VSM Sodba I Cpg 177/2020

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

- v točki 2/I izreka tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v delu, v katerem tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo 50.135,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2018 do plačila;

- v točki 2/III izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 6.591,11 EUR (namesto 1.683,18 EUR), svoje pravdne stroške pa je tožeča stranka dolžna kriti sama.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in v izpodbijani točki 2/II izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 839,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo sklenilo, da se postopek ustavi za znesek 50.151,00 EUR (točka 1 izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) 50.135,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2018 do plačila (točka 2/I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2/II izreka). Hkrati je še odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 1.683,18 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 2/III izreka).

2Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3Toženka izpodbija zanjo neugodni obsodilni del sodbe iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Uvodoma vztraja pri ugovoru zastaranja. Po njenem mnenju je potrebno šteti, da so njene objave, ki jih podaja v okviru svojih pristojnosti, znane vsem osebam, kar v konkretnem primeru pomeni, da se je tožnica s sporno odločitvijo seznanila že dne 6. 5. 2015, ko je toženka na svoji spletni strani objavila svojo odločitev, s katero bi seznanila mestni svet. Tožnica se zato ne more sklicevati na kasnejše obvestilo, ki ga je prejela 1. 6. 2015 in s katerim je toženka le izpolnila zavezo iz drugega stavka petega odstavka 80. člena Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju: ZJN-2). Glede na dejstvo, da je bila tožba vložena šele dne 21. 5. 2018, je upoštevajoč triletni zastaralni rok za odškodninske terjatve, ki je pričel teči 6. 5. 2015 (takrat se je tožnica seznanila nastankom škode in njenim povzročiteljem), že potekel.

Nadalje pritožba nasprotuje presoji sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka iz naslova izgubljenega dobička v zvezi z izvedbo fasadnega stavbnega pohištva. Toženka je že tekom postopka izpostavila, da trditve tožnice ne omogočajo identifikacije škode, zato je potrebno tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrniti.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Podredno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožnica izpodbija zanjo neugodni zavrnilni del sodbe iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za škodo iz naslova izgubljenega dobička za dela iz sklopa A in B. V tej zvezi je zmotno uporabilo določbi osmega in enajstega odstavka 71. člena ZJN-2, saj ni bistveno, da tožnica v svoji ponudbi ni navedla, da bo ta dela opravila s podizvajalci in da ni navedla konkretnih podizvajalcev.

Tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni oziroma jo podredno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Obe stranki v odgovorih na pritožbo medsebojno zavračata pritožbene ugovore in predlagata zavrnitev posamezne pritožbe, ki ni v njuno korist.

6Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnice pa je neutemeljena.

7V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine za škodo, povzročeno z neupravičenim odstopom od izvedbe javnega naročila št. JN4806/2014 za energetsko obnovo strehe in fasade z zunanjim stavbnim pohištvom na Osnovni šoli T. (v nadaljevanju: predmetno javno naročilo). Zahteva povrnitev izgubljenega dobička - škode, ki ji je nastala zaradi „izgubljenega posla“.

8Toženka je zahtevku nasprotovala v bistvenem s postavitvijo ugovora zastaranja, nadalje pa je menila, da je bil njen odstop od izvedbe predmetnega javnega naročila utemeljen, tožnica pa v nadaljevanju (ko je prišlo do nove izvedbe javnega naročila, takrat v dveh fazah) ni ukrenila ničesar v smeri zmanjševanja škode. Tožbeni zahtevek je prerekala tudi po višini.

K pritožbi toženke zoper obsodilni del (točko I izreka) sodbe:

9Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka na javnem razpisu oddala predmetno javno naročilo tožnici (pravnomočna Odločitev o oddaji javnega naročila po odprtem postopku z dne 14. 7. 2014, priloga A2 spisa) in ji v podpis poslala osnutek Pogodbe za energetsko obnovo strehe in fasade z zunanjim stavbnim pohištvom na Osnovni šoli T. (v nadaljevanju: Pogodba, vzorec te pogodbe je del list. priloge A13 spisa), nakar je še pred sklenitvijo pogodbe od javnega naročila odstopila. Do sklenitve Pogodbe ni prišlo iz razlogov na strani toženke, pri čemer je tožnica dne 1. 6. 2015 prejela toženkino Obvestilo o odstopu od izvedbe javnega naročila (priloga A7 spisa). Ob upoštevanju slednjega je zavrnilo toženkin ugovor zastaranja, saj je bila tožba vložena pred iztekom triletnega zastaralnega roka (tretji odstavek 352. člena v zvezi s prvim odstavkom 349. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Kljub temu, da Pogodba med strankama ni bila sklenjena in do izgubljenega dobička po pravilih o povrnitvi škode zaradi kršitve pogodbe tožnica ni upravičena, je sodišče prve stopnje presodilo, da je zaradi faze postopka oddaje javnega naročila (faza pogajanj se je že zaključila) tožnica utemeljeno pričakovala, da bo ustvarila dobiček in da ravnanje toženke posega na področje splošne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ), ob uporabi pravil te zakonske določbe pa tožnici izgubljen dobiček gre. Posledično je zahtevku delno ugodilo.

10Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba vidi v domnevno nejasnih razlogih izpodbijane sodbe glede višine dela tožbenega zahtevka, ki mu je bilo ugodeno, ni podana. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, brez notranjih nasprotij in jih je objektivno mogoče preizkusiti, kar velja tudi glede prisojenih 50.135,28 EUR (točke 27 do vključno 29 obrazložitve).

11Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z razlogi izpodbijane sodbe o neutemeljenosti ugovora zastaranja (točke 10 do vključno 14 obrazložitve). Primarno je v tej zvezi zmotno izhodišče pritožbe, da je potrebno objave na toženkinem spletnem portalu šteti kot javne objave, za katere se šteje, da so vsem znane. Pravne podlage za takšno domnevo (publicitetni učinki objav) ni, pritožba je niti ne ponuja. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, objava na spletnem portalu toženke dne 6. 5. 2015 ne ustreza zakonsko zahtevani pisni seznanitvi vseh ponudnikov z odločitvijo o odstopu naročnika od izvedbe javnega naročila (peti odstavek 80. člena ZJN-2). Polemiziranje pritožbe o tem, da ni mogoče enačiti pisnega obvestila z dejansko seznanitvijo tožnice z odstopom toženke od predmetnega javnega naročila, je povsem odveč, saj toženka v postopku z ničemer ni dokazala, da je bila tožnica z odstopom dejansko seznanjena pred prejemom dopisa dne 1. 6. 2015. Šele takrat je torej pričel teči triletni zastaralni rok glede predmetne odškodninske terjatve, ki na dan vložitve tožbe (18. 5. 2018) še ni potekel.

12V okviru preizkusa sprejete odločitve po uradni dolžnosti (pravilnost uporabe materialnega prava) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob upoštevanju v postopku ugotovljenih dejstev sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da je tožnica upravičena od toženke zahtevati povračilo izgubljenega dobička po pravilih o splošni odškodninskih odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ).

13Sodišče prve stopnje je v tej zvezi sicer materialnopravno pravilno izhajalo iz stališča, da škoda iz naslova izgubljenega dobička, kot jo uveljavlja tožnica, pomeni pozitivni pogodbeni interes, ki ga je pri poslovni odškodninski odgovornosti mogoče uveljavljati v primeru kršitve pogodbe, a ker v obravnavani zadevi pogodba ni bila sklenjena, tožnica po pravilih o pogodbeni odškodninski odgovornosti (243. člen OZ) ni upravičena do povrnitve škode (20. in 21. točka obrazložitve).

14Je pa sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve (22. točka) na podlagi (sicer pravilnega) zaključka, da se je faza pogajanj za sklenitev pogodbe zaključila, zmotno presodilo, da je že zaradi tega pravno odločilno tožničino pričakovanje, da bo z izvedbo del ustvarila izgubljen dobiček, katerega povračilo ji gre na temelju splošnih pravil o odškodninski odgovornosti. Takšno presojo je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča opravilo zlasti pod vtisom sodne prakse, ki jo je v tej zvezi citiralo (sodba VS RS opr. št. III Ips 60/2011 z dne 21. 5. 2013 in sodba ter sklep VSL opr. št. I Cpg 253/2015 z dne 13. 10. 2015), a jo je po mnenju pritožbenega sodišča na konkreten primer apliciralo premalo kritično in z nezadostnim upoštevanjem (ne)primerljivosti dejanskih stanov zadev.

15Pritožbeno sodišče v tej zvezi primarno meni, da razen v izjemnih primerih pred sklenitvijo pogodbe pogodbena stranka ne more utemeljeno pričakovati, da bo ustvarila dobiček, saj ima naročnik na področju javnega naročanja v določenih primerih pravico odstopiti od javnega naročila tudi po sprejemu odločitve o oddaji naročila (peti odstavek 80. člena ZJN-2), kar pomeni, da ni kontrahirne dolžnosti. Čeprav ima izbrani ponudnik (tudi) v takem primeru pravico do povrnitve škode v skladu s četrtim odstavkom 5. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (v nadaljevanju: ZPVPJN), ta po oceni pritožbenega sodišča glede na fazo postopka načeloma obsega zgolj povračilo stroškov, ki jih je ponudnik imel v zvezi z javnim naročilom. Gre torej za varstvo negativnega pogodbenega interesa.

16Zgolj dejstvo, da sta v obravnavani zadevi stranki že končali s pogajanji in bi naj sledila sklenitev Pogodbe, pri čemer je tožnica prejete izvode osnutka že podpisala, po oceni pritožbenega sodišča še ne zadošča, da bi iz pravil o poslovni odškodninski odgovornosti „preskočili“ na polje splošne (deliktne) odškodninske odgovornosti in tožnici priznali pravico do povrnitve pozitivnega pogodbenega interesa (izgubljenega dobička). Za takšno pravno posledico prav tako nima odločilnega pomena dejstvo, da je toženka tožnici sporočila, da od predmetnega javnega naročila odstopa po poteku relativno dolgega obdobja, kot tudi ne dejstvo, da razlog za odstop (v končni fazi je to bila nezadostnost virov financiranja) niso bile neke izredne nepredvidljive okoliščine in da ji je v tem kontekstu mogoče pripisati malomarnost. Tožnica si namreč zaradi navedenih okoliščin zagotovo ni mogla nič bolj obetati zaslužka, kvečjemu nasprotno: zaradi odlašanja s podpisom Pogodbe na strani toženke, je bilo vedno bolj jasno, da po vsej verjetnosti do izvedbe posla ne bo prišlo.

17Nadalje pritožbeno sodišče v tej zvezi meni, da je praviloma potrebno odgovornost naročnika v (celotni) fazi javnega naročanja presojati po določbah poslovne odškodninske odgovornosti, in to ne glede na to, ali je do sklenitve pogodbe že prišlo. Situacija, ko po oddaji javnega naročila ne pride do sklenitve pogodbe, je namreč bistveno bolj sorodna in primerljiva s poslovnim odnosom, kot s civilnim deliktom¹. Drži sicer, da je VSRS v sodbi III Ips 60/2011 z dne 21. 5. 2013, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, določeno ravnanje naročnika ocenilo za takšno, da sega na področje splošne odškodninske odgovornosti, vendar so bile po oceni pritožbenega sodišča v citirani zadevi okoliščine primera, ki so narekovale takšno presojo revizijskega sodišča, v bistvenem drugačne, kot v obravnavanem gospodarskem sporu. Kot izhaja iz 13. točke obrazložitve citirane sodbe, je namreč tam tožena stranka (naročnik) z dopisom (da sledi oblikovanje in formalna sklenitev pogodbe, s tem da lahko izbrani ponudnik do dokončnega podpisa opravlja vsa potrebna dela v zvezi s postopki pridobivanja gradbenega dovoljenja za sanacijo nepremičnine) tožečo stranko (izbranega ponudnika) ne le utrdila v prepričanju, da za sklenitev pogodbe ni ovir, temveč jo je naravnost napeljala na pripravo projektne dokumentacije, ki je nujna v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja. Takšno ravnanje naročnika je tako neposredno botrovalo nastanku stroškov, povračilo katerih je tožeča stranka zahtevala v citirani zadevi. Takšnih oziroma primerljivih okoliščin pa v predmetnem gospodarskem sporu ni najti, pri čemer pritožbeno sodišče kot pravno odločilno izpostavlja dejstvo, da revizijsko sodišče v citirani odločbi izbranim ponudnikom ni „priznalo“ pravice do povračila izgubljenega zaslužka, kot pozitivnega pogodbenega interesa, temveč zgolj pravico do povračila stroškov, ki so ponudniku dejansko nastali v posledici ravnanja naročnika.

18Za pritrditev stališču izpodbijane sodbe tudi ni prepričljiva obrazložitev sodišča v odločbi VSL I Cpg 253/2015 z dne 13. 10. 2015, na katero se prav tako sklicuje sodišče prve stopnje. Kot izhaja iz 20. točke obrazložitve te odločbe, je VSL zavzelo stališče, da pri zakonski obveznosti naročnika glede povrnitve škode ponudniku v primeru utemeljenega odstopa od javnega naročila, ni mogoče trditi, da bi šlo le za navadno škodo, ne pa tudi za izgubljeni dobiček, vendar tega stališča pritožbeno sodišče ni podkrepilo z nobenimi konkretnimi argumenti, ki bi (lahko) prepričali v njegovo pravilnost. Poleg tega je VSL v 18. točki obrazložitve citirane odločbe posebej poudarilo, da bi tožena stranka morala plačati odškodnino za izgubljeni dobiček v primeru, če bi kršila pogodbo, ta pa ni bila sklenjena. Tako tudi ni povsem jasno, zakaj je VSL v nadaljevanju obrazložitve svoje odločbe razmišljalo drugače.

19Glede na doslej obrazloženo se izkaže, da je sodišče prve stopnje ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju materialnopravno zmotno tožnici priznalo del zahtevanega izgubljenega dobička in je tako tožbeni zahtevek že po temelju (v celoti) neutemeljen.

K pritožbi tožnice zoper zavrnilni del sodbe:

20Ker se tožbeni zahtevek tudi v delu, s katerim tožnica v postopku na prvi stopnji ni bila uspešna, nanaša zgolj na povračilo izgubljenega dobička (ki bi ga tožnica ustvarila z izvedbo del iz sklopa A in B), le – ta pa ji glede na obrazloženo ne gre, tožnica s pritožbo v zvezi z drugimi, sicer argumentiranimi pritožbenimi ugovori, ki bi v nasprotnem primeru terjali vsebinsko presojo, ne more uspeti.

K izreku te sodbe in odločitvi o stroških postopka:

21Glede na predhodno obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, kot to izhaja iz točke I izreka te sodbe (358. člen ZPP). Pritožbo tožnice pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz točke II izreka te sodbe (353. člen ZPP).

22Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo glede glavne stvari, je ponovno odločilo o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

23Toženka je v glavni stvari po pritožbenem preizkusu uspela v celoti, zato ji v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v celoti gredo tudi potrebni stroški (155. člen ZPP) prvostopenjskega postopka. Le-te je sodišče prve stopnje toženki odmerilo v znesku 6.591,11 EUR (odmera, kot izhaja iz 37. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, ni predmet pritožbene graje) in v tej višini, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, jih ji je dolžna tožnica povrniti. Ker tožnica v postopku ni bila uspešna, je dolžna sama kriti svoje prvostopenjske pravdne stroške,

24Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165., prvem odstavku 154. in 155. členu ZPP ter veljavni Odvetniški tarifi - OT in Zakonu o sodnih taksah - ZST-1.

Ker je toženka s pritožbo uspela v celoti, ji je tožnica dolžna v celoti povrniti tudi priznane pritožbene stroške (sporna vrednost je 50.135,28 EUR; sestava pritožbe, tar. št. 21 OT – 1.125 točk, materialni stroški, 11/III člen OT - 21,25 točk, 22% DDV – 252,18 točk, skupaj 1.398,43 točk, vrednost odvetniške točke = 0,60 EUR) v višini 839,06 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku priglašeni stroški nimajo podlage v OT oz. posamezna opravila zajeta v priznani postavki sestava pritožbe (konferenca s stranko, poročilo stranki).

Stroške odgovora na pritožbo tožnice je toženka dolžna kriti sama, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

Ker tožnica v pritožbenem postopku ni bila uspešna, sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

¹ Tako tudi sodba VSL I Cpg 870/2016 z dne 19. 9. 2017