UPRS Sodba I U 164/2019-10

I. Tožbi se ugodi, odločba Javne Agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence št. 3062-7/2018-47 z dne 17. 12. 2018 se v delu, ki se nanaša na podjetje A. s.p., odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Toženka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da so se podjetja B. d.o.o.,..., Novo mesto, A. s.p., C. d.o.o., Č. s.p. in D. d.o.o. vsaj od dne 1. 5. 2018 do izdaje odločbe sporazumevala oziroma usklajeno ravnala pri določanju cene za uro vožnje praktičnega usposabljanja za pridobitev vozniškega dovoljenja vozil kategorije A, A1, A2, AM ter B na območju Izpitnega centra K. – B. (v nadaljevanju IC ...) tako, da so istočasno oziroma v krajšem časovnem obdobju in sicer z dnem 1. 5. 2018 in dnem 25. 5. 2018, določila enake oziroma podobne cene za uro vožnje praktičnega usposabljanja za prej navedene kategorije, kar predstavlja omejevalni sporazum oziroma usklajeno ravnanje, katerega cilj je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na ozemlju Republike Slovenije ter s tem kršitev 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (1. točka izreka). Odločila je, da morajo podjetja, navedena v 1. točki izreka, kolikor tega še niso storila, s kršitvijo nemudoma prenehati (2. točka izreka), da med postopkom niso nastali posebni stroški (3. točka izreka) ter da se izrek objavi na spletni strani Agencije (4. točka izreka). S sklepom pa je ustavila postopek v delu, ki se nanaša na E. d.o.o..

2Iz obrazložitve izhaja, da je toženka dne 21. 5. 2018 prejela anonimno prijavo o tem, da so se izbrane avtošole na območju IC ... v gostilni ... uskladile glede cen ure vožnje. Relevanten geografski obseg kršitve je območje IC ... . Velika večina strank teh šol je z območja tega izpitnega centra, saj je migracija k drugim, bolj oddaljenim ponudnikom, povezana z logističnimi težavami in večjimi stroški. Po pridobitvi podatkov je dne 20. 8. 2018 zoper stranke, navedene v izreku, uvedla postopek ugotavljanja kršitve 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1). Iz njihovih cenikov izhaja, da imajo na območju IC ... enako ceno za uro vožnje za kategorije AM, A1, A2, A in B, razen podjetja D. d.o.o., ki ima ceno za uro vožnje za kategorijo A1 za 1 evro nižjo. Ceniki podjetij A. s.p., C. d.o.o., B. d.o.o. in D. d.o.o. so začeli veljati 1. 5. 2018. Prvi trije so jih tudi sprejeli ta dan, podjetje D. d.o.o. pa ga je sprejelo 23. 3. 2018. Cenik podjetja E. d.o.o. je začel veljati 15. 5. 2018, sprejet je bil tri dni prej, cenik podjetja Č. s.p., sprejet 24. 5. 2018, pa je pričel veljati 25. 5. 2018. Pri tem niso bistveni datumi sprejetja cenikov, ampak je odločilen začetek njihove veljavnosti, na katerega je vezano poenotenje cen. Analizirala je še gibanje cen pred sporno spremembo in ugotovila, da podjetja dotlej niso nikoli tako časovno enotno spremenila cen za uro vožnje navedenih kategorij, ampak v več mesecih ali celo letnih presledkih. Nikdar niso imela enakih cen, razen po spremembah cen v letu 2014, ko je imelo le podjetje D. d.o.o. višje cene od ostalih. Navaja, da so vsi naslovniki odločbe zgolj pavšalno navajali razloge za dvig cen, nihče pa ni argumentiral, zakaj se različni odstotki zvišanja čisto naključno odrazijo v enakih cenah, in niso podali nobene druge verjetne razlage, kot je usklajeno ravnanje med njimi. Dodaten indic za usklajeno ravnanje so navedbe podjetja C. d.o.o. in B. d.o.o. o govoricah glede povišanja cen konkurentov, stikih med delavci naslovnikov odločbe in poslovnih stikih vsaj nekaterih izmed podjetij. Toženka sicer nima dokaza o vsebini stikov, vendar pa gre ob časovno usklajenem dvigu cen in nasprotujočih navedbah o medsebojnem sodelovanju za sklenjen krog indicev. Preverila je tudi, ali je tržna struktura na trgu storitev voženj IC ... takšna, da bi šole vožnje lahko tako natančno predvidele vedenje svojih konkurentov, saj vzporedno obnašanje na trgu, ki je odraz obstoječega ali pričakovanega ravnanja konkurentov, ne pomeni kršitve 6. člena ZPOmK-1. Ugotovila je, da so naslovniki odločbe različno velika podjetja, z različnim številom učiteljev vožnje in obsegom opravljenih ur za posamezne kategorije, kar dokazuje njihove različne tržne deleže. Iz zakona izhaja, da do trga dejavnosti šol voženj ni visokih vstopnih ovir. Povpraševanje na trgu je elastično. Glede na navedeno ni mogoče govoriti o enakosti delovanja, ki ga zahteva oligopolistična tržna struktura, ampak nasprotno.

3Zaradi proučitve, ali obstaja še druga verjetna razlaga za opisano vzporedno ravnanje, je toženka presojala še ravnanje vsake posamezne stranke. Za tožnika v točki III. 4.2.2.2. obravnava njegovo obrambno tezo, da je spremenil cenik zaradi poenotenja cen za vsa območja poslovanja, tudi zaradi računovodske poenostavitve in boljše merljivosti poslovanja ter zato, ker so se zvišali stroški poslovanja; z zvišanjem cen je želel doseči višjo donosnost, kar velja toliko bolj, ker so na trgu že obstajali subjekti, ki so svoje storitve ponujali po bistveno višji ceni. Na čas implementacije odločitve o dvigu cen pa je vplivalo dejstvo, da je podjetje D. d.o.o. sprejelo in na njihovi spletni strani objavilo cenik s povišanimi cenami storitev. Toženka tožnikove navedbe, da je ravnal na podlagi splošno dostopnih informacij in ni bil v neposrednem stiku ali komunikaciji z drugimi strankami postopka, zavrača kot neverodostojne z obrazložitvijo, da gre za prilagajanje obrambe teku postopka. Prav tako se ne strinja s tem, da gre za vzpostavljanje normalnega tržnega stanja glede na cene na območju IC ..., saj je gospodarska razvitost območij in s tem kupna moč neprimerljiva. Zato so cene tam višje in znašajo za B kategorijo od 27,5 do 33 EUR, nižjo ceno, in sicer 26 EUR na uro, imata le D. d.o.o. in tožnik, kar ne more biti zgolj naključje. Podjetje je pred 1. 5. 2018 cene spremenilo 1. 1. 2017, zato so za dvig cene 1. 5. 2018 pomembna zgolj povišanja stroškov od 1. 1. 2017. Ugotavlja, da je seštevek odstotka poraslih stroškov največ 15,2 %, podjetje pa je cene dvignilo med 25 % in 28,6 %. Nadalje ugotavlja, da je podjetje v času največje rasti cen goriva dosegalo minimalni dobiček, pa kljub temu takrat ni dvigovalo cen, kar bi bila logična reakcija na razmere na trgu. Tožnik tudi ni predložil nobene kalkulacije cene svojih storitev, ki bi jo, čeprav gre za samostojnega podjetnika, moral imeti, še posebej, ker se ukvarja tudi z drugimi dejavnostmi in ustvarja več kot 800.000,00 EUR prihodkov.

4Upoštevaje še anonimno prijavo in dejstva, ki opisujejo enako ravnanje podjetij pri dvigu cen za uro vožnje, je toženka zaključila, da je vzporedno obnašanje posledica zavestno usklajene in v omejevanje oziroma izključitev konkurence med naslovniki odločbe usmerjene volje. Toženka ne razpolaga z dokazi o tem, kdaj so se podjetja uskladila, da ne bodo konkurirala, zato šteje, da so se usklajevala vsaj od dne 1. 5. 2018, ko so stopili v veljavo ceniki podjetij D. d.o.o., A. s.p., C. d.o.o. ter B.d.o.o.. Ravnanje ima splošne značilnosti horizontalnih sporazumov v smislu 6. člena ZPOmK-1. Ker je cena glavni instrument konkurence in kot tak vključuje zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco, pa preučitev njegovih posledic ni potrebna. Sicer pa je posledica usklajenega ravnanja vsesplošen dvig cene ure vožnje za kandidate za voznike, s čimer se draži cena storitev, ki je nujna za večino prebivalstva.

5Tožnik vlaga tožbo, saj meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Napačen je že izrek, ki ugotavlja, da so se podjetja dogovarjala oziroma usklajeno ravnala, saj ni natančen in določen, kar mu onemogoča obrambo oziroma izvrševanje pravice do sodnega varstva. Sklicuje se na relevantno teorijo in sodno prakso, iz katere izhaja ločevanje obeh oblik in trdi, da bi morala toženka natančno opredeliti, ali gre za sporazum ali za usklajeno ravnanje. Nadalje toženki očita kršitev postopka, ker ni presojala bistvenih, s strani tožnika zatrjevanih dejstev, in sicer, da je bila cena ure vožnje glede na stroške na območju IC ... prenizka, na čas implementacije spremembe cene pa je vplivalo dejstvo, da je konkurent D. d.o.o. na svoji spletni strani objavil nov cenik s povišanimi cenami. Tožnik je uresničil odločitev o dvigu cen na podlagi splošno dostopnih informacij in ne po predhodni izmenjavi informacij, kar je normalno tržno ravnanje. Toženka ni dokazala dejanskega stika med tožnikom in drugimi podjetji. Zato sklepanje o kršitvi ni mogoče, saj za njegovo ravnanje obstaja alternativna razlaga. Glede na to, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja niti en indic, da je do stika prišlo, je toženka zmotno uporabila materialno pravo. Toženkino postopanje je v neskladju z načelom poštenega postopka, saj tožniku ni omogočila, da bi se učinkovito izjasnil o relevantnih dejstvih. Postopek ni bil kontradiktoren, toženka tudi ni izvedla predlaganega dokaza z zaslišanjem stranke s pavšalno argumentacijo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno. Poleg tega je kršila pravila postopka, ker je neupravičeno opustila vsebinsko presojo tožnikove obrambne teze. Na podlagi testa, ki ga je oblikovala praksa SEU, ugotovljeno dejansko stanje ne zadošča za zaključek, da dogovor strank pomeni zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco. Toženka mora vedno dokazati, da sporazum omejuje konkurenco, v obravnavanem primeru pa ni pojasnila, s čim je to dokazano. Posledično odločba ne zadosti standardom obrazloženosti iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je ni mogoče preizkusiti, kar tožniku onemogoča vložitev učinkovitega pravnega sredstva. Nadalje je tožnik v izjavi o PRD predlagal zaveze, ki jih toženka ni sprejela. Toženka navaja, da je zaveze 19. 11. 2018 zavrnila, vendar tožniku ta odločitev ni bila vročena. Poleg tega razlogi toženke, zakaj predlagane zaveze ne zadoščajo za odpravo stanja, niso zadostno utemeljeni. Njena ugotovitev, da gre za hujšo kršitev konkurenčnih pravil, je zgolj pavšalna in ne zadošča za odločanje po prostem preudarku. Tožnik sodišču predlaga, naj izvede glavno obravnavo in izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da jo odpravi in vrne toženki v ponovno odločanje. Poleg tega naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

6Toženka v odgovoru na tožbo zavrača očitek, da izrek izpodbijane odločbe ni jasen in določen, saj je v skladu z uveljavljeno sodno prakso. Kršitev 6. člena ZPOmK-1 je utemeljila že z vzporednim ravnanjem. Po sodni praksi je vzporednost ravnanja mogoče šteti kot dokaz o usklajenem ravnanju, če je to edina verjetna razlaga za obnašanje udeležencev. Zadostuje sicer, da tožniki navedejo dejstva, ki toženkine ugotovitve prikažejo drugače, tako da se razlaga dejstev, ki jih je podala toženka, lahko nadomesti z drugo. Vendar je SEU že pojasnilo, da te sodne prakse ni mogoče uporabiti, kadar dogovarjanje podjetij ni izkazano le z njihovim vzporednim ravnanjem na trgu, ampak je dokazan tudi stik med njimi. Enako izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 232/2014 z dne 22. 4. 2014. Toženka pa je odločitev dodatno utemeljila še z obstojem stikov med naslovniki odločbe. Ne verjame, da je tožnik dvignil cene le zaradi prilagoditve na objavljen cenik podjetja D. d.o.o., ker tako pomembnega razloga za dvig cen ne bi pozabil navesti v odgovoru na zahtevo za posredovanje podatkov. Tožnik je prilagoditev cen konkurentu navedel v izjavi o PRD zgolj zaradi svoje obrambe, ko je videl izjave ostalih strank postopka in se seznanil z ugotovitvami toženke in relevantno sodno prakso. Toženka je tudi z analizo tržne strukture dokazala, da usklajen dvig cen ni posledica ekonomskih razmer ali tržne strukture, ki bi narekovala takšno vzporedno obnašanje. Iz zakona izhaja, da toženka predlagatelja zavez pisno obvesti o zavrnitvi njegovega predloga, pri čemer ni določeno, s kakšnim aktom naj to stori. Zavrnitev z odločbo je pravilna in skladna s sodno prakso. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7Tožba je utemeljena.

8Po 6. členu ZPOmK-1 so prepovedani in nični sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja podjetij (v nadaljnjem besedilu: sporazumi), katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije (prvi odstavek). Zlasti je prepovedano neposredno ali posredno določati nakupne ali prodajne cene ali druge poslovne pogoje (prva alineja drugega odstavka).

9Toženka ima prav, da glede na ustaljeno upravno sodno prakso, ki upošteva tudi sodno prakso SEU¹, v izreku ni dolžna ugotoviti in tudi ni dolžna utemeljevati, ali so podjetja izkrivljala konkurenco na podlagi sklenjenega sporazuma ali z usklajenim ravnanjem, pri katerem pride do dejanskega zavestnega sodelovanja udeležencev na trgu brez sklenitve sporazuma v pravem pomenu te besede. Pojmi "sporazum", "sklepi podjetniških združenj" in "usklajeno ravnanje" s subjektivnega vidika zajemajo oblike usklajevanja, ki so iste vrste in se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah.² Tudi sodna praksa izrekov odločb, ki so udeležencem kršitve očitala sporazumevanje oziroma usklajeno ravnanje, doslej ni obravnavala kot nejasnih in ni štela, da je bila iz tega razloga kršena pravica do sodnega varstva. Po presoji sodišča bi šlo lahko za to kršitev le, če bi bil izrek tak, da stranka ne bi vedela, kaj se ji očita. V obravnavanem primeru lahko tožnik iz izreka izpodbijane odločbe jasno razbere, da se mu očita, da je s svojimi konkurenti na območju IC ... enotno dvignil cene storitev, kar ni bila posledica delovanja trga, ampak njihovega zavestnega sodelovanja. Tudi iz obrazložitve odločbe razumljivo izhaja, s čim toženka utemeljuje ta očitek. Tožnik sicer zatrjuje, da mu je kršena možnost obrambe, saj se lahko v primeru, če se mu očita sporazum, brani z ugovorom, da je ekonomsko verjetno, da bi do dviga cen prišlo tudi brez določene oblike dogovora, če se mu očita usklajeno ravnanje, pa se lahko brani z ugovorom, da gre za vzporedno ravnanje podjetij, ki je odziv na tržne razmere. Vendar pa imata ti dve obrambni tezi enako vsebino, tj. da so razlog za dvig cen razmere na trgu. Takšno obrambo tožnik tudi uveljavlja. Po presoji sodišča mu je bila dana možnost, da je vložil vsebinsko polno pravno sredstvo in se trditvam o obstoju sodelovanja pri dvigu cen uprl, kar je po podatkih spisa sodeč tudi storil. Zato njegova pravica do obrambe oziroma poštenega postopka ni bila kršena.

10Toženka je pri svoji ugotovitvi, da so naslovniki odločbe sklenili sporazum oziroma ravnali usklajeno, izhajala iz vzporednega obnašanja tožnika in konkurentov, tj. iz sočasnega dviga cen njihovih storitev na enotno raven. V odgovoru na tožbo zatrjuje, da glede na prakso SEU tožniki ne morejo ovreči vzporednega obnašanja z drugo razlago, če dokaz o dogovarjanju podjetij izhaja tudi iz dokazanih stikov. Trdi, da je svojo odločitev dodatno utemeljila še z obstojem stikov med naslovniki odločbe in sicer je to storila v točkah 69, 79, 85 in 86 izpodbijane odločbe. Sodišče se strinja s toženko, da dogovarjanje lahko izhaja tudi iz dokaza o stikih med naslovniki odločbe in da je na obstoj protikonkurenčnega sporazuma mogoče sklepati iz določenega števila dogodkov, ki sovpadajo, in indicev, ki lahko skupaj, v odsotnosti druge dosledne razlage, predstavljajo dokaz kršitve konkurenčnih pravil³. Vendar tožnik ugovarja, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, kako je toženka ugotovila, da je med podjetji obstajal (dejanski, pisni ali ustni) stik, saj le pavšalno navaja, da so takšni sestanki tajni, opisuje teorijo o indicih, zatrjuje, da od nje ni mogoče zahtevati, naj predloži listine in druge dokaze, ki izrecno dokazujejo stike ter citira sodno prakso, ki narekuje, da je treba o usklajenem ravnanju sklepati iz več indicev, ni pa nobenega konkretizirala. Zato je moralo sodišče presoditi, ali je stik dejansko izkazan.

11Iz sodne prakse SEU, ki je v tej zadevi uporabljena kot prepričevalni argument zaradi enake vsebine evropske in slovenske pravne ureditve omejevalnih sporazumov, izhaja, da zahteva po samostojnem določanju politike na skupnem trgu ne izključuje pravice gospodarskih subjektov, da se razumno prilagodijo ugotovljenemu ali pričakovanemu ravnanju konkurentov. Nasprotuje pa vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku, ki bi bodisi vplival na ravnanje konkurenta, bodisi bi mu razkril nameravano ravnanje, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov vzpostavitev konkurenčnih razmer, ki ne ustrezajo normalnim razmeram na zadevnem trgu.⁴ Med podjetji mora torej priti do takšnega stika, ob katerem stranke izmenjajo relevantne informacije, ki imajo za posledico nekonkurenčno ravnanje. Po sodni praksi so elementi usklajenega delovanja i) oblika dejanskega stika med strankami, kjer pride do izmenjave informacij, ii) konsenz oziroma usklajena volja med podjetji, da bodo sodelovala namesto konkurirala, ter iii) konsenzu sledi ravnanje na trgu, med njima pa je razmerje vzroka in posledice.⁵ Nadalje iz sodne prakse SEU izhaja, da mora komisija dokazati kršitve, ki jih ugotovi, in predložiti dokaze, ki so primerni za to, da se v pravno zadostni meri dokaže, da so podani znaki kršitve⁶. Dokazno breme o obstoju stika oziroma o nastali kršitvi je torej na toženki. Dvom na strani sodišča se razlaga v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve.⁷ Pravilo, da je dokazno breme na toženki, pride po presoji sodišča še posebej do izraza v primerih, kot je obravnavani, ko ne obstaja pisni dokument, iz katerega bi izhajala komunikacija oziroma obstoj stikov in sodelovanja med podjetji, ki naj bi kršila 6. člen ZPOmK-1. Prav tako ne obstajajo oziroma niso bile zaslišane priče, ki bi potrdile obstoj zavestnega sodelovanja tožnika z ostalimi podjetji. Tožnik pa trdi, da stika z drugimi podjetji ni imel in pravilno opozarja, da tega ne more dokazati drugače kot z zanikanjem.

12Toženka se torej v zvezi s svojo trditvijo, da je stik obstajal, sklicuje na obrazložitev v štirih točkah izpodbijane odločbe. V 69. točki odločbe povzema del izjave o PRD podjetja B. d.o.o. o tem, "da je bilo sredi aprila po govoricah slišati tudi, da bodo ostali podražili storitve... Navaja še, da so odnosi med lastniki šol slabi, se pa delavci bolje razumejo, zato se hitro razve, kako razmišlja konkurenca." V 79. točki toženka povzema izjavo o PRD podjetja C. d.o.o., ki je navedlo, "da se z drugimi šolami vožnje ni dogovarjalo, čeprav z nekaterimi poslovno sodeluje. Tako ima s prokuristom E. d.o.o. pogodbo o najemu poslovnega prostora, s podjetji E. d.o.o., A. s.p. in Č. s.p. pa pogodbo o najemu motornih koles." Nadalje v točki 85 pod Sklepno navaja, da so dodaten indic, ki kaže na vzporedno obnašanje naslovnikov odločbe, navedbe podjetja C. d.o.o. o stikih med njimi ter navedbe podjetja B. d.o.o. o govoricah (glede povišanja cen konkurentov) ter stikih med delavci naslovnikov odločbe, na podlagi katerih se hitro razve, kako razmišlja konkurenca. V točki 86 nato zaključi, da je glede na navedbe podjetja C. d.o.o., ki je v pogodbenem odnosu s podjetji A. s.p., Č. s.p., E. d.o.o. in njegovim prokuristom, očitno, da so vsaj nekateri naslovniki odločbe v rednih stikih.

13Po presoji sodišča toženka s posplošenim sklicevanjem na govorice, sklenjene pogodbe in na dele Smernic Komisije o uporabi 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije za sporazume o horizontalnem sodelovanju, ne zatrjuje in ne ugotavlja pravno relevantnih dejstev o obstoju stika, torej da je (kdaj, kje) in med kom prišlo do (nekega) stika, izmenjave določenih informacij in konsenza ter ga tudi ne dokaže. Ker gre (zgolj) za govorice in stike med delavci konkurentov, toženka dodaja, da je za omogočanje usklajevanja o cenah dovolj, da si informacije o le – teh izmenjajo zaposleni pri konkurenčnih podjetjih in se sklicuje na sodbo SEU C 286/13 v zadevi Dole Food proti Komisiji in sicer 102., 103. in 104. točko. Sodišče ugotavlja, da SEU v citiranih točkah sodbe odgovarja na trditve družbe Dole Food o tem, da ne drži, da prvostopenjsko sodišče ni proučilo trditev, da si zaposleni v družbah Chiquita in DFFE niso mogli izmenjevati pomembnih informacij o gibanjih referenčnih cen, ker niso bili pooblaščeni za dokončno določitev teh cen. Nato nadaljuje, da trditve družbe Dole temeljijo na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe, saj je Splošno sodišče v točkah od 578 do 582 navedene sodbe podrobno preučilo njune trditve v zvezi z odgovornostjo udeleženih zaposlenih. Sklicevanje toženke na te točke sodbe po presoji sodišča ni relevantno, saj zgolj iz teksta neke sodbe ne more izhajati, kaj je tisto, na čemer toženka gradi svoje zaključke v konkretni zadevi. Toženka ni podala ustrezne trditvene podlage, saj ni decidirano navedla (in tudi ne dokazala), da so si delavci posameznih družb izmenjali informacije o nameravanem dvigu cen, ampak posplošuje, da se pri stikih med delavcih hitro razve, kako razmišlja konkurenca. Kar se tiče vsebine stika, tj. izmenjave informacij in konsenza o določenem načinu sodelovanja, pa toženka v točki 86 obrazložitve sama izrecno zapiše, da dokaza o vsebini stikov nima. To je po presoji sodišča nadaljnja okoliščina, iz katere izhaja, da stik, na podlagi katerega je prišlo do soglasja, da podjetja ne bodo konkurirala, ni izkazan. Odločitve o obstoju stikov ni mogoče graditi zgolj na govoricah in splošnih stikih med delavci različnih podjetij in to tudi iz prakse SEU ne izhaja. Tako dokazovanje stika ne vodi k ugotovitvi resničnega dejanskega stanja (8. člen ZUP) in pravilni uporabi predpisa in po presoji sodišča toženka stika ni dokazala.

14Ker torej stik ni dokazan, lahko toženka o sporazumu med podjetji oziroma njihovem usklajenem ravnanju sklepa (le) iz vzporednega vedenja. Četudi pa je o usklajenem ravnanju mogoče sklepati zgolj iz vzporednega tržnega vedenja podjetij, zlasti, ko je to njegova edina verjetna razlaga, to ne pomeni, da je breme dokazovanja alternativnih razlag na strankah. Sklepanje o vzporednem vedenju kot posledici usklajenega ravnanja se mora vsiljevati z določeno logično nujnostjo iz dejstev, ki jih ugotovi toženka. Da bi to sklepanje lahko zgradila, mora ustrezna dejstva dovolj natančno ugotoviti, pri čemer pa med njimi ne sme biti logičnih nedoslednosti. Po drugi strani je dovolj, da podjetje, ki naj bi skupaj z drugimi ravnalo usklajeno, dokaže obstoj okoliščin, ki dejstva, ki jih je ugotovila toženka, prikažejo v drugi luči, v kateri bi lahko razlago iz izpodbijane odločbe nadomestila tudi kakšna drugačna razlaga.⁸

15Tožnik trdi, da je njegovo ravnanje, tj. dvig cen, posledica tržnega stanja, tj. ugotovitve, da je cena ure vožnje glede na stroške na območju IC ... prenizka. Trg je po velikosti podoben trgu usposabljanja v okolici izpitnega centra ..., kjer se je že bistveno pred 1. 5. 2018 oblikovala tržna cena med 24 in 28 EUR za uro. Na čas implementacije spremembe pa je vplivalo dejstvo, da je konkurent D. d.o.o. sprejel in na svoji spletni strani objavil nov cenik s povišanimi cenami. Ko je tožnik uresničil odločitev o dvigu cen, ni bil v neposrednem stiku z naslovniki odločbe, ampak je ravnal na podlagi splošno dostopnih informacij. Če prilagoditev cen ni opravljena na podlagi predhodne izmenjave informacij, lahko predstavlja zgolj reakcijo na ravnanje konkurenta, ki ne pomeni usklajenega ravnanja, ampak normalno tržno vedenje. Komunikacije, ki izhajajo iz javne objave cen blaga ali storitev, so normalno tržno ravnanje, ki zmanjšuje negotovost podjetja o prihodnjem ravnanju konkurentov.

16Toženka je del obrambne teze, da je dvig cen posledica tržnih razmer, sicer presojala, saj je na podlagi analize tržne strukture in dotedanjega ravnanja konkurentov pri oblikovanju cen zaključila, da ekonomske razmere in tržna struktura ne morejo biti razlog za dvig cen. Sodišče se ne spušča v pravilnost te presoje (ki ji tožnik sicer ugovarja), saj sodi, da je odločitev pomanjkljivo obrazložena že zato, ker je toženka opustila presojo bistvenega dela obrambne teze, ki je ta, da je tožnik sledil ravnanju konkurenta na podlagi javno objavljenih informacij. To opustitev pojasni s tem, da so tožnikove navedbe neverodostojne, ker gre za prilagajanje obrambe teku postopka. Tožnik namreč v odgovoru na zahtevo za posredovanje podatkov ni navedel, da je bil razlog za dvig cen prilagoditev cenam podjetja D. d.o.o.. Toženka pa meni, da če bi tožnik res prilagodil cene svojemu konkurentu, bi to navedel v odgovoru na zahtevo za posredovanje podatkov. V odgovoru na tožbo še doda, da je tožnik v izjavi o PRD prilagoditev cen konkurentu navedel zgolj zaradi svoje obrambe, ko je videl izjave ostalih strank postopka in se seznanil z ugotovitvami toženke in relevantno sodno prakso. Po presoji sodišča je tak zaključek napačen in bi toženka tožnikovo razlago dviga cen morala vsebinsko presojati. Ker tega ni storila, odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

17Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je toženka tožniku s sklepom št. 3062-7/2018 - 9 z dne 19. 6. 2018 naložila, naj ji med drugim posreduje podatke oziroma pojasnila pod c) kdaj je bil posamezen cenik, v veljavi od leta 2015, sprejet, kdaj je stopil v veljavo, do kdaj je veljal in razlog za spremembo. Na to vprašanje je tožnik obširno odgovoril, da se je odločil za poenotenje cen za vsa območja in da je bilo ceno potrebno uskladiti z rastjo stroškov obratovanja podjetja. Pojasnil je tudi razloge (dvig stroška dela, višji stroški zaradi kompleksnosti poslovanja, višji stroški najema, nihanja v ceni goriv, višji stroški nabave vozil in avtomobilskih gum). Kot dokaz je predlagal zaslišanje nosilca dejavnosti F.F. in prokurista G.G. Nadalje je toženka zahtevala pojasnila o tem, kako oblikuje cene navedenih storitev (točka g). Tožnik je odgovoril, da sprejema odločitve na podlagi lastnih opažanj in analize tržnih razmer ter se skliceval na navedbe pod točko c).

18Po presoji sodišča na podlagi teh navedb ni mogoče zaključiti, da naj bi tožnik prilagajal svoje navedbe teku postopka. Tožnik je namreč na zastavljena vprašanja odgovoril, prav tako pa že od začetka postopka in tudi v tožbi zatrjuje, da je cene dvignil zaradi rasti stroškov obratovanja podjetja. Toženka naslovnikom odločbe očita, da nobeden ne pojasni, zakaj je določil ravno to ceno in zakaj je cenik pričel veljati isti dan. Vendar tožnik to pojasni. Res, da šele v izjavi o PRD, vendar ga toženka v zahtevi za posredovanje podatkov niti ni vprašala, zakaj je ceno dvignil na določen datum, tj. (ravno) na isti dan kot nekateri drugi naslovniki odločbe, da je zanjo ta informacija v postopku relevantna, pa tudi iz ostalih vprašanj ne izhaja. Tožnik utemeljeno opozarja, da sme vse do izdaje odločbe navajati dejstva in pojasnjevati in dopolnjevati svoje trditve (drugi odstavek 140. člena ZUP) in da je predlagal zaslišanje tožnika in prokurista že v zahtevi za posredovanje podatkov, ko bi torej toženka (v izogib prilagajanju obrambe teku postopka) lahko neposredno, tj. ustno povzela na zapisnik njegovo izjavo, med drugim tudi o tem, čemu je za zvišanje cen izbral ravno datum 1. 5. 2018. Zato se sodišče strinja s tožnikom, da je zavrnitev izvedbe dokazov z argumentacijo, da so dokazi nepotrebni, ker je dejansko stanje že popolno ugotovljeno ter ne bi mogli vplivati na to, da bi bilo ugotovljeno drugače, oziroma da niso primerni, v okoliščinah obravnavanega primera neutemeljena. Toženka namreč svoje stališče, da tožnikove razlage dogodkov ne bo vsebinsko presojala, gradi na tem, da gre za prilagajanje obrambe teku postopka, obenem pa tožnika v tej fazi postopka o tem, čemu je ceno dvignil usklajeno, tj. istočasno z ostalimi naslovniki odločbe in na isto raven, ni nikoli vprašala, ampak je zavzela stališče, da bi tak odgovor moral posredovati sam od sebe; ker ga ni, pa obrambo prilagajal rezultatom postopka. Na ta način je tožniku odvzela možnost izjave oziroma obrambe v smislu drugačnega razumevanja njegovega ravnanja oziroma njegovega neupoštevanja.

19Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Toženka naj postopek dopolni s tem, da naj presodi tožnikovo obrambno tezo o tem, da naj bi sledil javno objavljenim informacijam, ugotovi s tem v zvezi relevantno dejansko stanje, in da tožniku možnost, da se o njenih ugotovitvah izjavi. O ostalih tožbenih razlogih se sodišče ni izrekalo, ker so odpravo odločbe narekovali že navedeni razlogi. Tožnik je predlagal, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar za odločitev v sporu polne jurisdikcije ne obstajajo zakonski pogoji. Upravni spor je namreč primarno spor o zakonitosti upravnega akta. Treba je upoštevati načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ki terja omejitve posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti. Sodni nadzor izdanih upravnih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti.⁹ Treba je upoštevati, da skladno s pravno sistemsko ureditvijo postopki, ki so namenjeni preprečevanju omejevanja konkurence, niso predvsem sodni, ampak upravni postopki, tako da je vloga sodišča omejena na naknadni nadzor zakonitosti odločitev agencije. Zato mora sodišče v tovrstnih sporih pri uporabi pooblastila odločanja v sporu polne jurisdikcije nastopati zadržano.¹⁰ Sodišče o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča le, kadar tako določa zakon, ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno (7. člen ZUS-1, 65. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru zakon ne zapoveduje odločanja v sporu polne jurisdikcije. Če zakon tega ne zapoveduje, pa mora sodišče v smislu 65. člena ZUS-1 presoditi o potrebnosti takega odločanja z vidika varstva uveljavljane pravice oziroma pravnega položaja strank.¹¹ Po presoji sodišča v obravnavani zadevi uveljavljana pravica takega odločanja ne terja, pri čemer tožnik tega, da njegov položaj terja tako odločanje, niti ne zatrjuje in tega, iz česa naj bi to izhajalo, ne obrazloži.

20Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

21Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Glej C-49/92 P, točka 111-114 in ostale
² Glej C -8/08, točka 23
³ Sodba SEU v združenih zadevah T-44/02 OP, T-54/02 OP, T-56/02 OP, T-60/02 OP in T-61/02 OP, tč.,63-65, sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji v združenih zadevah C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P and C-219/00 P, točka 55-57
⁴ Glej C – 199/92 P, točka 160, C-8/08, točka 32 in 33 in druge
⁵ Glej U 5/2008 z dne 30. 6. 2009 in ostale
⁶ Sodba SEU v združenih zadevah T-44/02 OP, T-54/02 OP, T-56/02 OP, T-60/02 OP in T-61/02 OP, točka 59, sodba SEU v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C-185/95, točka 58, sodba SEU v zadevu HULS AG C-199/92 P, točka 154 in sodba SEU v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C-49/92, točka 86
⁷ Sodba SEU v združenih zadevah T-44/02 OP, T-54/02 OP, T-56/02 OP, T-60/02 OP in T-61/02 OP, točka 60, sodbi sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C-199/92 P, točki 149 in 150, in v zadevi Montecatini proti Komisiji, C-235/92 P, točki 175 in 176).
⁸ Glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 70/2010 z dne 15. 6. 2010
⁹ Glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 61
¹⁰ P. Grilc in ostali, Zakon o preprečevanju konkurence s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 465
¹¹ Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 371