VSL Sklep I Kp 22905/2015

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1 in 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlog zagovornika obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora z opravljanjem dela v splošno korist zavrnilo kot neutemeljen (točka I); predlog zagovornika obsojenega A. A. za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna zavrglo kot prepozen (točka II).

2Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Nesporno dejstvo je, da je zagovornik obsojenega vložil dva predloga za nadomestitev kazni zapora, izrečeni obsojencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 22905/2015 z dne 16. 3. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 22905/2015 z dne 22. 8. 2019, pravnomočna 5. 9. 2019. Časovno je najprej pravočasno vložil predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist 25. 11. 2019 in tudi po presoji pritožbenega sodišča je zagovornik nato 26. 2. 2020 vložil nov predlog za alternativno izvršitev kazni zapora in sicer z zaporom ob koncu tedna. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je obsojenčev zagovornik vložil dva različna predloga, v vsakem je predlagal drugačno alternativno izvršitev kazni zapora. Še vedno pa sodišče prve stopnje veže zakonska določba drugega odstavka 129.a člena ZKP, ki določa 15-dnevni rok za vložitev predloga za alternativno izvršitev kazni zapora šteto od pravnomočnosti sodbe oziroma od kasnejše vročitve sodbe pritožbenega sodišča zagovorniku in obsojencu. Procesni rok določa že navedena določba in ne 86. člen KZ-1, saj slednji določa vsebinske pogoje za presojo predlogov za alternativni način izvršitve kazni zapora. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje preozko oziroma prestrogo razumevalo in uporabilo določbo 86. člena KZ-1, saj ta ne določa procesnega roka za vložitev predloga za alternativno izvršitev kazni zapora.

5Vsaka drugačna razlaga, tudi takšna, ki jo ponuja zagovornik v pritožbi, da bi moralo sodišče oba po vsebini različna predloga šteti kot enega, kasnejšega zgolj kot dopolnitev prvega, ki je bil pravočasen, bi pomenila izigravanje zakonske določbe, če bi pravočasnost prepoznega predloga utemeljevali s pravočasnim predlogom za drugo alternativno obliko izvršitve kazni zapora. Zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev pod točko II, ko je predlog za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna zavržen kot prepozen. Poleg tega zagovornik niti ne izpodbija pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 12 izpodbijanega sklepa, da se je rok za vložitev predloga za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna iztekel 26. 11. 2019 in da obsojenec še ni nastopil kazni zapora.

6Dejstvo je tudi, da je sodišče prve stopnje tožilstvu poslalo v izjavo prvi pravočasni predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist in se tožilstvo z dopisom z dne 25. 2. 2020 do tega predloga sploh ni opredelilo. To je razvidno tudi iz pritožbi priloženega elektronskega sporočila z dne 24. 2. 2020, v katerem zagovornik obsojenega tožilstvu predlaga, da se ne opredeli do prvotnega predloga za alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, ampak do drugega časovno kasnejšega predloga za izvršitev kazni z zaporom ob koncu tedna, ki pa je bil na sodišču vložen šele dan kasneje, 26. 2. 2020. Ne glede na to, da se je tožilstvo strinjalo z drugim (kasneje) predlaganim načinom izvršitve kazni zapora, pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da na mnenje tožilstva sodišče ni vezano. Sodišče prve stopnje je namreč opravilo celovito analizo vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin, skladno z merili, ki so primeroma našteta v devetem odstavku 86. člena KZ-1, seveda pa ni nobene ovire, da sodišče pri svoji presoji upošteva tudi druge ugotovljene in relevantne okoliščine. To je storilo tudi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru, ko je podalo izčrpno analizo vseh okoliščin v zvezi z družinskimi razmerami obsojenca in posledicami prestajanja kazni zapora v zavodu zanj in za njegovo družino, navedenih v predlogu za alternativno izvršitev z delom v splošno korist, seveda pa je pravilno upoštevalo tudi vse druge okoliščine izpostavljene v točkah 9 in 10 izpodbijanega sklepa. Prav je, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi nesporno ugotovljeno dejstvo, ki mu niti zagovornik v pritožbi ne oporeka, da obsojenec svoje obveznosti povrnitve škode oškodovancema ni izpolnil v celoti, enemu oškodovancu celo ni izplačal še nič, pa čeprav v pritožbi zagovornik trdi, da obsojenec ima denar in da ga zbira za enkratno poplačilo škode oškodovancema. Ne gre spregledati, da je bil obsojeni ves čas zaposlen, tudi sedaj v času odločanja je, zato je nesprejemljivo, da obsojenec razpoložljivih sredstev ne nameni povračilu škode oškodovancema, kakor mu je bilo naloženo s pravnomočno obsodilno sodbo.

7Pravilno je tudi, da je sodišče prve stopnje upoštevalo obsojenčevo neodzivnost tekom kazenskega postopka, pa tudi neodzivnost po pravnomočnosti sodbe, ko se ni odzval vabilu probacijske enote in izostanka tudi ni opravičil. Sodišče pri odločanju upošteva tudi vedenje obsojenca v času odločanja (deveti odstavek 86. člena KZ-1). Pavšalna in neprepričljiva je pritožbena trditev, da obsojenec z vabilom probacijske enote na razgovor ni bil seznanjen, ker bi se ga sicer udeležil. Iz poročila probacijske enote Koper z dne 9. 1. 2020 izhaja, da je bil pozvan na razgovor z navadno pošto na naslov prebivališča, pa se razgovora ni udeležil in tudi ni sporočil tehtnih zadržkov za njegovo odsotnost. V poročilu je navedeno tudi, da se obsojenec ni odzival niti na vabila Centra za socialno delo južna Primorska., enota ..., ko so bili v aprilu 2019 s strani Okrožnega sodišča v Celju zaprošeni za izdelavo poročil o socialnih razmerah. Tudi v tem primeru se na njihova vabila ni odzval, pošte ni prevzemal, saj se je vedno vrnila nazaj. Tako ravnanje oziroma neodzivanje obsojenca, še zlasti, ko naj bi bil sam primarno zainteresiran za sodelovanje s probacijsko enoto in Centrom za socialno delo, še toliko bolj, če si prizadeva izvršiti kazen na alternativen način, ni sprejemljivo in kaže, da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da vendarle obsojencu ne gre toliko zaupati, da alternativnega načina prestajanja kazni zapora ne bi zlorabil oziroma ali bi sploh tako ugodnost resno spoštoval.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil po obravnavanem kaznivem dejanju pravnomočno obsojen za istovrstno kaznivo dejanje s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 7634/2020 in da ima pravnomočno uvedena še dva kazenska postopka I K 39081/2014 (v zadevi je obtožnica že pravnomočna) in V K 32268/2015 (v zadevi je bil za A. A. 4. 2. 2020 opravljen predobravnavni narok, na katerem je krivdo po obtožbi za eno kaznivo dejanje priznal, za tri kazniva dejanja pa krivde po obtožbi ni priznal, zato se bo za ta dejanja postopek nadaljeval z razpisom glavne obravnave, zato zagovornik netočno trdi, da ta postopek ne teče). Zagovornik navaja, da so bila kazniva dejanja v zadevi I K 39081/2014 storjena v letu 2013 in da to potrjuje, da ni storilec novih kaznivih dejanj in se je življenjsko umiril. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zgolj iz časovnih okoliščin enega od več kaznivih dejanj v odprtih postopkih ni mogoče kar pavšalno sklepati to, kar trdi pritožnik. Skladno z načelom domneve nedolžnosti iz 3. člena ZKP je, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, kar pa hkrati po drugi strani pomeni, da če obsojenčeva krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, gre za odprt kazenski postopek, to pa je okoliščina, ki jo sodišče sme upoštevati pri presoji smotrnosti in upravičenosti predlaganega načina izvršitve kazni zapora.

9Po vsem povedanem tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na obsojenčevo predkaznovanost, odprte postopke, nevračilo škode oškodovancema, kljub temu, da je obsojeni po lastni navedbi zaposlen in pridobiva dohodke, da se ni odzval vabilu probacijske enote na razgovor, ki je bil namenjen ravno izdelavi poročila za sodišče v zvezi z vloženim predlogom za alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, upoštevajoč, da so bile obsojencu v preteklosti že izrečene pogojne obsodbe, ki pa so bile preklicane, da je obsojeni specialni povratnik, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravočasno predlagana izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist ni smotrna in ni upravičena, ker je potrebno, da obsojenec izrečeno kazen prestane v zaporu, saj bo le tako morda dosežen namen, ki ga kaznovanje obsojencev zasleduje, da ne bodo več izvrševali novih kaznivih dejanj, da bodo postali odgovornejši in sprejeli obveznosti, ki so jim bile naložene s pravnomočnimi obsodilnimi sodbami ter jih izpolnili. Obsojenčeva skrb za družino, otroke, želja po ohranitvi zaposlitve, so okoliščine, ki so obstajale že ob izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj, ob obsodbi in tudi po pravnomočnosti sodbe, vendar ne morejo pretehtati pri odločitvi, saj je potrebno imeti pred očmi tudi škodo oškodovancem, ki še ni bila povrnjena, razen enemu v manjšem znesku, in je do posledic, ki so jima nastale, obsojenec dejansko brezbrižen. Tudi v pritožbi njegov zagovornik navaja le prazne izgovore, da sredstva za poplačilo oškodovancev obsojeni zbira, da jima bo povrnil povzročeno škodo, da bo pridobival in pridobil sredstva za povrnitev premoženjsko-pravnih zahtevkov oškodovancev, pa vendarle ob zaposlitvi in prejemanju dohodkov ni po pravnomočnosti sodbe storil še nič v tej smeri. Zato se tudi pritožbeno sodišče v celoti strinja z izpodbijano odločitvijo in ker je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

10Zagovornik s pritožbo ni uspel, obsojenec je zaposlen, pridobiva dohodke, ni na prestajanju kazni zapora, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v znesku 30,00 EUR, odmerjeno skladno s taksno tarifo 74013 Zakona o sodnih taksah - ZST-1, na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP.