VSL Sodba II Cp 1825/2020

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 853,69 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna nerazdelno tožniku plačati 60.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2011 dalje do plačila, vse v 15 dneh (I. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 1.898,98 EUR in v korist proračuna RS 1.280,92 EUR na račun Okrožnega sodišča v ... (kot je to razvidno iz izreka sodbe), prva toženka pa je v korist proračuna RS dolžna povrniti še 1.717,15 EUR na račun, kot je razviden iz izreka sodbe (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje prva tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prva toženka dvomi v nepristranskost sodišča, saj je sodnica tekom postopka ves čas dovoljevala izvedbo prekludiranih dokazov, ključen dokazni predlog toženke s postavitvijo izvedenca grafološke stroke pa je zavrnila. Toženka je postavila ustrezne trditve, da podpis na pogodbi k pristopu k dolgu ni bil njen. Prav tako je sodišče tožniku dovolilo preložitev glavne obravnave, medtem ko toženki preložitve naroka ni dovolilo. Ker predsednica Okrožnega sodišča v ... izločitve sodnice ni dovolila, je zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kar je razlog za razveljavitev. Sodba je v veliki meri utemeljena na podlagi dejstev in dokazov, ki jih sodišče zaradi prekluzije ne bi smelo upoštevati. Toženka meni, da je sodišče v nasprotju s pravili in prakso dovolilo izvedbo dokazov z izpiski elektronske pošte, mobilnega telefona in posnetkov telefonskih pogovorov, ki jih je tožnik vložil po koncu prvega naroka za glavno obravnavo. Sodišče je verjelo tožniku, da je imel dokaze na prejšnjem telefonu. Razlaga tožnika, da je po naključju prišel do podatkov na svojem telefonu, ki ga ni več uporabljal, ne zadosti zakonski zahtevi za izvedbo prekludiranih dokazov. S tem je tožnik priznal, da je iz lastne malomarnosti pozabil pregledati svoje stare telefone, ki jih je imel doma. S tem, ko se je sodišče naslonilo na te nezakonite dokaze, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ko je nekritično upoštevalo navedbe toženca iz odgovora na tožbo, ki jih je navedel brez dokaznih predlogov, razen svojega zaslišanja, na obravnavo pa ni pristopil. To pa pomeni domnevo umika tega dokaznega predloga. Ker toženec svojih trditev ni dokazal, jih sodišče v svoji dokazni oceni ne bi smelo upoštevati, niti na njih graditi dejanskega stanja. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev, ker toženka trditev toženca ni mogla preveriti. Sodišče pa se do trditev toženke, da je toženec vso krivdo prevalil na toženko, ni opredelilo in v tej smeri ni izvedlo dokaznega postopka. Toženka je skozi celoten postopek zatrjevala, da podpis na pogodbi ni njen, vendar sodišče dokaza z izvedencem forenzične stroke ni izvedlo, to pa je tudi edini dokaz, s katerim se toženka lahko upre trditvam tožnika, da je podpisala pogodbo. Prav tako se sodišče v sodbi ni zadovoljivo opredelilo do očitanega dejstva glede predrugačene listine v prilogi A19, pri čemer ne drži, da toženka ni navedla, kako je bila listina predrugačena. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb, s katerimi je tožnik prihajal tekom postopka sam sebi v nasprotje, saj je večkrat spreminjal trditveno podlago glede dejstva, koliko denarja je posodil tožencema. Enkrat je trdil, da 100.000, drugič da 60.000 EUR. Sodišče sicer meni, da je bil dolg zgolj 60.000 EUR, čemur toženka nasprotuje, saj ni izkazano, da je do sklenitve pogodbe o pristopu k dolgu sploh prišlo, še manj pa, da je denar prejela in se ga zavezala vrniti. Sodišče se sploh ni opredelilo do navedb toženke, da tožnik toliko denarja sploh ni imel. Normalno je namreč, da posojilodajalci v takih primerih denar dvignejo na svoji banki. Tožnik je sicer govoril o dediščini od očeta in botra, vendar dokaznih predlogov v tej smeri ni postavil. Toženka pa je postavila ugovor neizpolnjene obveznosti, s čimer je dokazno breme prevalila na tožnika, ki bi moral dokazati, da je posojilo dejansko izročil. Sodba je sama s seboj v nasprotju, kar izhaja iz 33. točke obrazložitve. Sodišče se ni opredelilo do vsebine pogodbe, ki je nejasna, ker ni jasno, za kateri dolg se je toženka zavezala, niti kakšna je pravna podlaga dolga. Sodišče tega vprašanja kljub ugovoru toženke ni obravnavalo, zato je prišlo do napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe prve toženke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so podani razlogi za izločitev sodnice prve stopnje, ni utemeljen. V skladu s petim odstavkom 73. člena ZPP zoper sklep, s katerim je predsednik sodišča zavrnil zahtevo za izločitev sodnika, ni posebne pritožbe. V tem primeru se sme skladno s tretjim odstavkom 363. člena ZPP sklep o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika izpodbijati s pritožbo zoper končno odločbo. O predlogu za izločitev sodnice je odločila začasna predsednica Okrožnega sodišča v ... s sklepom Su 970/2018 z dne 19. 11. 2018, s katerim je zahtevo za izločitev sodnice prve stopnje kot neutemeljeno zavrnila. Pritožnica navaja, da bi morala biti sodnica prve stopnje izločena, ker predlogu prve toženke za preložitev prvega naroka ni ugodila, medtem ko je tožnikovemu predlogu ugodila. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je pooblaščenec tožnika preložitev prvega naroka predlagal zaradi svoje odsotnosti, ker je imel predviden drug narok pri drugem sodišču, medtem ko je prva toženka preložitev prvega naroka predlagala zaradi odgovora na pripravljalni vlogi tožnika. Ker je sodišče prve stopnje prvi toženki na prvem naroku dodelilo dodaten 15-dnevni rok zaradi odgovora na pripravljalni vlogi tožnika, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom o nepristranskosti sodnice. Prvi toženki je bil namreč dodeljen rok za odgovor na pripravljalno vlogo tožnika, zaradi česar pravica prve toženke do izjave ni bila prekršena. Zaradi dopustitve prekludiranih dokazov tožnika prva toženka ni predlagala izločitve sodnice, pa tudi sicer navedbe o podanem izločitvenem razlogu iz 6. točke 70. člena ZPP zaradi izvedbe prekudiranih dokazov tožnika niso utemeljene, saj smejo stranke v skladu z določilom tretjega odstavka 286. člena ZPP predlagati nove dokaze, če tega brez svoje krivde niso mogle storiti že prej, prepoved predlaganja novih dokazov po prvem naroku tako ni absolutna.

6Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče prve stopnje lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP zavrne predlagani dokaz, (1) če je nepotreben, ker je dejstvo dokazano, (2) če je nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali, ni pravno odločilno, (3) ali če gre za dokaz, ki je za ugotovitev določenega dejstva popolnoma neprimeren. Predlagatelj dokaza nosi torej breme prepričevanja sodišča, da je dokaz, ki ga predlaga, smiselno izvesti. Sodišču namreč ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, prav tako pa tudi ne neprimernih dokazov, takih, ki že na prvi pogled niso sposobni dokazati dokazne teme. Obstajajo pa tudi mejni primeri, ko je predlagani dokaz sicer lahko primeren, vendar glede na kontekst konkretnega razvoja dokaznega postopka in trenutnega uspeha dokazovanja nujno kliče po dodatnih pojasnilih, utemeljitvah in prepričevalnih naporih predlagatelja, s katerimi mora ta pojasniti posebne okoliščine in sodišče prepričati, da kljub (na prvi pogled) izgubljeni situaciji ter kljub (na prvi pogled) hipotetični nemoči predlaganega dokaza, še vedno lahko razumno pričakuje preobrat v uspešnosti dokazovanja (tako VS RS sodba II Ips 267/2018). V takem primeru nosi predlagatelj breme dodatne utemeljitve svojega dokaznega predloga.

7Prva toženka je v odgovoru na tožbo trdila, da posojilne prevzemne pogodbe z dne 4. 11. 2011, na kateri tožnik utemeljuje svoj zahtevek, ni podpisala. Četudi pa bi bil njen podpis pristen, ni bil dan z voljo in zavestjo, da pristane na vsebino takšne pogodbe, ker ji ta nikoli ni bila razkrita, temveč v posledici zvijače oz. prevare ali pa na način, da je na podlagi podpisa druge listine tožnik listino predrugačil. Zaradi dokazovanja tega dejstva je prva toženka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem grafološke stroke (ki ga je predlagala na prvem naroku za glavno obravnavo 7. 11. 2018 na list. št. 54). Sodišče prve stopnje je navedeni dokaz zavrnilo z razlogom, ker iz posojilno prevzemne pogodbe izhaja, da je bil podpis prve toženke overjen na upravni enoti ..., pri čemer pa po presoji sodišča prve stopnje prva toženka ni ponudila smiselne razlage, kako bi bila lahko pogodba overjena mimo njene volje in sodelovanja. S tem, ko je prišlo do overitve podpisa prve toženke, tudi če se sama ni podpisala, je prišlo s strani prve toženke do pripoznave podpisa, zaradi česar se ne more sklicevati, da listine ni podpisala, razen če bi šlo za napako volje, česar prva toženka ni določno zatrjevala, poleg tega je obstoj napake lahko razlog za izpodbijanje pravnega posla, česar ni uveljavljala. Sodišče prve stopnje je glede postopka overitve podpisa na Upravni enoti zaslišalo uslužbenko A. A., ki je izpovedala, kako sicer poteka overitev podpisa, pri čemer je izrecno izpovedala, da upravni organ pri overitvi podpisa preveri identiteto stranke na podlagi njenega osebnega dokumenta, ki ima sliko. Glede na to, da prva toženka ni zatrjevala, da je bila pogodba overjena mimo njene volje in sodelovanja, je sodišče prve stopnje dokaz s postavitvijo izvedenca grafologa utemeljeno zavrnilo. Ker je prva toženka z overitvijo podpisa kot svojega na Upravni enoti izrazila voljo za sklenitev pogodbe, je podpis pripoznala. Prva toženka namreč okoliščin, s katerimi bi zatrjevala, da overitev podpisa ni bila izvedena pravilno, ni zatrjevala, zaradi česar bremenu dodatne utemeljitve svojega dokaznega predloga ni zadostila in je zavrnitev dokaznega predloga pravilna.

8Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predrugačenja listine, posojilno prevzemne pogodbe v prilogi A4 in A19, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je do trditev prve toženke v zvezi s predrugačitvijo listine opredelilo v 14. točki obrazložitve sodbe, zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

9Da je do sklenitve navedene posojilno prevzemne pogodbe (A4 in A19) med tožnikom, prvo toženko in drugim tožencem prišlo, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi same vsebine posojilno prevzemne pogodbe, izpovedbe tožnika ter navedb drugega toženca. Pritožbene navedbe, da ni izkazano, da je prve toženka znesek 60.000 EUR prejela, so za odločitev v zadevi nerelevantne, saj je prva toženka z navedeno pogodbo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zgolj pristopila k dolgu drugega toženca. Posojilo je prejel drugi toženec in ne prva toženka. Pritožbene navedbe, da ni jasno, na kakšni podlagi naj bi nastal dolg med tožnikom in drugim tožencem, so neutemeljene, saj navedeno izhaja iz 2. člena posojilno prevzemne pogodbe. Prav tako ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika glede višine posojenega zneska, saj se je do teh navedb tožnika izrecno opredelilo v 20. in 21. točki obrazložitve. Da tožnik s sredstvi v višini 60.000 EUR ni razpolagal, prva toženka ni izkazala, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnika ugotovilo, da je imel nekaj prihrankov, imel pa je tudi zapuščino od očeta in botra. Svoje navedbe je izkazal s svojo izpovedbo, zato ne drži pritožbeni očitek, da svojih navedb ni izkazal z ustreznim dokazilom. Pritožbeni očitek, da je vsebina posojilno prevzemne pogodbe nejasna, ni utemeljen, kot tudi ne pritožbeni očitek, da ni jasno, kaj je podlaga dolga do tožnika. Podlaga za dolg prve toženke do tožnika je posojilno prevzemna pogodba, ki, kot že prej rečeno, predstavlja pogodbo o pristopu k dolgu., kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

10Pritožbeni očitek, da se prva toženka ni mogla opredeliti do navedb drugega toženca, ni utemeljen. Prva toženka se je imela možnost do teh navedb opredeliti, kar se tudi je v pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2018. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

11Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ne bi smelo upoštevati dokazov, ki jih je tožnik predložil po prvem naroku za glavno obravnavo (sms sporočila, zvočni posnetki in emajl sporočila), saj ZPP v tretjem odstavku 286. člena ZPP dopušča tudi izvedbo dokazov, ki jih je stranka predlagala po prvem naroku, če jih brez svoje krivde ni mogla predlagati do prvega naroka. Poleg tega ne drži, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v pretežni meri utemeljilo na dokazih, ki jih je tožnik predlagal po prvem naroku. Kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje v 27. točki, je sodišče svojo odločitev utemeljilo na pravočasno predlaganih dokazih, za dokaze, ki jih je tožnik predlagal po prvem naroku (sms sporočila, zvočni posnetki in emajl sporočila), pa je sodišče prve stopnje v 28. točki obrazložitve izrecno navedlo, da ti dokazi le še dodatno potrjujejo dejstva, ugotovljena na podlagi drugih pravočasno predlaganih dokazov.

12Pritožbeni očitek, da je sodba sama s seboj v nasprotju, ker je sodišče v 33. točki obrazložitve navedlo, da enako kot toženka dolguje tudi tožnik, kar je nesmisel, ni utemeljen. V tej povedi gre za očitno pisno pomoto, saj je sodišče prve stopnje v postopku večkrat jasno ugotovilo, da je zaradi sklenitve pogodbe o pristopu k dolgu drugi toženec postal dolžnik tožnika, kar izhaja iz 19., 20. in 21. točke obrazložitve. Ker navedba v 33. točki tako predstavlja očiten pisni lapsus, nasprotje v razlogih sodbe ni podano, zaradi česar očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in popolni, med njimi pa ni nasprotij, zato je bil preiskus pravilnosti in zakonitosti sodbe mogoč.

13Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh materialnopravnih ugovorov prve toženke. Posledično je neutemeljena pritožbena navedba o pavšalni zavrniti materialnopravnih ugovorov prve toženke.

14Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo prve toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15Prva toženka s pritožbo ni uspela. Tožniku so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v višini 1.125 točk (tarifna številka 21, Odvetniške tarife) ter materialni izdatki v višini 41,25 točk, skupaj torej 1.166,25 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 699,75 EUR, povečano za 22% DDV pa 853,69 EUR. Nagrade za posvet s stranko in pregled zadeve pritožbeno sodišče pooblaščencu tožnika ni priznalo, ker je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v 165. členom ZPP je prva toženka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 853,69 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.