, da bi mladoletna oškodovanca tudi udarila z glavama skupaj.

10Takšnemu zagovoru obdolženke sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, saj ga izvedeni dokazi ne potrjujejo. Da je obdolženka storila v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah mladoletnih oškodovancev A.K. in T.B. ter mladoletnih prič F.B.F. in M.Ž. Zagovor obdolženke, ki je zanikala storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, v razlogih izpodbijane sodbe pa tehtno pojasnilo, na katerih dokazih temelji njegova odločitev. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da sta izpovedbi mladoletnih oškodovancev A.K. in T.B. glede bistvenih okoliščin skladni, zaradi česar jima je utemeljeno verjelo. Oba sta namreč povedala, da ju je obdolženka zlasala in najmanj enkrat udarila z glavama skupaj (A.K. je povedal, da ju je obdolženka udarila z glavama večkrat, T.B. pa, da ju je udarila trikrat), medtem ko v pritožbi izpostavljene razlike v izpovedbah mladoletnih oškodovancev glede okoliščine, ali sta slednja zaradi ravnanj obdolženke pristala na kolenih, na presojo dejanskega stanja ne vplivajo, saj niso bistvene. Odločilna dejstva sta oškodovanca natančno opisala ter potrdila, da je obdolženka ravnala na način, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Razen tega pa sta njuni izpovedbi, da ju je obdolženka zlasala, potrdila F.B.F. in M.Ž., pri čemer je slednja prav tako potrdila, da je obdolženka mladoletna oškodovanca enkrat udarila z glavama skupaj. Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da je bila mladoletna M.Ž. v svoji izpovedbi glede udarca z glavama prepričljivejša kot mladoletni F.B.F., ki se udarca ni spomnil, pri tem pa utemeljeno izpostavilo, da je le-ta sam povedal, da se dogajanja ne spomni več dobro, saj ni bil ves čas obrnjen proti razredu, zaradi česar so pritožbene navedbe zagovornika, s katerimi ponudi zgolj drugačno presojo verodostojnosti prič F.B.F. in M.Ž., neutemeljene. V pritožbi zatrjevane nelogičnosti, ker oškodovanca zaradi udarca nista imela bušk, pa ni mogoče ugotoviti. Otekline in druge vidne udarnine namreč niso nujna posledica udarcev, zaradi česar zgolj na podlagi dejstva, da mladoletna oškodovanca nista imela buške, ni mogoče zaključiti, da do udarca ni prišlo.

11Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ovrglo obdolženkin zagovor, da se je sama počutila prestrašeno in ogroženo, ker sta mladoletna oškodovanca skočila v njen osebni prostor. Tako mladoletna oškodovanca kot tudi obe priči F.B.F. in M.Ž. so namreč skladno povedali, da oškodovanca nista plezala čez klopi in nato skočila s klopi, kot se je zagovarjala obdolženka, pač pa, da sta šla po tleh po razredu. Razen tega pa dejstvo, da oškodovanca nista skočila v osebni prostor obdolženke, izhaja iz izjave M.Ž., ki je povedala, da je obdolženka najprej stala pred tablo, ki je oddaljena od 3 do 4 metre od kraja, kjer je zlasala oškodovanca, nato pa je pristopila k pomivalnemu koritu, ki je oddaljeno približno dva metra od najbližje mize in na koncu k oškodovancema ter ju zlasala. Prav tako sta obe navedeni priči povedali, da je obdolženka, preden je zlasala oškodovanca, učence pozvala, da se vrnejo na svoja mesta. Obrazloženo nedvomno pomeni, da je bila obdolženka tista, ki se je približala oškodovancema, in ne nasprotno, kot to zatrjuje pritožba, zaradi česar obdolženkinemu zagovoru, da je bila prestrašena in ogrožena, ker sta oškodovanca skočila v njen osebni prostor, ni mogoče verjeti. Tako se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da sta se oškodovanca zaradi gneče v razredu do kuhinjskega pulta lahko prebila prva zgolj s preskakovanjem miz.

12Brez uspeha so tudi prizadevanja pritožnika v smeri, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obdolženkin namen ustrahovanja, ker bi naj po njegovi oceni šlo zgolj za obdolženkino neustrezno pedagoško ravnanje, ne pa tudi grdo ravnanje v smislu očitanega kaznivega dejanja. Z razlogi sodišča prve stopnje v točkah 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obdolženka ravnala z namenom, da bi ustrahovala mladoletna oškodovanca A.K. in T.B., se pritožbeno sodišče v celoti strinja in ne gre zgolj za nedokazane domneve, kot to skuša prikazati zagovornik. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je obdolženka oškodovanca zlasala in ju udarila z glavama skupaj, ker je le-ta nista ubogala in se kljub njenim opozorilom in zahtevam nista hotela vrniti v svojo klop, ne pa zato, ker bi bila sama prestrašena in ogrožena. Na ta način ju je hotela ustrahovati, da bi sledila njeni zahtevi po disciplini v razredu, kar je tudi dosegla. Da sta se mladoletna oškodovanca počutila prestrašena in ogrožena, sta povedala oškodovanca sama, prav tako pa je bilo to razvidno iz njunega vedenja in vedenja celotnega razreda po dogodku. Oškodovancema je šlo na jok, razred se je umiril, otroci so se o dogodku pogovarjali, medtem ko se o dogodku mladoletna oškodovanca nista upala pogovoriti s starši. Posledice so bile vidne še kasneje, saj oškodovanca nista več hotela v šolo, ko je bilo na urniku gospodinjstvo, T. B. pa se je zaradi dogodka celo prepisal na drugo šolo. Da bi oškodovanca zaradi osebne užaljenosti pretiravala pri opisu grdega ravnanja obdolženke in posledicah, ki sta jih utrpela, pa pritožbeno sodišče ni zaznalo. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca psihologije, ki ga je obramba tekom dokaznega postopka konkretizirala zgolj z navedbami, da bi naj slednji ocenil reakcijo obdolžene na obravnavano stresno situacijo. Presoja, ali je obdolženka ravnala z namenom ustrahovanja ali ne, kot to šele v pritožbi izpostavlja zagovornik, pa je v pristojnosti sodišča, ne pa izvedenca. Obdolženkino ravnanje ni zgolj pedagoško neustrezno, kot zatrjuje pritožba, pač pa izpolnjuje tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, medtem ko razburjenost obdolženke, kot jo je opisal mladoletni A. K., upoštevaje vse navedeno, ne pomeni, da obdolženka ni ravnala z namenom ustrahovanja.

13Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

14Končno zagovornik graja tudi odločbo o kazenski sankciji ter se prizadeva za njeno omilitev. Pri tem izpostavlja, da so obdolženkino pedagoško neustrezno reakcijo izzvali učenci, še posebej mladoletna oškodovanca s svojim nediscipliniranim obnašanjem in da je splošno znano dejstvo, da avtoriteta učiteljev zaradi pretiranega poudarjanja pravic otrok pada. Prav tako obdolženka v preteklosti ni bila nasilna do učencev, za obravnavano ravnanje pa je bila že disciplinsko kaznovana, saj je prejela opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženke. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolženki izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave. Glede na težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo obdolženkine kazenske odgovornosti je sodišče prve stopnje obdolženki izreklo povsem primerno kazensko sankcijo. Pri tem je kot olajševalno okoliščino utemeljeno upoštevalo njeno predhodno nekaznovanost, medtem ko okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik, na odločbo o kazenski sankciji ne morejo vplivati. Ne gre namreč prezreti pomembnosti obteževalnih okoliščin, zlasti, da je bila obdolženka kot dolgoletna učiteljica seznanjena z ničelno toleranco fizičnega nasilja pri pedagoškem delu.

15Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženka dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifnima št. 7111 in 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje premoženjske razmere obdolženke.

¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 42930/2017 z dne 23. 5. 2019.
² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 40318/2013-61 z dne 9. 7. 2015.