VSL Sodba II Cp 330/2020

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo z dne 19. 8. 2019 se delno (v stroškovnem delu), pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodi se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v izpodbijanem delu točke II izreka tako,

da se dela tožbenega zahtevka, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi neodplačan del gotovinskega kredita na dan 5. 12. 2016 v višini 9.909,23 EUR po nenamenski potrošniški kreditni pogodbi z Euribor klavzulo št. 1 z dne 3. 12. 2012, sklenjen med tožečo stranko in Banko X. (predzadnja alineja točke II izreka) in obveznosti do Finančne uprave RS na dan 5. 12. 2016 v skupni višini 8.664,72 EUR iz naslova neporavnane dohodnine tožeče stranke za leto 2013, za leto 2014 in za leto 2015 (zadnja alineja točke II izreka) zavrneta;

deleža pravdnih strank na skupnem premoženju pa sta enaka – vsak ½;

- v stroškovnem delu - točka IV izreka izpodbijane sodbe tako, da se glasi:

„IV. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.“

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo se v ostalem zavrne in se v izpodbijanih delih, to je točki I in III izreka ter v II. točki izreka glede zavrnitve deleža tožeče stranke na skupnem premoženju nad 6/10, potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožbi zoper dopolnilno sodbo se zavrneta in se dopolnilna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 628,32 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1S sodbo z dne 19. 8. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo, da nepremičnina parc. št. 1545/2 k. o. X ni posebno premoženje tožeče stranke (tožnik) v točki I izreka; v II. točki izreka ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo: dve motorni kolesi, avtomobili Kia Sorento, Mercedes SLK 230, Audi 80 Coupe – Quatro, kamp prikolica Adria 400, tovorna prikolica, vrtna samohodna kosilnica, razno pohištvo, gospodinjski in drugi aparati, sobno kolo, osebni računalnik, kupnina za osebni avto Audi A6 Avant v višini 1.300,00 EUR ter neodplačen del gotovinskega kredita na dan 5. 12. 2016 v višini 9.909,23 EUR po nenamenski potrošniški kreditni pogodbi št. 1 z dne 3. 12. 2012 in obveznosti do Finančne uprave RS na dan 5. 12. 2016 v višini 8.664,72 EUR iz naslova neporavnane dohodnine tožnika za leta 2013 do 2015, pri čemer je delež tožnika na tem premoženju 6/10, delež toženke pa 4/10; zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da skupno premoženje pravdnih strank obsega prihranke v višini 5.000,00 EUR in 5.000 CHF (točka III izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan plačati 3.367,33 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3Tožnik v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi z lastništvom hiše je sodišče naredilo nelogične in zato nerazumljive zaključke, ki jih ni mogoče preizkusiti. Ni razumljivo, da sodišče ni verjelo priči M. M. zato, ker ji je tožnik povedal, da jo bo predlagal za zaslišanje. Vztraja, da je kupnino za hišo v X pridobil sam s prodajo stanovanja, za katerega je zadnji znesek kupnine prejel od svojih staršev, prvi del pa je leta 1990 plačal sam iz svojega denarja. Razlogi sodišča glede njegovih trditev, da je sam prodal stanovanje in sam prejel kupnino ter sam kupil hišo so med seboj v tolikšnem nasprotju, da ni jasno, kaj je sodišče v resnici štelo za dokazano. Nejasni so izračuni sodišča o tem, kako je toženka porabila kupnino za svoje stanovanje. Toženka ni znala pojasniti koliko denarja od kupnine je dala za dolgove in kam je dala preostali denar, zato je nemogoče izračunati, ali je 16. 4. 1992 sploh razpolagala z 470.000,00 SIT gotovine, kolikor je znašala preostala kupnina za njegovo stanovanje. Ker je bilo ugotovljeno, da sta mu starša velikokrat priskočila na pomoč in mu posojala denar, ni razumljivo, zakaj sodišče ni verjelo R. R., da je denar za nakup stanovanja dal tožniku oče. Sodišče je navedbe pravdnih strank in izpovedbe zaslišanih prič sprejemalo kot resnične in kot neresnične brez konsistentnega ključa in brez jasnega pojasnila, zakaj nekomu nečesa ni verjelo, nekaj drugega pa mu je. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Izpodbija dokazno oceno izpovedbe tožnice in priče L. L. o tem, s katerim denarjem je bila plačana kupnina za stanovanje. Številne relevantne okoliščine obravnavnega primera je sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno, nekaterih relevantnih okoliščin pa sploh ni ugotovilo. Tako ni ugotovilo, kdo je v resnici plačal kupnino za hišo in kdo se je o nakupu v resnici pogovarjal s prodajalko, to je pričo M. M., katere izpovedbo je zmotno ocenilo. Ne drži ugotovitev, da med pravdnima strankama ni bilo dogovora, da se v primeru razveze njunega zakona hiša vrne tožniku in napačno je ovrednotilo izjavo priče L. L., zakaj je bila hiša ob nakupu najprej napisana nanj in toženko. Ni res, da ni dokazov, da so kupnino za stanovanje tožniku izročili starši. Ni jasno, zakaj je sodišče verjelo, da so mu starši posojali denar za plačilo preživnine in popravilo tovornjaka, ne pa tudi za nakup stanovanja. Da so mu denar za stanovanje dali tudi starši, je potrdil priča R. R. Izpovedba te priče je veliko bolj logična in življenjska kot izpovedba toženkinega očeta, da je toženka za prodajo stanovanja oziroma stanovanjske pravice prejela 15.000,00 DEM. Izpodbija dokazno oceno glede navedb v mamini oporoki o posoji denarja tožniku. Stanovanje je pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko, plačal ga je z denarjem, ki ga niti on niti toženka nista pridobila s svojim delom, torej je bilo stanovanje njegovo posebno premoženje. Hiša na X pa je bila kupljena z denarjem od prodaje tega stanovanja. Da je res šlo za njegov denar, izhaja tudi iz tega, da toženka ni vedela, kje se denar sploh nahaja, pa tudi, da si je hiše želel on, zato je ves denar od stanovanja prihranil za nakup hiše. Sicer pa je stanovanje kupil pred sklenitvijo zakonske zveze, torej gre za posebno premoženje ne glede na to, kdo konkretno je dal denar za odkup. Pred poroko s toženko nista živela v izvenzakonski skupnosti. Pojasnjuje, zakaj meni, da je dokazal, da toženka ni dala denarja za nakup njegovega stanovanja.

Zmotno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi, da naj ob prenehanju zakonske zveze s toženko ne bi imela 5.000,00 EUR in 5.000,00 CHF prihrankov. Da je 5.000,00 CHF predstavljalo denarna sredstva, ki naj bi jih prejel v Avstriji kot otroške dodatke, ni nikoli navajal. 5.000,00 CHF je izročil sinu K. K. v hrambo, gre pa za skupno premoženje pravdnih strank. Tudi, če bi denar prejel kot otroške doklade, so nepravilne ugotovitve sodišča, da naj bi to (smiselno) bilo nekakšno posebno premoženje otroka. Za tako interpretacijo ni ne pravne ne dejanske podlage. Otroški dokladi bi lahko bili kvečjemu povračilo stroškov, ki sta jih s toženko imela s preživljanjem sina, torej bi bil ta denar njun, drugače kot bi bilo v primeru, če bi denar za otroka prihajal vsak mesec za tekoče preživljanje. Tudi 5.000,00 EUR, ki jih je K. K. izročil v hrambo, ni posebno premoženje otroka. Niti K. K. niti toženka nista znala pojasniti, kjer konkretno, koliko in kdaj naj bi K. K. dobil ta denar, zato je najverjetneje, da ga je sinu dal on in je od njegovega namena ob izročitvi odvisno ali je denar dal sinu v hrambo ali ga je podaril. Denarja sicer ni več tam, kjer ga je pustil, zato je toženki in sinu v največjem interesu, da se ne šteje kot skupno premoženje. Sodišče jima ne bi smelo pokloniti vere.

Sodišče bi moralo določiti, da ima višji delež na skupnem premoženju, saj je 8 let preživljal tudi nezakonskega sina toženke in celo obdobje trajanja zakonske skupnosti zaslužil bistveno več od toženke, z denarjem ravnal veliko bolj preudarno in je njegov delež na skupnem premoženju 75%.

4Toženka se pritožuje glede ugotovljenega deleža na skupnem premoženju in vštevanja dolgov do banke in FURS v skupno premoženje ter glede odločitve o stroških postopka, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga, naj višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek, da v skupno premoženje spada neodplačani del gotovinskega kredita na dan 5. 12. 2016 in obveznosti do FURS na dan 5. 12. 2016 iz naslova neporavnane dohodnine tožnika za leta 2013 do 2015 ter da ji prizna delež 1/2 na skupnem premoženju, stroške postopka pa v celoti naloži tožniku. Sodišče je dalo prenizek pomen opravljenemu delu in posebnemu premoženju, ki sta ga zakonca prispevala k skupnemu premoženju, premalo je upoštevalo obremenitve tožnika iz naslova neplačane preživnine za hčerko. Bila je izključna lastnica stanovanja, ki ga je prodala 14. 3. 1992 za pogodbeno vrednost 830.000,00 SIT, dejansko pa 2.692.097,00 SIT oziroma 63.584,00 EUR. Že pred poroko sta s tožnikom najmanj štiri leta živela v izvenzakonski skupnosti. Vir za nakup stanovanja, na katerem je imel tožnik stanovanjsko pravico, je bila kupnina od njenega stanovanja. Prodala je vse svoje vrednostne papirje za potrebe skupnega premoženja in življenja družine, in sicer 57 delnic ..., ki so bile ob prodaji vredne 9.248,82 EUR, ter 324 P-BON v vrednosti 2.000,00 EUR. Po prodajni pogodbi z dne 3. 1. 2007 je prejela izplačilo 13.353,36 EUR. Nosila je vse breme družine, gospodinjstva in vzgoje ter organizacije gradnje. Njeni nekoliko nižji dohodki se izenačijo z izgubo, ki jo je naredil tožnik s svojim podjetjem v 90 letih. Tožnik je imel dolg tudi iz naslova neplačane preživnine za hčerko. Izkazoval je nerealno visoke dohodke in na drugi strani dolg iz naslova dohodnine v višini 8.664,72 EUR, njegovi dohodki se tako znižajo za državi povzročen dolg, ki je posledica njegovega nepravilnega urejanja obveznosti do FURS, opustitve pravilnih davčnih napovedi, česar nikakor ni mogoče naprtiti v breme skupnega premoženja. Tožnik je z neoddajo davčnih napovedi ali z nepravilno oddajo sam povzročil obveznosti. Denar iz gotovinskega kredita ni bil porabljen za skupno gospodinjstvo, zato ne predstavlja skupnega bremena. Ker je tožnik uspel z minimalnim delom zahtevka, bi moral sam nositi vse stroške postopka.

5Na predlog tožnika je sodišče prve stopnje 7. 11. 2019 izdalo dopolnilno sodbo, s katero je odločilo o podredno postavljenem tožbenem zahtevku, da v skupno premoženje sodi tudi nepremičnina parc. št. 1545/2 k. o. X. Podrednemu tožbenemu zahtevku je ugodilo - odločilo je, da se v točki II izreka sodbe z dne 19. 8. 2019 doda nova alineja, ki se glasi: „nepremičnino katastrska občina X, parcela 1545/2 (ID 0001), do 1/1“.

6Tudi zoper dopolnilno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, toženka pa iz vseh razlogov po 338. členu ZPP.

7Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo, da naj bi bil denar, s katerim je bil 16. 4. 1992 plačan preostanek kupnine za stanovanje, last toženke. Sklicuje se na navedbe v pritožbi in dodaja, da iz potrdila na prodajni pogodbi izhaja, da je denar na banko prinesel in kupnino plačal on. Ponavlja, da je kupnino za stanovanje na Z. ulici v B. prejel od svojih staršev, ki sta mu večkrat pomagala z denarjem, kar je zapisano tudi v mamini oporoki. Zakaj bi se v oporoki znašle lažne navedbe, prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo. Kot je pojasnil že v pritožbi zoper sodbo, je k skupnemu premoženju prispeval bistveno višji delež kot toženka, zaslužil je več kot ona in to tudi že pred poroko, medtem ko je toženka skrbela za svojega mladoletnega sina, ki od svojega očeta ni prejemal nobene preživnine, za denar, ki ga je prejela od prodaje svoje stanovanjske pravice, pa ni znala pojasniti za kaj točno je bil porabljen. K skupnemu premoženju je prispeval najmanj 75%, kot je uveljavljal v tožbi, toženka pa tega ni uspela izpodbiti. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je njegov uspeh v resnici 80% (razlika med vtoževanim 75% deležem na skupnem premoženju in prisojenim 60% deležem). Ker sodišče ni presodilo, da predstavlja nepremičnina v k. o. X njegovo posebno premoženje, je zmotno uporabilo materialno pravo.

8Toženka v pritožbi zoper dopolnilno sodbo navaja, da ni bilo pravnomočno odločeno o primarnem zahtevku, odprt ostaja obligacijski zahtevek, z dopolnilno sodbo pa je priznana še lastninska pravica tožnika v deležu 60%. Gre za bistveno kršitev postopka. Zaradi visečnosti pravde ne more biti med istima strankama odločeno o dveh zahtevkih, ki sta medsebojno povezana. V dopolnilni sodbi je sodišče spregledalo, da so pogodbene stranke pri nakupu nepremičnine v k. o. X bila ona in njen sin. Stanovanje na Z. ulici v B. je bilo družbeno, tožnik je plačal t.i. soudeležbo po takrat veljavnih predpisih, ne pa najemnino. Sodišče je spregledalo tudi, da je družbeno stanovanje, in sicer na Ulici C. v B., kupila tudi ona, ga nato prodala, kupnina pa je bila vir za nakup stanovanja na Z. ulici. V resnici je ona plačala 96% kupnine za stanovanje na Z. ulici, zato je ocena sodišča, da ima le 40% delež na skupnem premoženju, napačna. Napačno je tudi stališče sodišča, da tudi za ostalo skupno premoženje veljajo taki deleži. Eno so premičnine, ki so bile kupljene v zadnjih 10 do 15 letih, drugo pa je hiša, ki je nastala kot skupno premoženje, bila je obnovljena po transformaciji njenega posebnega premoženja. Zaradi bistveno večje skrbi za družino, gospodinjstvo in vzgojo otroka morebitni višji dohodki tožnika ne vplivajo na višji delež tožnika na skupnem premoženju. Za premičnine je treba upoštevati obdobje zadnjih 15 let, za nepremičnine pa celotno skoraj 30 letno obdobje, zlasti posebno premoženje zakoncev in bremena. Ponavlja pritožbene navedbe o njenem posebnem premoženju, ki ga je vložila v nakup nepremičnin in obnovitvena dela na hiši ter za potrebe družine. Če bi vedela, da bo sodišče obravnavalo podrejeni zahtevek, bi postavila nasprotni zahtevek in uveljavljala delež v višini najmanj 75%, glede na obrazložene prispevke pa 90%. Ker se je zanašala, da o podrejenem zahtevku ne bo sojeno, ni grajala opustitev dokazovanja z bilancami in davčnimi napovedmi tožnikovega podjetja. Sodišče spremembe tožbe ni dovolilo, zato ni mogla vedeti, da bo odločalo o podrejenem zahtevku. Dokler ni pravnomočno odločeno o primarnem zahtevku, ni mogoče odločiti o podrejenem. Pogoj za uveljavljanje podrednega zahtevka je obstoj medsebojne zveze, v konkretnem primeru pa je medsebojna zveza le subjektivna označba strank. Zaradi vsega navedenega je treba dopolnilno sodbo razveljaviti.

9Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke. Vsaka vztraja pri svojem videnju zadeve in zavrača nasprotnikove argumente ter predlaga, da se pritožbi nasprotne stranke zavrneta, ugodi pa njenima pritožbama.

10Pritožbi zoper sodbo sta delno utemeljeni, pritožbi zoper dopolnilno sodbo pa nista utemeljeni.

O sodbi

Materialnopravna izhodišča za razsojo

11Po drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)¹ je vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Skupno premoženje je skupnost vseh vrednostno ocenljivih pravic, ki pripadajo obema zakoncema skupaj po nedoločenih deležih. V času trajanja zakonske zveze in po razvezi lahko zakonca sporazumno razdelita skupno premoženje z obličnim pravnim poslom (drugi odstavek 58. člena ZZZDR), če pa tega ne storita, je treba upoštevati zakonsko določen premoženjski režim, saj so določbe ZZZDR kogentne narave. Vse z delom v času trajanja zakonske zveze oziroma ekonomske skupnosti pridobljeno premoženje sodi v skupno premoženje, ne glede na to kdo od zakoncev je sklenil kupoprodajno pogodbo, kdo je vpisan v zemljiški knjigi, kdo je najel kredit v zvezi s skupnim premoženjem², kdo od zakoncev je prispeval denar za plačilo obrokov³. Odločitev o deležih na skupnem premoženju temelji na merilih iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR. Sodišče upošteva vse dohodke zakoncev in druge premoženjske vložke, pa tudi druge okoliščine, kot so medsebojna pomoč, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Ugotavljanje deležev na skupnem premoženju ni računska operacija, temveč celovita presoja vsakršnih prispevkov zakoncev v času trajanja zakonske oziroma ekonomske skupnosti. Delež razvezanih zakoncev na skupnem premoženju se lahko določa le na skupnem premoženju kot celoti. Večji denarni vložki enega zakonca, vložek posebnega premoženja v skupno premoženje, večja skrb za družino in ohranjanje premoženja vplivajo na velikost deležev na skupnem premoženju, ne morejo pa vplivati na višji delež na posameznem predmetu iz skupnega premoženja. Šteje se, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, lahko pa zakonca to domnevo ovržeta, če dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR).

12Ker je treba skupno premoženje zakoncev obravnavati kot celoto, je kar nekaj ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih izpodbijata pritožbi, nepomembnih za razsojo. Zaključki o pravno relevantnih dejstvih pa imajo podlago v zbranem procesnem gradivu, dokazna ocena glede pravno relevantnih dejstev je življenjsko logična in je pritožbi ne izpodbijeta. Očitki o kršitvi 8. člena ZPP torej niso utemeljeni. Prav tako ne očitki o nejasnosti in protispisnosti sodbe ter pomanjkljivi obrazložitvi, ki da onemogoča preizkus odločitve (uveljavljani kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). V resnici tožnik s sklicevanjem na procesne kršitve izpodbija dokazno oceno, torej tudi s temi neuspešno izpodbija pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

Glede tožbenega zahtevka, da je nepremičnina v X posebno premoženje tožnika

13Ni pomembno točno kateri denar, ali tisti, ki ga je prejela toženka od prodaje svojega stanovanja ali „tožnikov denar“, je bil porabljen za nakup stanovanja na naslovu Z. 20 v B. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, da sta pravdni stranki načrtovali skupno življenje in prihodnost, pritožbi ne izpodbijata in nesporno je, da so tožnik, toženka in njen sin kot družina več let živeli v tem stanovanju. Tožnik v točki 29 pritožbe zoper sodbo navaja, da sta si s toženko želela stanovati skupaj in sta načrtovala poroko. Kupnina za stanovanje je bila plačana 16. 4. 1992, toženka in njen sin sta imela prijavljeno stalno prebivališče v tem stanovanju od 29. 4. 1992 dalje, torej v istem mesecu kot je bila plačana kupnina, poročila pa sta se praktično takoj za tem - 9. 5. 1992 (ugotovitve prvostopenjskega sodišča v točki 16 obrazložitve). Te dejanske okoliščine dopuščajo materialnopravni sklep, da je bilo že stanovanje na Z. 20 v B. skupno premoženje pravdnih strank. To potrjuje tudi razmislek ali bi se to stanovanje, če bi prišlo do delitve skupnega premoženja pred tem, ko je bilo prodano, štelo za skupno premoženje pravdnih strank. Ob ugotovitvah o želji po skupnem življenju, prodaji stanovanja, ki je nesporno bilo toženkino posebno premoženje, finančnem prispevku toženke iz njenega posebnega premoženja za odkup stanovanja, na katerem je imel tožnik stanovanjsko pravico, in to malo pred poroko, ne more biti dvoma, da bi se.

14Za materialnopravno pravilno presojo tako v okoliščinah konkretnega primera ni odločilno, če sta oziroma koliko časa pred poroko sta pravdni stranki živeli skupaj. Glede na to, da je bilo stanovanje v B., na katerem je imel tožnik stanovanjsko pravico, kupljeno iz posebnega premoženja tožnika in toženke, živela pa sta v njem potem skupaj, sta posebno premoženje združila v skupno premoženje. Relevantno je le, s koliko pred nakupom stanovanja na Z. 20 v B. pridobljenega premoženja sta razpolagala, ker je to posebno premoženje, ki ga je treba upoštevati pri ugotavljanju višine deležev na skupnem premoženju.

15Višje sodišče pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je toženka za stanovanje prejela 15.000,00 DEM. Navedbe toženke, ki jih je sicer podprla s cenitvijo M. V., o tržni vrednosti stanovanja 55.972,00 DEM, glede na splošno znano dejstvo, da so se v času t.i. Jazbinškovega zakona stanovanja prodajala za nizko ceno, niso realne. Razen tega je sama na naroku izpovedala, da je prejela za stanovanje 15.000,00 DEM, potrdila pa sta to tudi tožnik in toženkin oče.

16Koliko od prejetih 15.000,00 DEM je toženka namenila za kupnino za stanovanje, koliko pa za druge potrebe družine, ni pomembno. Pomembno pa je, ali je, kot trdi tožnik, porabila denar za poplačilo svojih dolgov. Toženka priznava, da je nekaj dolgov imela in jih takrat poplačala. Iz točke 17 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka iz naslova kupnine za svoje stanovanje za potrebe skupnega življenja s tožencem namenila najmanj 2/3 kupnine (torej cca 10.000,00 DEM). Ta izračun sodišča se da preizkusiti, saj je sodišče navedlo zneske kupnin po pogodbah in tečaje, po katerih je zneske preračunalo. Da bi toženka imela več dolga, kot je ugotovilo sodišče, tožnik ni z ničemer niti dokazoval, kaj šele dokazal. Pavšalne trditve o visokih dolgovih ne zadostujejo.

17Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tudi tožnik prispeval posebno premoženje za nakup stanovanja na Z. 20 v B. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, se kot njegov prispevek šteje plačilo soudeležbe v letu 1990. Posebno premoženje tožnika je tudi finančna pomoč njegovih staršev. Za kaj konkretno je tožnik denar, ki sta mu ga namenila starša kot pomoč, porabil, ni odločilno, zato ni relevantna dokazna ocena sodišča v točki 18 izpodbijane sodbe, da ne verjame tožniku, da sta mu denar izročila prav za nakup stanovanja. Višje sodišče zato na očitke tožnika v zvezi s tem ne bo odgovarjalo. Koliko posebnega premoženja je bilo vloženega v skupno premoženje, je pomembno pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju, o tem pa bodo razlogi v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

18Tudi to, kateri od zakoncev se dejansko pogovarja glede nakupa skupnega premoženja, kdo izroči ali nakaže kupnino in kdo je pogodbena stranka, ni pomembno, saj so določbe o skupnem premoženju kogentne in predstavlja pridobitev skupnega premoženja originaren način pridobitve lastninske pravice. Okoliščine nakupa nepremičnine v X, ki jih je ugotavljalo sodišče prve stopnje z zaslišanjem prodajalke I. M., niso relevantne in pritožbeno sodišče na grajo dokazne ocene te priče ne bo odgovarjalo.

19Nerelevantno je tudi, da je bil kot kupec nepremičnine v prodajni pogodbi naveden tudi L. L. in bil določeno obdobje vknjižen skupaj s toženko kot solastnik nepremičnine. Da L. L. k nakupu nepremičnine ni prispeval nič, je nesporno. Ali je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da se hiša v primeru razveze njunega zakona, vrne tožniku, tudi ni pomembno, ker so določbe o nastanku skupnega premoženja kogentne.

20Iz navedb obeh pravdnih strank izhaja, da je bila hiša kupljena zaradi življenja družine v njej, kupljena je bila po cca. 8 letih zakona in in kupnino sta nedvomno plačala onadva in ne kdo tretji. Glede na to je ob pravilni uporabi materialna prava nepremičnina v X lahko le skupno premoženje pravdnih strank. Morebitni prispevek posebnega premoženja za nakup hiše pa vpliva na velikost deležev pravdnih strank na skupnem premoženju.

21Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka, da je nepremičnina v X posebno premoženje tožnika, je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna. Tudi nobene procesne kršitve ni. Višje sodišče je zato pritožbo tožnika v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v točki I izreka (353. člen ZPP).

Obseg skupnega premoženja

22Nepremičnina v X torej sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Obseg skupnega premoženja, kolikor se nanaša na premičnine v hiši, ni izpodbijan v pritožbah. Izpodbija pa toženka odločitev, da sodijo v skupno premoženje tudi dolgovi, tožnik pa odločitev, da v skupno premoženje ne sodi 5.000,00 EUR in 5.000, CHF.

23Ni pravilna odločitev, da v skupno premoženje spada tudi neodplačen del gotovinskega kredita na dan 5. 12. 2016 in obveznosti do Finančne uprave RS na dan 5. 12. 2016 iz naslova neporavnane dohodnine tožnika. Le tiste neplačane obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja.

24Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila sredstva kredita, ki ga je dobil tožnik pri banki X. dne 3. 12. 2012, porabljena za nakup premičnin, ki sodijo v skupno premoženje pravdnih strank. Najem kredita predstavlja le način plačila in nima vpliva na obseg skupnega premoženja. Po razpadu ekonomske skupnosti se vprašanje dolgov skupnega premoženja rešuje po pravilih obligacijskega prava (56. člen ZZZDR)⁴, predmet delitve med zakoncema pa je lahko le aktiva.⁵ Glede obveznosti do Finančne uprave RS na dan 5. 12. 2016 pa je razen tega treba pritrditi toženki, da je ta dolg posledica tožnikovega nepravilnega urejanja obveznosti do FURS. Če bi tožnik prikazoval prave dohodke in oddajal pravilne davčne napovedi, bi bili njegovi dejanski dohodki nižji in te dejanske dohodke je treba šteti kot tožnikove z delom ustvarjene dohodke, ne pa tožniku priznati višje dohodke, obvezne odtegljaje od dohodkov pa šteti kot skupne obveznosti pravdnih strank. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi toženke in spremenilo izpodbijano sodbo glede ugotovljenega obsega skupnega premoženja, to je v točki II izreka tako, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev skupnega premoženja v navedenem delu zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP).

25Sin pravdnih strank K. K. je izpovedal, da denarja, ki mu ga je dal oče, nima več. Tožnik v pritožbi navaja, da temu verjame. Premoženje, ki ga noben od bivših zakoncev nima več, ne sodi v skupno premoženje, v skupno premoženje zakoncev lahko sodi le terjatev do tega premoženja. Razen tega tožnik sam navaja in izpoveduje, da je denar izročil sinu, torej ga ne more zahtevati od toženke. Tožbeni zahtevek tožnika, ki se nanaša na ugotovitev, da denar, ki ga je izročil nekomu tretjemu, sodi v skupno premoženje, je neodpravljivo nesklepčen. Odločitev, da 5.000,00 EUR in 5.000,00 CHF ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank, je materialnopravno pravilna. Višje sodišče je pritožbo tožnika tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo III. točko izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

Deleži pravdnih strank na skupnem premoženju

26Obe pravdni stranki sta v skupno premoženje vložila svoje posebno premoženje. Ob upoštevanju za razsojo relevantnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča višje sodišče ugotavlja, da sta prispevka pravdnih strank z vložkom posebnega premoženja v skupno premoženje približno enaka.

27Pritrditi je treba tožniku, da je dokazal, da sta mu starša finančno pomagala. Iz dokazne ocene izpodbijane sodbe izhaja, da sta starša tožniku sicer izročala razne zneske, ne verjame pa mu sodišče, da je bilo to prav za nakup stanovanja na Z. v B. Ta ugotovitev ni relevantna, ker je treba presojati celotno pridobljeno premoženje in vse prihodke zakoncev tekom njune ekonomske skupnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikovo pritožbo v zvezi z dokazno ocena, da starša tožniku nista dala denarja prav za nakup stanovanja, ne bo odgovarjalo. Če je z denarjem, ki sta mu ga dala starša, kupil tovornjake, rezervne dele, plačal davke in preživnino, mu je več denarja, ki ga je zaslužil sam (ves čas je bil zaposlen), ostalo za druge stvari. Da gre za kakšne druge potrebe, ne za družino, ni zatrjevano. Višje sodišče upošteva določila oporoke tožnikove matere, saj gre za listinski dokaz, ki ga je sodišče prve stopnje obravnavalo in sta se pravdni stranki o njem lahko izjavili, sodišče prve stopnje pa je dokaz presodilo materialnopravno zmotno. Oporoka je bila napisana v času, ko sta pravdni stranki še živeli skupaj, zato ni videti razloga, da bi mati v oporoko napisala, kaj je od nje prejel sin zato, da bi lahko to uveljavljal pri delitvi skupnega premoženja s toženko. Vsebina oporoke je povsem logična in življenjska, da sta starša finančno pomagala tožniku, pa sta, kot je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, potrdili priči R. R. in H. R. Tako je tožniku uspelo dokazati, da je k skupnemu premoženju prispeval svoje posebne premoženje, in sicer nekaj manj kot 12.000 din (plačilo soudeležbe za stanovanje) ter, kot izhaja iz oporoke (priloga A6), okoli 25.000 EUR od staršev.

28Toženka pa je dokazala, da je v skupno premoženje vložila približno 2/3 kupnine, ki jo je prejela za stanovanje na naslovu Ulica C. v B. (približno 10.000 DEM), kupnino za 57 delnic ... (nekaj čez 9.200 EUR) in kupnino za stanovanje, ki ga je podedovala po svoji mami v višini nekaj čez 13.300 EUR. Da bi toženka prejela kupnino za vrednostne papirje P., ni dokazala. Pritožba tega zaključka prvostopenjskega sodišča ne graja obrazloženo. Dokazov, ki bi potrjevali točno koliko dolgov je toženka odplačala po prodaji svojega stanovanja ni, tako da toženka točne višine sredstev posebnega premoženja od prodaje svojega stanovanja ni dokazala. Je pa dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, iz katere izhaja, da ji je po poplačilu dolgov ostalo približno 2/3 sredstev, ki jih je prejela za prodajo stanovanja, povsem razumna, pravdni stranki je s pritožbenimi navedbami nista uspeli izpodbiti. Za presojo višine deležev na skupnem premoženju pa ti podatki zadostujejo, saj ne gre za obračunsko pravdo, kjer bi bilo treba denarne prispevke pravdnih strank ugotoviti ekzaktno.

29Tudi obveznosti sta imela zelo podobne, vsak je imel preživninsko obveznost za enega otroka, ki pravdnima strankama ni skupen. Tožnik svoje preživninske obveznosti do hčerke iz prvega zakona ni izpolnjeval, zato so tekli številni postopki, ti pa so povezani z dodatnimi stroški, ki niso v zvezi s skupnim premoženjem in plačevati je moral še zakonske zamudne obresti. Toženka pa je svojega sina L. L. vzdrževala sama, brez prispevka otrokovega očeta.

30V času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank sta bila oba zaposlena, le nekaj mesecev toženka ne (ni bila zaposlena od 1. 8. 2000 do 12. 2. 2001). Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnik zaslužil bistveno več kot toženka, vendar pa je to ugotavljalo le za obdobje od leta 2007 do leta 2015. Tudi v tem obdobju bistveno višje dohodke tožnik izkazuje le v zadnjem času, ko je bil zaposlen v Avstriji. Kot je razvidno iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča v točki 36 izpodbijane sodbe, je v letu 2011 toženka zaslužila cca. 7.500 EUR bruto več kot tožnik, v letu 2012 cca. 11.000 EUR bruto več, leta 2010 približno 6.500 EUR bruto več, leta 2009 sta zaslužila približno enako, leta 2008 toženka cca. 5.000 EUR več, leta 2007 pa toženka cca. 3.500 EUR več. Pri tem sicer niso vštete dnevnice, ki jih je prejemal tožnik, natančneje koliko dnevnic je prejel tožnik pa ni ugotovljeno. Navedb toženke, iz katerih izhaja, da tožnik v času, ko je imel svoj s. p., ni dobro zaslužil, oziroma je ustvarjal celo izgubo, tožnik, na katerem je trditveno in dokazno breme glede njegovih dohodkov, ni izpodbil. Nasprotno, v pritožbi smiselno priznava, da je imel dolgove, saj navaja, da je bila hiša v X napisana na toženko in njenega sina L. L. zaradi njegovih dolgov. Da sodišče ni natančneje ugotavljalo višine dohodkov pravdnih strank pred letom 2007, pritožbi ne izpodbijata. Višje sodišče tako ugotavlja, da je tožnik sicer dokazal, da je v letih od 2007 do 2015 prejemal višje dohodke od toženke, vendar bistveno višje šele od leta 2013 dalje, za večino obdobja, ki sta ga pravdni stranki preživeli v ekonomski skupnosti, pa nista dokazala, da bi imel eden od njiju bistveno višje dohodke od drugega. Je pa toženka dokazala, da je več prispevala za družino in skupno premoženje v nematerialnem smislu, saj je skrbela za skupnega sina in gospodinjstvo pretežno sama, pa tudi pri zidavi in drugih delih na hiši ter organizaciji gradnje je pomagala.

31Upoštevajoč vse navedeno višje sodišče zaključuje, da ne tožniku ne toženki ni uspelo izpodbiti zakonske domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR), zato je ugodilo pritožbi toženke in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je odločilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka (5. točka 358. člena ZPP).

O dopolnilni sodbi

32Tožnik v pritožbi zoper dopolnilno sodbo le ponavlja navedbe, ki jih je podal že v pritožbi zoper sodbo (razen glede stroškov postopka, kar pa bo sodišče druge stopnje obravnavalo v nadaljevanju) in je višje sodišče nanje že odgovorilo ter pojasnilo, zakaj nepremičnina v X predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, delež pravdnih strank na njem pa je enak kot na vsem skupnem premoženju. Pritožba tožnika zoper dopolnilno sodbo torej iz prehodno pojasnjenih razlogov ni utemeljena.

33Neutemeljeni so tudi očitki toženke o procesnih kršitvah pri izdaji dopolnilne sodbe. Podredni tožbeni zahtevek je tožnik postavil v drugi pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 29. 10. 2018. Toženka je na navedbe iz te vloge odgovorila v vlogi, ki je na sodišče prispela 15. 11. 2018, vendar spremembi tožbe ni oporekala, prav tako ne na naroku 14. 1. 2019 niti v kasnejših vlogah in narokih. Toženka se je torej spustila v obravnavanje po spremembi tožbe, zato se šteje, da je vanjo privolila (drugi odstavek 185. člena ZPP). Primarni tožbeni zahtevek in podredni tožbeni zahtevek sta v medsebojni povezavi, saj se oba nanašata na premoženjska razmerja zakoncev po razvezi zakonske zveze. Noben obligacijski zahtevek ni bil postavljen v primarnem tožbenem zahtevku, zato pritožbena izvajanja o tem in visečnosti pravde niso razumljiva. Tudi ni res, da je pogoj za obravnavo podredno postavljenega tožbenega zahtevka pravnomočna zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka.⁶ Vsi pogoji za obravnavo podrednega tožbenega zahtevka iz 182. člena ZPP so podani, prav tako pogoji za izdajo dopolnilne sodbe iz 325. in 326. člena ZPP.

34Tudi toženka večinoma v pritožbi zoper dopolnilno sodbo ponavlja svoje trditve iz pritožbe, saj kot bistveno izpodbija ugotovljeni delež pravdnih strank. Zmotno je njeno stališče, da bi moralo sodišče posebej ugotavljati delež glede nepremičnine v X, posebej pa delež glede ostalega skupnega premoženja, saj, kot že obrazloženo, predstavlja skupno premoženje celoto in zahteva enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja. Prav pa ima toženka, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, kar je pojasnjeno v predhodnih razlogih o ugoditvi pritožbi toženke glede deležev na skupnem premoženju, saj je ta odločitev vsebovana sodbi z dne 19. 8. 2019 in ne v dopolnilni sodbi.

35Pritožbi obeh pravdnih strank zoper dopolnilno sodbo je treba glede na obrazloženo zavrniti (353. člen ZPP).

O stroških postopka

36Ker je spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo višje sodišče odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tako kot skupno premoženje pravdnih strank je treba tudi stroške postopka obravnavati kot celoto. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da nepremičnina v X ni posebno premoženje tožnika, pač pa sodi v skupno premoženje pravdnih strank, niso nastali višji stroški, kot bi, če bi tekla pravda le glede obsega skupnega premoženja in deležev pravdnih strank na njem. Obe pravdni stranki sta zatrjevali, da jima gre 75% delež na skupnem premoženju, sodišče pa je ugotovilo, da sta deleža pravdnih strank enaka. Torej je glede deležev njun uspeh enak, obseg skupnega premoženja je bil v pretežni meri nesporen, glede pasive in gotovine posebni stroški niso nastali. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške prvostopenjskega postopka.

37Obe pritožbi zoper dopolnilno sodbo sta neutemeljeni, zato nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbe zoper dopolnilno sodbo. Utemeljena je pritožba toženke zoper sodbo, pritožba tožnika zoper sodbo pa le v stroškovnem delu. Odgovori na pritožbe niso potrebni stroški postopka (155. člen ZPP), ker sta v njih pravdni stranki le ponavljali svoja že prej izražena stališča in stališča iz pritožb. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora tožnik, ki je s pritožbo uspel le v stroškovnem delu, toženki, ki je s pritožbo uspela glede glavne stvari, povrniti stroške njene pritožbe zoper sodbo. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu pritožbe zoper sodbo in skladno z Odvetniško tarifo (OT): priglašenih 500 točk po tar. št. 21/1, to ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 300 EUR, 6 EUR materialnih stroškov skladno z 11. členom OT in 67,32 EUR DDV-ja, kar je skupaj 373,32 EUR. K temu je treba prišteti še 255 EUR takse za pritožbo. Seštevek je 628,32 EUR. Ostali priglašeni stroški so že zajeti v priznanih stroških. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15 dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov pritožbenega postopka. Če jih tožnik v postavljenem roku ne bo plačal, bo dolžan plačati še zakonske zamudne obresti od dne zamude dalje do plačila (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Pravilno je pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da je treba uporabiti kot materialnopravno osnovo za razsojo določbe ZZZDR, ker se je postopek pričel pred uveljavitvijo Družinskega zakonika.
² Prim. npr. odločbi II Ips 442/2008 in II Ips 596/2008.
³ Prim. npr. odločbo II Ips 348/2008.
⁴ Prim. npr. odločbo II Ips 140/2000.
⁵ Prim. odločbo II Ips 93/2007, II Ips 100/2005.
⁶ Gl. komentar k 182. členu v: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005, str. 169.