UPRS Sodba II U 4/2018-22

I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave RS, Finančnega urada Murska Sobota, št. DT 4210-6666/2016-2 (10-142/02) z dne 5. 9. 2016 in odločba Ministrstva za finance, št. DT-499-01-1431/2016-3 z dne 15. 11. 2017 se odpravita in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku v 15 dni od vročitve te sodbe.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje za vložitev napovedi za odmero dohodnine za leto 2014. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 24. 8. 2016 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje za vložitev napovedi za odmero dohodnine za leto 2014, katero je vložil 19. 8. 2016. V obrazložitvi navaja, da napovedi ni oddal v roku, ker je bil na prestajanju zaporne kazni, kar dokazuje s potrdilom Ministrstva za pravosodje z dne 28. 8. 2016, iz katerega izhaja, da je bil dne 2. 7. 2016 izpuščen s prestajanja zaporne kazni. Prvostopni organ s sklicevanjem na določbe 105. in 106. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotavlja, da je tožnik, ki je bil odpuščen s prestajanja zaporne kazni 2. 7. 2016, predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je vložil dne 24. 8. 2016, zamudil osemdnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na to je na podlagi tretjega odstavka 106. člena ZUP tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrgel.

2Drugostopni organ je tožnikovo pritožbo zoper prvostopni sklep kot neutemeljeno zavrnil, svojo odločitev pa obrazložil z drugačnimi razlogi kot organ prve stopnje. V obrazložitvi se sklicuje na določbe 267. in 268. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o izdaji odmerne dohodninske odločbe in o rokih za vložitev ugovora oziroma zavezi zavezanca, ki mu informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 15. junija tekočega leta za preteklo leto, da do 31. julija vloži napoved za odmero dohodnine. Navaja 62. člen ZDavP-2, po katerem lahko zavezanec, ki je iz opravičljivih razlogov zamudil rok za predložitev davčne napovedi, pri pristojnem davčnem organu vloži predlog za naknadno predložitev davčne napovedi, pri tem pa mora obrazložiti razloge za zamudo in predložiti dokaze za svoje navedbe. Ta predlog mora davčni zavezanec predložiti v osmih dneh po prenehanju razlogov za zamudo, najpozneje pa v treh mesecih po izteku roka za predložitev davčne napovedi. Na osnovi teh določb drugostopni organ zaključuje, da bi moral tožnik predlog za naknadno predložitev davčne napovedi vložiti najpozneje v treh mesecih po izteku roka za predložitev davčne napovedi. V tožnikovem primeru (ko mu ni bil izdan informativni izračun dohodnine), je rok za vložitev napovedi za odmero dohodnine za leto 2014 iztekel 31. 7. 2015, kar pomeni, da je trimesečni rok za vložitev predloga za naknadno vložitev napovedi za odmero dohodnine za leto 2014 iztekel 31. 10. 2015. Tožnik je predlog za naknadno vložitev napovedi za leto 2014 vložil 24. 8. 2016, kar pomeni, da ga je vložil po izteku trimesečnega roka iz tretjega odstavka 62. člena ZDavP-2. Iz teh razlogov se tudi drugostopni organ strinja z odločitvijo, da se tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje oziroma za naknadno vložitev napovedi za odmero dohodnine za leto 2014 zavrže kot prepozen, prvostopno odločitev pa je spremenil tako, da se v izreku sklepa izbriše zapis „za vrnitev v prejšnje stanje“ ter doda beseda „naknadno“, ker gre za naknadno vložitev napovedi za odmero dohodnine.

3Tožnik vlaga tožbo iz vseh zakonsko dopustnih razlogov določenih v Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in navaja, da je bil zaposlen v Avstriji do 27. 6. 2014. Prestajanje kazni zapora je nastopil 3. 7. 2014, na prostost pa je bil izpuščen dne 2. 7. 2016. Tožnik se je 19. 8. 2016 osebno zglasil pri Davčnem organu Murska Sobota v zvezi z nadaljevanjem davčnega postopka. Uradni osebi A.A. je predstavil vsa potrebna relevantna dejstva in dokaze, postopek pa se je lahko nadaljeval šele po tem, ko je pristojni avstrijski davčni organ v Bad Radkersburgu izdal davčno odločbo Einkommensteuerbescheid 2014 z dne 30. 3. 2015. To odločbo je tožnik prejel, ko se je vrnil s prestajanja kazni zapora, in jo predložil 19. 8. 2016 navedeni uradni osebi. Ta je na ustni obravnavi zavrnil vse dokaze in predloge in tožniku ustno izjavil, da vložitve davčne napovedi kot nadaljevanja postopka ne dovoli, prav tako ne dovoli predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka. Po zaključeni ustni obravnavi je tožnik vložil davčno napoved za leto 2014 po izteku roka v vložišču davčnega organa, 24. 8. 2016 pa je podal še pisni predlog za vrnitev v prejšnje stanje, kot mu je svetovala uradna oseba.

4Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na odločitev Vrhovnega sodišča, ki je v podobnem primeru presodilo, da morajo biti delavci migranti, ki vlagajo davčno napoved na podlagi samoprijave upravičeni do odmere dohodnine pod enakimi pogoji kot vsi ostali davčni zavezanci v Sloveniji. Davčni zavezanec pa lahko vloži davčno napoved oziroma popravljeno davčno napoved na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi, kar lahko stori do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka postopka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma postopka o prekršku ali kazenskega postopka. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov, ki so v njej navedeni, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6Tožba je utemeljena.

7Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik dne 19. 8. 2020 vložil napoved za odmero dohodnine. Dne 24. 8. 2016 je vložil še vlogo, naslovljeno „predlog za vrnitev v prejšnje stanje“, v kateri navaja, da jo vlaga po napotilu uradne osebe. Prvostopni organ je to vlogo kot prepozno zavrgel in se pri tem skliceval na določbe ZUP o rokih za vrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, drugostopni organ pa je to odločitev spremenil tako, da je tožnikovo vlogo štel za predložitev davčne napovedi po izteku predpisanega roka po 62. členu ZDavP-2, pri tem pa pritrdil odločitvi prvostopnega organa, da je ta vložena prepozno.

8Sodišče ugotavlja, da je predmetna odločitev v nasprotju z dejanskim postopanjem davčne organa v tej zadevi. Kot izhaja iz predloženega spisa, je namreč davčni organ dne 31. 3. 2017 izdal odločbo št. DT 29-01383-0 o odmeri dohodnine tožniku za leto 2014, pri tem pa je pri odločitvi upošteval tožnikovo napoved za odmero dohodnine za leto 2014, vloženo 19. 8. 2016, za katero je sicer z v tem upravnem sporu izpodbijanima aktoma odločil, da je vložena prepozno.

9Glede na to je izpodbijana odločitev v nasprotju s podatki spisa, kar pomeni, da je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek.

10V ponovljenem postopku bo moral davčni organ odpraviti akte, ki jih je izdal po odločitvi, da gre za zamudo roka, in nato o zadevi ponovno odločiti, upoštevajoč tožbene navedbe v zvezi s stališčem Vrhovnega sodišča o postopanju in odločanju davčnega organa, ko je davčna napoved vložena na podlagi samoprijave¹.

11Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki znašajo 15,00 €, in jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

¹ Glej sklep Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 63/2017 z dne 6. 7. 2017.