VSL Sklep I Ip 1071/2020

I. Pritožbi upnika se delno ugodi in se izpodbijani sklep v razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi In 302/1993 z dne 7. 5. 1996 glede izterjave pogodbenih obresti v višini 3,22 % letno od zneska 46.000,00 EUR od 3. 9. 1993 dalje do plačila, izvršbo v tem delu ustavilo in predlog za izvršbo zavrnilo; v preostalem delu se pritožbi obeh strank zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru dolžnika po izteku roka z dne 3. 4. 2018 in izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi In 302/1993 z dne 7. 5. 1996 ter s sklepom o izvršbi In 1998/392 z dne 22. 11. 2000, ustavilo za dne 14. 3. 2018 plačanih 5.634,91 EUR ter razveljavilo sklep o izvršbi In 302/1993 z dne 7. 5. 1996 glede izterjave pogodbenih obresti v višini 3,22 % letno od zneska 46.000,00 EUR (pravilno DEM) od 3. 9. 1993 dalje do plačilo, izvršbo v tem delu ustavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. V preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo.

2Zoper sklep sta se pritožili obe stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge.

Upnik v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen v delu, s katerim je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi In 302/1993 z dne 7. 5. 1996 glede izterjave pogodbenih obresti v višini 3,22 % letno od zneska 46.000,00 EUR od 3. 9. 1993 dalje do plačila. V tem delu pritožnik uveljavlja kršitev pravil o dopustnosti ugovora po izteku roka (56. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) ter kršitev načela dispozitivnosti oziroma pravila o odločanju v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Navaja, da je sklep o izvršbi pravnomočen in ga ni mogoče več izpodbijati, kar pomeni, da veže stranke in sodišče. Tudi če je prišlo do kršitve načela stroge formalne legalitete, ker je bila izvršba dovoljenja za izterjavo pogodbenih obresti od 2. 9. 1992 dalje do plačila (namesto omejeno do 2. 9. 1993), je to kršitev materialnega prava, ki se je zgodila pri izdaji sklepa o izvršbi in bi jo dolžnik lahko in moral uveljavljati z rednim (pravočasnim) ugovorom proti sklepu o izvršbi z dne 7. 5. 1996. Ugovora po izteku roka iz tega razloga ni mogoče vložiti. Drugi pritožbeni sklop se nanaša na kršitev načela dispozitivnosti oziroma pravila o odločanju v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi v zgoraj omenjenem delu po uradni dolžnosti. Ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti je dopustna le v primeru, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za ničnega. To se v tem primeru ni zgodilo. Izvršilni naslov tudi ni bil izpodbit. Tudi okoliščina, da je sodni izvedenec izračunal pogodbene obresti samo za čas trajanja pogodbenega razmerja (to je do 2. 9. 1993 v znesku 627,33 EUR), ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi sodišče smelo poseči v pravnomočen sklep o izvršbi. Sodišče je zato ravnalo napačno, ko je ob upoštevanju materialnega prava sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca glede obračuna pogodbenih obresti v znesku 627,33 EUR ter ugovoru dolžnika po uradni dolžnosti delno ugodilo. Po pravnomočnosti sklepa o izvršbi sodišče niti upoštevaje materialno pravo niti na podlagi izvedenskega mnenja ne sme poseči v sprejeto odločitev po sklepu o izvršbi, čeprav je ta materialnopravno zmotna. V nadaljevanju pritožnik izpodbija tudi razloge iz 12. do 14. strani izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na vprašanje, koliko znaša upnikova terjatev in ali je dolžnik s plačilom 5.634,91 EUR z dne 14. 3. 2018 poplačal upnikovo terjatev, ter ugotovilo, da upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, zato se izvršba po sklepu o izvršbi In 302/1993 nadaljuje še za izterjavo glavnice v znesku 23.775,05 EUR, izvršba po sklepu o izvršbi In 392/1998 pa za izterjavo preostanka obračunanih zamudnih obresti v znesku 35.990,75 EUR. V tem delu se pritožuje glede ločenega obračunavanja zamudnih obresti po 10 % in 20 % pogodbeni zamudni obrestni meri. Navaja, da ne glede na to, da je izterjava zamudnih obresti dovoljena z dvema sklepoma o izvršbi, je napačno ločeno obračunavati zamudne obresti od istih zneskov, to je posebej po 10 % in posebej po 20 % letni stopnji zamudnih obresti, saj gre za enovito (stransko) obveznost, ki izvira iz istega izvršilnega naslova, v katerem je za isti znesek glavnice določena enovita obrestna mera.

Dolžnik v pritožbi predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi tudi v zavrnilnem delu in se oba izvršilna postopka v celoti ustavita. Pritožbeno je sporna uporaba konformne metode izračuna zamudnih obresti. Sodišče se je tako kot upnik oprlo na sporazum (kot izvršilni naslov), čeprav pravnomočna sklepa o izvršbi ne določata, da se od zapadlih in neplačanih zamudnih obresti obračunavajo zamudne obresti. Pravnomočna sklepa o izvršbi In 302/1993 in In 392/1998 sta edina dopustna podlaga za izračun terjatve upnika v tem postopku. Po pravnomočni dovolitvi izvršbe nikakor ni več podlage za obračun terjatve po sporazumu, ki je podlaga za izdajo sklepa o izvršbi.

3Stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke in predlagali njuni zavrnitvi.

4Upnikova pritožba je delno utemeljena, dolžnikova pritožba ni utemeljena.

5Odločitev sodišča prve stopnje je bila sprejeta v postopku ugovora po izteku roka, in sicer zaradi plačanih 5.634,91 EUR v letu 2018. Dolžnik je v času trajanja postopka obveznost izpolnjeval z več delnimi plačili. Po zadnjem, v sedaj izpodbijanem sklepu upoštevanem plačilu, je med strankama (ponovno) nastal spor, ali je s tem plačilom, ki ni sporno, svojo obveznost v celoti izpolnil.

6Sodišče prve stopnje je za izterjavo obveznosti po izvršilnem naslovu izdalo dva sklepa o izvršbi, kot je to predlagal upnika.

S prvim sklepom o izvršbi In 302/93 z dne 7. 5. 1996 je sodišče dovolilo izvršbo tako, kot je upnik predlagal v predlogu za izvršbo. Upnik je izvršbo predlagal tako: na podlagi izvršljivega sporazuma pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enota v Ljubljani, št. II R 837/92, se dovoljuje v korist upnika zaradi izterjave denarne terjatve izvršba denarne terjatve:

- glavnice 46.500 DEM,

- 3,22 % pogodbenih obresti od glavnice 46.500 DEM, in sicer od 2. 9. 1992 do plačila,

- 10 % zamudnih obresti, in sicer od mesečno zapadlih 1.500 DEM, začenši od 2. 9. 1992 in mesečno naprej (kot je to povzeto v prvem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa) do plačila, ter od zneska 30.000 DEM od 2. 9. 1993 dalje do plačila,

- stroške izvršilnega postopka.

Po v letu 1998 vloženem predlogu za izvršbo, da se na podlagi istega izvršilnega naslova dovoli zoper dolžnika zaradi izterjave izvršljive terjatve upnika izvršbo, je sodišče izvršbo dovolilo tako, kot je to predlagal upnik, in sicer:

- 20 % zamudnih obresti; in sicer od mesečno zapadlih 1.500 DEM, začenši od 2. 9. 1992 in mesečno naprej (kot je to povzeto v prvem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa) do plačila, ter od zneska 30.000 DEM od 2. 9. 1993 dalje do plačila.

7Kot že rečeno, plačilo 5.634,91 EUR ni sporno dejstvo. Spor je nastal glede vprašanja, ali je bila s tem plačilom obveznost dolžnika po izvršilnem naslovu v celoti izpolnjena, upoštevajoč vsa tista plačila, ki so bila upoštevana že v sklepu o prvem ugovoru po izteku roka (sklep z dne 16. 2. 2017 je pravnomočen). Sodišče prve stopnje je v ta namen angažiralo izvedenca in ugotovilo, da obveznost ni bila v celoti izpolnjena. Odločilo pa je tako, da je ugovoru plačila omenjenega zneska ugodilo (kar ni izpodbijano) in hkrati ustavilo izvršbo za pogodbene obresti od glavnice (pravilno 46.000 DEM) za čas od 3. 9. 1993 dalje (kar v bistvenem prereka upnik). Oba pritožnika se v preostalem delu pravzaprav pritožujeta v tistem delu, ki se nanaša na obrazložitev. Dolžnik je mnenja, da je z omenjenim plačilom obveznost v celoti izpolnil, upnik meni drugače, pri čemer pa se tudi ne strinja z obračunom obveznosti, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v tem postopku in jo je tudi pojasnilo v obrazložitvi svojega sklepa, ker meni, da je v določenem delu bila uporabljena napačna metoda izračuna zamudnih obresti. Na drugi strani je bistvo dolžnikove pritožbe, da je sodišče uporabilo napačno metodo obrestovanja zamudnih obresti, tj. metodo, ki ni določena s sklepoma o izvršbi.

8Edini utemeljeni pritožbeni argument je upnikov. Upnik utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obseg ugovarjanega (kršitev pravil postopka; 357. člen ZPP v v zvezi s 15. členom ZIZ), kot tudi zmotno uporabilo 56. člen ZIZ, ko je izvršbo ustavilo za pogodbene obresti od glavnice za čas od 3. 9. 1993 dalje in v tem delu sklep o izvršbi razveljavilo.

9Upnik pravilno navaja, da je sklep o izvršbi pravnomočen, medtem ko so dopustni ugovorni razlogi po 56. členu ZIZ omejeni, posledično pa je omejeno tudi odločanje sodišča. Z ugovorom po izteku roka iz 56. člena ZIZ je dopustno ugovarjati iz t. i. opozicijskih ugovornih razlogov. Ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo po uradni dolžnosti, ni utemeljena na tej trditveni podlagi, poleg tega, kot to utemeljeno navaja upnik, je sodišče z odločanjem po uradni dolžnosti prekoračilo dolžnikov ugovor. Dolžnik je ugovarjal le navedeno plačilo in navedel, da je ob upoštevanju vseh prejšnjih plačil in ob pravilni uporabi materialnega prava izpolnil celotno obveznost do upnika. V tem delu je višje sodišče upnikovi pritožbi moralo ugoditi in sklep razveljaviti. Vendar je uspeh upnika v tem delu le navidezen. Kajti višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je obveznost plačila pogodbenih obresti nastajala le leto dni, to je do 2. 9. 1993, ko je v plačilo zapadel še zadnji obrok. Te obresti so nanesle 627,33 EUR, kot izhaja iz izvedenskega mnenja. S tem se ne strinja upnik, ki v pritožbi povzema izvedensko mnenje, po katerem pogodbene obresti, če so od zneska 46.500 DEM z obrestno mero 3,22% izračunane do plačila (računano do izdelave dopolnjenega izvedenskega mnenja), znašajo 64.061,04 DEM ali 32,753,00 EUR. Upnik se sicer strinja, da je bilo pogodbeno določeno, da pogodbene obresti 3,22% tečejo v času koriščenja kredita. Vendar pa meni, povedano enostavno: ta vlak je že odpeljal. Na to bi moralo paziti izvršilno sodišče ob dovolitvi izvršbe, sedaj zaradi pravnomočnosti sklepa o izvršbi in zakonskega obsega dopustnih ugovornih razlogov pri ugovoru po izteku roka ne sme več.

10Višje sodišče se torej strinja s sodiščem prve stopnje, vendar pa takšne odločitve sodišče prve stopnje ni smelo sprejeti v izreku sklepa o ugovoru po izteku roka, temveč to spada v razloge izpodbijanega sklepa, v katerem sodišče odloča, ali je obveznost v celoti izpolnjena, upoštevajoč vsa delna plačila in obseg dovoljene izvršbe. V tem delu torej ne gre za vprašanje pravilnosti sklepa o izvršbi, da bi bilo sodišče omejeno z razlogi pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč za njegovo uporabo v fazi oprave izvršbe. Sodišče prve stopnje je dovolilo izvršbo 3,22% pogodbenih obresti od glavnice 46.000 DEM od 2. 9. 1992 dalje, ne da bi izrecno zamejilo njihovo trajanje temveč je navedlo le: do plačila. Zato je sedaj pri izračunu preostale obveznosti sodišče prve stopnje moralo in je pravilno upoštevalo materialno pravo, po katerem pogodbene obresti tečejo od pogodbeno določenega roka do nastopa zamude, torej v času koriščenja kredita. Pri tem je pravilno upoštevalo razloge Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 557/2009, v kateri je, sicer v zvezi z vprašanjem časovne omejitve teka zakonskih zamudnih obresti in vprašanjem ne ultra alterum tantum pri zamudnih obrestih, Vrhovno sodišče razlagalo, da navedba v izvršilnem naslovu do plačila pomeni skladno z vsakokratnim materialnim pravom. Še toliko bolj mora to držati v tem izvršilnem postopku pri razlagi vsebine sklepa o izvršbi, ker izvršilno sodišče izvršbo terjatve po izvršilnem naslovu le dovoli, o terjatvi ne odloča, je dolžniku ne naloži v plačilo. Materialno pravo je v tem primeru določala pogodba in določilo drugega odstavka takrat veljavnega 295. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. Posledično tudi ne more biti več utemeljeno sklicevanje na razloge v sklepu VSM I Ip 1094/2019, ki je bil poleg vsega sprejet v drugačni izvršilni zadevi. V tisti izvršilni zadevi je šlo za vprašanje dopustnosti ugovora nepoštenih pogodbenih pogojev kot razloga za ugovor po izteku roka, kar ni primer v sedaj presojani zadevi.

11Sodišče prve stopnje je pri izračunu zamudnih obresti od glavnice pravilno uporabilo konformno metodo obračuna obresti in je v tem delu pritožba dolžnika neutemeljena. Sodišče prve stopnje je izvršbo dovolilo na podlagi izvršilnega naslova, iz njega pa jasno izhaja, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da se pri izračunu zamudnih obresti uporabi konformna metoda obračuna. Tako sta se pogodbeno dogovorili stranki v sporazumu, ki je v tem postopku še vedno veljaven izvršilni naslov. Dolžnik ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da sodišče pri razlagi terjatve iz sklepa o izvršbi ne sme več upoštevati vsebine izvršilnega naslova. To ne drži, saj tudi tu ne gre za vprašanje odločanja izven meja pravnomočnosti sklepa o izvršbi. S sklepom o izvršbi je sodišče dovolilo izvršbo zamudnih obresti na podlagi izvršilnega naslova, v njem pa je določena konformna metoda obračuna zamudnih obresti, kar niti ni sporno. Zadošča, da je sodišče v sklepu o izvršbi dovolilo izvršbo zamudnih obresti od tam določenih zneskov, vse na podlagi natančno določenega izvršilnega naslova. Ni bilo treba, da bi v sklep o izvršbi tudi napisalo, da se pri izračunu zamudnih obresti uporablja konformni način obračuna (kar je bistvo dolžnikove pritožbe). Lahko bi zapisalo zaradi jasnosti, ni bilo pa to nujno potrebno. To je pomembno vprašanje pri izračunu izpolnitve. S tem je višje sodišče tudi hkrati odgovorilo, zakaj ni pomemben tisti del pritožbe, v kateri dolžnik povzema ureditev teka zakonskih zamudnih obresti.

12Ni utemeljena pritožbena navedba upnika, da bi moralo sodišče tudi pri izračunu 20 % zamudnih obresti upoštevati konformni način izračuna obresti tako, da bi pri izračunu teh 20 % upoštevalo 10 % zamudne obresti po prvem sklepu o izvršbi. Sodišče prve stopnje ima v tem delu prav, ko navaja, da je tak izračun zamudnih obresti posledica dejstva, da je upnik vložil dva ločena predloga za izvršbo. Kakšno obveznost je upnik predlagal v izterjavo, sodišče pa je to dovolilo s sklepom o izvršbi, je višje sodišče povzelo zgoraj. Da gre za terjatev/obveznost iz istega izvršilnega naslova, torej za enovito terjatev/obveznost, je sodišče prve stopnje upoštevalo, vendar pa je tudi pravilno upoštevalo dejstvo, kako je sodišče, v celoti sledeč upnikovemu predlogu, dovolilo drugo izvršbo (In 98/392).

13Višje sodišče je odgovorilo na tista pritožbena stališča in navedbe obeh strank, za katere je menilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). V ugodilnem delu je odločilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP, v zavrnilnem na podlagi 2. točke 365. člena ZPP. Pritožbeni razlogi, na katere je pazilo po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, niso podani.

14Ker nobena od strank ni uspela s pritožbo, vsaka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev v tem delu temelji na petem in šestem odstavku 38. člena ZIZ.