VSL Sodba II Cpg 731/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki v 8 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.386,02 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, tako da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, z ustrezno stroškovno posledico.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, z ustrezno stroškovno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 4.000,00 EUR (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi je zato odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Spor se nanaša na plačilo sredstev v rezervni sklad, kar od tožene stranke zahteva tožeča stranka, ki je upravnik zadevne večstanovanjske stavbe. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke. Slednja je namreč zahtevala plačilo vtoževanega zneska na svoj lasten transakcijski račun in ne na ločen račun za rezervni sklad.

7Odločitev in razlogi sodišča prve so pravilni in se jim višje sodišče v izogib ponavljanju pridružuje. S sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 263/2015 z dne 4. 4. 2016 je prišlo do poenotenja sodne prakse pri vprašanju aktivne legitimacije upravnika za izterjavo vplačil v rezervni sklad. Tako lahko upravnik zahteva plačilo le na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo. Drugačen prenos materialnopravnih upravičenj etažnih lastnikov ni dopusten, kar zajema tudi obliko posrednega mandatnega zastopanja, pri kateri zastopnik nastopa v svojem imenu, a za račun zastopanega ter zahteva plačilo dolgovanih sredstev na svoj lasten račun.

8Zaradi tega pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na starejšo sodno prakso in se višje sodišča do tega bo opredeljevalo. Prav tako je iz zgoraj pojasnjenih razlogov brezpredmetno sklicevanje na pogodbo o upravljanju in aneks z dne 17. 12. 2018, s katerim naj bi prišlo do prenosa materialnopravnega upravičenja za izterjavo neplačanih zneskov v rezervni sklad. Tudi sicer višje sodišče ugotavlja, da navedeni aneks (A3) govori o izterjavi sredstev „za račun rezervnega sklada“. Tožeča stranka torej ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe, s katero zahteva plačilo dolgovanih zneskov za rezervni sklad na svoj lasten račun.

9Na podlagi obrazloženega so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Zato je odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe.

10Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Za odgovor na pritožbo pripada toženi stranki nagrada v višini 250 točk (tar. št. 21/1 OT), 5 točk za materialne stroške, kar se skupaj poveča za 22% DDV. Vrednost točke je 0,60 EUR. Skupen znesek je 186,66 EUR. Tožena stranka ni upravičena do ostalih postavk v stroškovniku (konferenca s stranko in končno poročilo), saj so takšni stroški že zajeti v odgovoru na pritožbo. Prav tako tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov v višjem znesku, saj znaša vrednost spornega predmeta manj kot 1.800,00 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od prve dne po preteku 8 dnevnega roka za plačilo (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).