VSL Sklep I Cp 1690/2020

Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom P 884/2019-I z dne 21. 7. 2020 pod zap. št. 62 (list št. 224 in 225) odločilo, da se predlog 1. tožene stranke D. B. za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek zavrne, ugodilo pa je njegovemu podrednemu predlogu in mu plačilo sodne takse v višini 1.227,00 EUR odložilo za dvanajst mesecev.

2Z izpodbijanim sklepom P 884/2019-I z dne 21. 7. 2020 pod zap. št. 61 (list št. 221 in 222) je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog 2. tožene stranke M. K. za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek zavrne, zavrnilo je tudi njegov podredni predlog za odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek ter mu naložilo plačilo sodne takse v višini 1.227,00 EUR v treh zapodenih mesečnih obrokih po 409,00 EUR.

3Oba toženca po svoji pooblaščenki navedena sklepa izpodbijata s pravočasnima pritožbama.

Prvotoženi D. B. sklep P 884/2019-I z dne 21. 7. 2020 pod zap. št. 62 izpodbija glede zavrnitve njegovega predloga za oprostitev plačila takse za pritožbeni postopek, trdi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, v posledici česar je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma napačno ugotovljeno. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ga primarno spremeni tako, da njegovemu predlogu za oprostitev plačila takse za pritožbeni postopek ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišče prve stopnje v novo odločanje.

Drugotoženi M. K. sklep P 884/2019-I z dne 21. 7. 2020 pod zap. št. 61 izpodbija glede zavrnitve njegovega predloga za oprostitev plačila in za odlog plačila takse za pritožbeni postopek, trdi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, v posledici česar je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma napačno ugotovljeno. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ga spremeni tako, da predlogu dugotoženca primarno za oprostitev plačila takse za pritožbeni postopek, podrejeno pa za odlog plačila, ugodi oziroma zadevo vrne sodišče prve stopnje v novo odločanje.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5V skladu s 350. členom in v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

6Oba pritožnika trdita, daje sodišče prve stopnje takso za pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 884/2019 z dne 2. 3. 2020 napačno odmerilo. Prepričana sta, da v primeru, ko taksna obveznost nekaterih oseb, ki so sicer dolžne takso plačati skupaj, odložena, ni več podan položaj, ko morata dve ali več oseb skupaj plačati sodno takso. Pri tem se sklicujeta na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1238/2014 z dne 25. 4. 2014.

7Navedeno stališče ni pravilno, sodišče prve stopnje je takso za pritožbo zoper navedeno sodbo pravilno odmerilo. Če izroči vlogo skupaj več oseb ali če skupaj opravijo procesno dejanje, pa je za eno ali več oseb izdan sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks, je v drugem odstavku 14. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določeno, da mora tista oseba, za katero ta sklep ne velja, plačati takso tako, kakor da ta sklep ne bi bil izdan, razen v primerih formalnega sosporništva. Za formalno sosporništvo gre, če so predmet spora zahtevki oziroma obveznosti iste vrste, ki se opirajo na istovrstno dejansko in pravno podlago (2. točka prvega odstavka 191. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), materialno sosporništvo pa je podano, kadar se pravice tožnikov oziroma obveznosti tožencev opirajo na isto dejansko in pravno podlago (1. točka prvega odstavek 191. člena ZPP). V obravnavanem primeru sta toženca sozavezanca iz istega materialnopravnega razmerja, iz katerega tožeča stranka od njiju terja plačilo 56.077,92 EUR s pripadki. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je odložilo oziroma naložilo obročno plačilo sodne takse glede na celotno višino sodne takse, pravilna. Obveznost pritožnikov za plačilo takse tako ostaja nerazdelna, neglede na to, da je enemu plačilo takse odloženo, drugemu pa omogočeno obročno plačilo. Gre samo za različno zapadlost taksne obveznosti, ki ne vpliva na to, da sta oba pritožnika solidarno zavezana k plačilu takse. V zadevi II Cp 1238/2014, na katero se sklicujeta pritožnika, so tožniki uveljavljali plačilo odškodnine kot razdelno terjatev, vsak je zahteval 1/3 skupnega zneska. Zato je lahko sodišče taksno obveznost delilo s količnikom 3. Kot obrazloženo, pa v obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo.

8Prvotoženi v pritožbi nadalje trdi, da solastno nepremično premoženje ni vir dohodka, da je nepremično premoženje, ki je v izključni lasti žene, njeno posebno premoženje, da je to premoženje obremenjeno s hipoteko v višini 190.000,00 EUR, ki je žena ne more plačati, odplačevanje hipoteke pa pomeni dodatni strošek, poleg tega pa hipoteka pomeni tudi razlog, da teh nepremičnin ne more prodati. Nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izpolnjuje pogoje iz 13. člena ZBPP ali izpolnjuje pogoje po standardu „občutnega zmanjšanja sredstev“ pa bi lahko sodišče ugotavljajo šele, če bi ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči in se pri tem sklicuje na odločbo II Cp 170/2017 z dne 7. 3. 2007. Kljub omejitvi 60-kratnika višine osnovnih zneskov minimalnega dohodka, prvotoženi izpolnjuje pogoje iz 24. člena ZBPP, ker zadeva ni nerazumna oziroma ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg tega pa je zadeva osebno in socialno-ekonomsko pomembna zanj in za njegovo družino. Poudarja, da je dohodek zakonca, ki ni taksi zavezanec, mogoče upoštevati le toliko, kot to še ustreza sprejemljivim mejam njegove preživninske obveznosti. Po sodbi P 884/2019 morata prvo in drugo toženi plačati 56.077,92 EUR s pripadki, po sodbi P 1032/2019 pa 178.379,28 EUR s pripadki. Plačilo navedenih zneskov bi zanj pomenilo občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje, zato je pritožbeni postopek zanj eksistenčnega pomena.

9Sodišče druge stopnje glede teh trditev prvotoženca najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje solastnega nepremičnega premoženja ni upoštevalo pri ugotavljanju ali bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva prvotoženca. Glede na določbe petega odstavka 11. člena in prvega odstavka 12. člena ZST-1, je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo premoženje njegove žene, saj ni pomembno ali je to njeno posebno premoženje ali ne. Vknjižena hipoteka na nepremičnini tudi avtomatično ne pomeni nezmožnosti razpolaganja s premoženjem v smislu, da bi bilo to mogoče upoštevati kot okoliščino, zaradi katere se tega premoženja ne upošteva pri ugotavljanju premoženjskega stanja. Poleg tega je sodišče prve stopnje svojo odločitev (za zavrnitev predloga za taksno oprostitev in za odlog plačila) oprlo ne le na možnost prodaje nepremičnega premoženja, temveč tudi na možnost, da se to premoženje odda in po 12ih mesecih sodno takso plača. Navedba, da lahko sodišče dohodek zakonca, ki ni taksni zavezanec, upošteva le toliko, kot to še ustreza sprejemljivim mejam njegove preživninske obveznosti, pa ni konkretizirana z relevantnimi okoliščinami konkretnega primera in je zato neupoštevna.

10Pri odločanju o prošnji za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči se na podlagi tretjega odstavka 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Na podlagi 13. člena ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Nerazumljiva je zato pritožbena trditev, da bi lahko sodišče prve stopnje preverjalo ali prvi toženec izpolnjuje pogoje po standardu „občutnega zmanjšanja sredstev“ šele, če bi ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da bi bila sredstva za preživljanje prvotoženca in njegove žene tako zmanjšana, da bi bilo njuno preživljanje ogroženo, saj je ugotovilo, da sta oba zaposlena, mesečno razpolagata s 746,84 EUR dohodka na družinskega člana, kar pomeni, da mesečni dohodek res ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, je pa žena prvotoženca lastnica stanovanja v katerem živita in še dveh drugih stanovanj, katerih skupna vrednost je 102.806,00 EUR in ki ju lahko proda ali odda. Glede na to, da je sodišče ugodilo podrednemu predlogu prvotoženca in mu plačilo takse odložilo, tudi ni razumljivo zatrjevanje pritožbe, da prvotoženec izpolnjuje pogoje iz 24. člena ZBPP. Če bi sodišče prve stopnje menilo, da temu ni tako, tudi podrednemu predlogu ne bi ugodilo. Enako velja glede trditve, da je pritožbeni postopek za prvotoženca eksistenčnega pomena.

11Drugotoženi pa v nadaljevanju pritožbe trdi, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je pokojnina njegov edini dohodek s katerim mora kriti najemnino in stanovanjske stroške, poleg tega pa še stroške za osebno nego, zdravstvene oskrbe in podobno. Enako kot prvotoženi pa nadalje še trdi, da bi sodišče lahko preverjalo ali drugotoženi izpolnjuje pogoje po standardu „občutnega zmanjšanja sredstev“ šele, če bi ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči in se ob tem prav tako sklicuje na odločbo II Cp 170/2017. Poleg tega pogoje iz 24. člena ZBPP presega le za 160,00 EUR, sicer pa izpolnjuje pogoja, da zadeva ni nerazumna oziroma ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg tega pa je zadeva osebno in socialno-ekonomsko zanj pomembna, pokojnina pa je njegov edini vir dohodka, drugega premoženja nima. Tudi on poudarja, da morata s prvotoženim po sodbi P 884/2019 plačati 56.077,92 EUR s pripadki, po sodbi P 1032/2019 pa 178.379,28 EUR s pripadki, in da bi plačilo navedenih zneskov tudi zanj pomenilo občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje, zato je pritožbeni postopek zanj eksistenčnega pomena.

12Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev primarnega in podrejena predloga drugotoženca vezalo na ugotovitev, da je drugotoženi upokojenec, ki živi sam in razpolaga s povprečnim mesečnim dohodkom v višini 1.772,66 EUR, kar pomeni, da njegov mesečni dohodek občutno presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Nerazumljiva je zato pritožbena trditev, da ni bilo upoštevano, da je pokojnina njegov edini vir dohodka, predvsem zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi takojšnje plačilo sodne takse glede na takšno njegovo premoženjsko stanje zanj pomenilo preveliko finančno breme. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da bo drugotoženi zmogel plačilo v treh zaporednih mesečnih obrokih po 409,00 EUR, saj bo tako še vedno razpolagal s 1.363,66 EUR mesečno. Zakaj bi bilo njegovo preživljanje ogroženo, če bi moral tri mesece razpolagati le z 1.363,66 EUR in ne s 1.772,66 EUR ni konkretizirano, saj so trditve, da mora plačevati najemnino in stanovanjske stroške ter ima stroške za osebno nego in zdravstvene storitve povsem pavšalne in zato neupoštevane.

13Tudi pritožbena trditev drugotoženca, da bi lahko sodišče prve stopnje preverjalo ali izpolnjuje pogoje po standardu „občutnega zmanjšanja sredstev“ šele, če bi ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči, je glede na že obrazloženo, nerazumljiva. Glede na zgoraj navedene ugotovitve sodišče prve stopnje nikakor ni moglo zaključiti, da bo preživljanje drugotoženca s plačilo treh zaporednih obrokov po 409,00 EUR ogroženo, saj mu bo v času treh mesecev na voljo ostalo še 1.363,66 EUR. Prav tako ni jasno kaj želi drugotoženi povedati s tem, ko navaja, da pogoje iz 24. člena ZBPP presega le za 160,00 EUR, sicer pa jih izpolnjuje. Glede na to, da je sodišče prve stopnje drugotožencu dodelilo taksno olajšavo, pa je brez dvoma tudi upoštevalo, da je pritožbeni postopek zanj eksistenčnega pomena.

14Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, skrbno in natančno obrazložena, vse pritožbene trditve obeh pritožnikov pa neutemeljene. Glede na vse navedeno, in ker tudi niso podane po uradni dolžnosti upoštevane kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).