VSL Sklep II Cp 2010/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ki jo je tožnica vložila 20. 1. 2020, in sicer kot nepopolno in nesklepčno.

2Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodišče jo je 22. 1. 2020 pozvalo, da mora tožbo dopolniti tako, da predloži izvod tožbe z njenim pri notarju overjenim podpisom, identifikacijske podatke, postavi zahtevek, navede dejstva in dokaze in vse v dveh izvodih. Ker ima tožnica hujše zdravstvene težave, je v njenem imenu mož poslal elektronsko sporočilo 11. 2. 2020 in navajal, da ima gripo in prosil za podaljšanje roka. Prosil je tudi, da overovitev ne bi bila potrebna, saj je velik strošek, poslal lastnoročno podpisan izvod tožbe in kopijo osebne izkaznice in vse poslal po pošti iz Nemčije. Sodišče ni upoštevalo, da je napisal, da bo priloge sodišče prejelo po pošti. Ni upoštevalo njenega težkega finančnega stanja. Tožba je podpisana s strani tožnice, vendar ne preko računalnika in zato sodišče podpisa ni smatralo za verodostojnega. Overovitev podpisa je velik strošek. Tožnica je 24. 3. 2020 ponovno poslala lastnoročno napisan dokument na sodišče in navajala bolezen in da težko pride v Slovenijo. Na to prošnjo sodišče ni odgovorilo. 12. 3. 2020 je tožnica sklenila sporazum o razvezi prodajne pogodbe, ki je predmet zahtevka. Sporazuma zaradi Covid krize ni mogla overiti in je to storila 17. 6. 2020 na konzulatu v M. Overjeno kopijo sporazuma je mož poslal sodišču 21. 6. 2020 po elektronski pošti in prosil sodišče, naj obvesti tožnico, če bo zadostoval ta dokument. Sodišče ni odgovorilo. Tožničin mož je ob plačilu sodne takse kontaktiral zapisnikarico pri okrožnem sodišču in ona mu je odgovorila, da je za sedaj to vse. Če sodišče meni, da mož ni verodostojna oseba za pošiljanje dokumentacije, potem o tem ne bi smelo razpravljati preko telefona, ko se ne moreš identificirati. Sodišče jo je zavajalo, saj je enkrat priznalo pomoč moža, drugič pa ne. Zaradi Covid situacije in finančnega stanja si ni mogla privoščiti odvetnika in je za pomoč imela le moža. Plačilo takse pa je presojalo po različnem pristopu. Pri taksah ni upoštevalo njenih težav, pri tožbenem zahtevku pa do neke mere. Sklep ne omenja overjenega sporazuma o razveljaviti kupoprodajne pogodbe, ki je predmet spora. Iz priloženega sporazuma z dne 17. 6. 2020 bi lahko sodišče ugotavljalo istovetnost podpisa in primerjalo podpis na tožbenem zahtevku. Overjeni sporazum dokazuje, da tožena stranka priznava obstoj zahtevka. Še bolj nejasen je sklep P 73/2020 in možno je, da je sodišče spregledalo dostavljeno dokumentacijo v drugem spisu. Sodišče postopka ne vodi transparentno. Meni, da lahko pride do zamenjave identitet dveh oseb z istim imenom, kar je prišlo tudi pri P 4/2020. Zahteva odpravo izpodbijanega sklepa, priznanje overjenega sporazuma in da se pribavita oba spisa.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je na podlagi 108. člena ZPP tožbo zavrglo, ker tožnica tožbe ni popravila na način, kot je sodišče naložilo v sklepu z dne 22. 1. 2020, (list. št. 3). Prvotni rok osem dni iz prvega sklepa je bil podaljšan s sklepom z dne 20. 2. 2020 na deset dni. Zaradi vročanja s fikcijo (13. 3. 2020), je rok potekel po prenehanju Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Covid-19, kar je 1. 6. 2020. To pomeni, da je tožeča stranka do 1. 6. 2020 imela čas, da izpolni zahteve sodišča iz sklepa z dne 22. 1. 2020.

5V tem sklepu je bilo tožnici naloženo, da priloži izvod tožbe z lastnoročnim podpisom, overjenim pri notarju, da navede EMŠO in davčno številko, da postavi določen tožbeni zahtevek, da navede dejstva, na katere opira zahtevek in dokaze in priloži tožbo v dveh izvodih. Sicer ji je bilo zagroženo, da bo tožba zavržena. Sodišče je v sklepu tudi pojasnilo, zakaj ravna po določbi 105. člena ZPP, saj podpis ni bil lastnoročen, oziroma je šlo za fotokopijo in želelo je preveriti, ali gre res za njen podpis.

6Pritožba trdi, da je ta zahteva pretirana, saj je tožnica predložila sporazum razveze prodajne pogodbe (A 3), podpis pa je bil overjen pri konzularnem predstavništvu v M. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da to ni overjen podpis na tožbi. V vsem tem času, to je do 1. 6. 2020, bi lahko izpolnila to zahtevo sodišča. Ni mogoče mimo dejstva, da to ni bil edini razlog, zakaj je sodišče tožbo zavrglo. Tožnica ni izpolnila drugih zahtev, kar je sodišče pojasnilo v sklepu z dne 22. 1. 2020. Ni postavila določenega tožbenega zahtevka, ni navedla dejstev, na katere opira zahtevek in dokaze. Podala je le fotokopijo osebne izkaznice. Tudi v pritožbi tožnica ne pojasni, zakaj teh zahtev ni izpolnila.

7Pritožba nadalje trdi, da je sodišče po eni strani priznavalo ravnanje njenega moža, po drugi strani pa šteje, da ni bil njen pooblaščenec. Tožničin mož je predložil pooblastilo, vendar na poziv sodišča, ali ima PDI, tega ni izkazal. Vendar je sodišče prve stopnje vseeno tožnici v prid priznalo, da je smiselno zaprosila za podaljšanje roka in je njenemu predlogu za podaljšanje roka ugodilo. Zato ne drži trditev, da je sodišče uporabilo dva pristopa, saj bi zavrženje vseh procesnih dejanj, katere je opravil njen mož, pripeljalo do rezultata, da tudi ne bi smela dobiti podaljšanega roka. Odgovori na te navedbe pa bi bili tožnici v škodo in zato na to ni potrebno odgovarjati.

8Tožnica smiselno navaja, da je lahko prišlo do pomote, saj sodišče ne omenja sporazuma o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe z dne 17. 6. 2020. Sodišče tega ne omenja, ker ne gre za pravno pomembno dejstvo. Jasno je, kaj naj bi tožnica predložila sodišču do poteka roka. Sodišče ni naložilo tožnici, da pošilja sporazum o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe. Nejasna je pritožbena navedba o tem, da je lahko določena dokumentacija šla v spis P 73/2020. Vse kar je v spisu P 4/2020, je upoštevno. Katero dokumentacijo pa naj bi tožnica poslala v spis P 73/2020, pa tudi ni navedla. Predvsem pa ni navedla, da bi izpolnila zahteve, ki so ji bile naložene v sklepu z dne 22. 1. 2020.

9Pritožba tudi ne pojasni, zakaj bi lahko bila odločitev drugačna, če je tožničin mož o plačilu sodne takse kontaktiral z zapisnikarico pri okrožnem sodišču. Takšni kontakti niso merodajni, saj je bilo jasno, kaj mora tožnica izpolniti. Tako se izkaže, da je imela tožnica od prvega sklepa, ko je bila tožba vrnjena v popravo, do poteka roka, to je 1. 6. 2020, dovolj časa, da izpolni vse zahteve sodišča. Če je imela dovolj možnosti in sredstev, da je opravila overovitev podpisa na pogodbi, katero je predložila in sicer gre za sporazumno razvezo prodajne pogodbe in overila podpis pri konzulatu RS v M., bi lahko tudi pribavila overovitev podpisa na tožbi in to poslala sodišču. Ne glede na to pa je treba dodati, da ni predložila tudi drugih zahtevanih sestavin tožbe (zlasti ni postavila določenega tožbenega zahtevka, ni navedla dejstev, na katere opira zahtevek in ni predložila dokazov).

10Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ki je v tem primeru ZPP in je tožbo zavrglo. Odločitev pritožbenega sodišča pa temelji na določbi 365. člena ZPP.