VSK Sodba I Cp 357/2020

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 103571/2017 z dne 10.11.2017 ostane v veljavi tako, da je tožena stranka D. P., dolžna tožeči stranki knjigovodski servis M., v roku 15 dni pod izvršbo plačati: - 3.171,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 7.11.2017 dalje do plačila; - izvršilne stroške v višini 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške.

2Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Pritožbo je vložil iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške pritožbe. Stranki sta res sklenili pogodbo o delu, toda obstoj dolga oz. višina plačila za opravljeno delo je sporna. Tožeča stranka je trdila, da je bil dogovor, da toženec v letu 2013 plačuje mesečni pavšal 70,00 EUR + DDV, od leta 2014 dalje pa 50,00 EUR + DDV z izjemo meseca marca vsako leto, ko plačilo zaradi letnega poročila znaša 100,00 EUR + DDV. Toženec pa je trdil, da je bila mesečna storitev v letu 2013 dogovorjena v višini 50,00 EUR + DDV, od leta 2014 dalje pa 35,00 EUR + DDV. Dokazno breme je na tožeči stranki. Ta je kot dokaz predlagala le svoje zaslišanje. Zaslišana svojih trditev ni potrdila, povedala je, da je bila cena 100,00 EUR + DDV, a na to ceno toženec ni pristal, ter je bil sklenjen ustni dogovor, da ceno postavlja toženec glede na tožničino knjigovodsko knjiženje. Zato je zmoten sodbeni zaključek, da je cena 50,00 EUR + DDV, razen za mesec marec, ko je obračunala 100,00 EUR + DDV, primerna. Nasprotno je toženec trditve o ceni 35,00 EUR + DDV ob zaslišanju potrdil. Sodišče mu je neupravičeno odreklo kredibilnost, češ da je izpovedoval v kratkih stavkih in odgovarjal le na splošno. To, da je izpovedal, da je tožeči stranki nosil 200,00 EUR na štiri mesece ali 150,00 EUR, ni dovolj, da se izjavo oceni kot neverodostojno. Ker sodišče ni upoštevalo pravil o dokaznem bremenu, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost sodbe. Ker tožeča stranka dokaznega bremena glede zatrjevane vrednosti storitve ni zmogla, do premeščanja procesnega dokaznega bremena sploh ni prišlo. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, namreč prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ki mora z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza (prim. sodbo VS RS II Ips 673/2008 z dne 12.1.2012). Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je očitno uporabilo določbo drugega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po tem določilu takrat, kadar plačilo ni določeno, določi sodišče plačilo tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (to smiselno izhaja iz 14. do 16. točke obrazložitve). V tem primeru sta se stranki glede plačila dogovorili, spor je le, ali za mesečni znesek 35,00 EUR + DDV ali 50,00 EUR + DDV. Tožeča stranka je trdila, da je obstajal ustni dogovor in ne obračunavanje storitev v skladu s smernicami zbornice računovodskih servisov za oblikovanje cen računovodskih storitev. Le to je bilo predlagano zgolj kot dokaz, da zaračunana cena za opravljene storitve ustreza vrednosti dela za tak posel oziroma običajnemu plačilu. Gre torej za sporno določilo glede enega elementa pogodbe o delu, ki bi ga sodišče moralo razlagati v skladu z določbami 82. in naslednjih členov OZ. Če pa sodišče določbe 642. člena OZ ni uporabilo, v sodbi ni razlogov za zaključek, zakaj naj bi bila dokazana trditev tožeče stranke glede cene 50,00 EUR + DDV mesečno. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Napačna je tudi odločitev o obrestih. Pravne podlage sodišče ni navedlo. Ugotovljeno pa je, da tožeča stranka tožencu računov ni pošiljala. Sodišče zaključi, da je poslovno sodelovanje trajalo več let in je toženec za obstoj računov in zapadlost vedel. Pred junijem 2013 naj bi jih poravnaval. Glede slednjega trditvene podlage ni, pa čeprav je o tem tožeča stranka izpovedala (*//**da je toženec predhodno plačal kak račun). S tem postopanjem je tožencu kršena pravica do izjave, podana je bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se o tem toženec ni mogel izjasniti. Tožeča stranka ni dokazala zapadlosti plačila svojih storitev. Posledično to pomeni, da rok za izpolnitev ni bil dogovorjen. Po drugem odstavku 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Tožeča stranka računov ni pošiljala tožencu in jasno je, da posamični zneski niso zapadli v plačilo v rokih, navedenih v računih. Tožeča stranka ni ne zatrjevala in ne dokazovala zapadlosti posameznih računov. Do kapitaliziranega zneska zamudnih obresti ni upravičena. Tudi ni toženec s podpisom IOP pripoznal dejstev, ki se nanašajo na datume zapadlosti, kot pod točko 23 razlogov navaja sodišče (prim. sklep VS RS II Ips 170/2014 z dne 28.1.2016). Toženec vztraja pri ugovoru zastaranja terjatev. Pripoznava mora biti jasna, nepogojna in določena, glede zamudnih obresti kot posledica priznanja valute, ni bila. Posledično je napačna tudi odločba o stroških.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Stranki sta sklenili pogodbo o delu. Višina plačila za opravljeno delo je bila sporna, ter je tožeča stranka trdila, da je bil dogovor, da toženec v letu 2013 plačuje mesečni pavšal 70,00 EUR + DDV, od leta 2014 dalje pa 50,00 EUR + DDV z izjemo meseca marca vsako leto, ko plačilo zaradi letnega poročila znaša 100,00 EUR + DDV. Toženec pa je trdil, da je bila mesečna storitev v letu 2013 dogovorjena v višini 50,00 EUR + DDV, od leta 2014 dalje pa 35,00 EUR + DDV. Dokazno breme (materialno) glede zatrjevanega dogovora je na tožeči stranki, kot pravilno izpostavi pritožba, kar pa je v tej zadevi upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Materialno dokazno breme ves čas postopka nosi ista stranka, medtem ko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja lahko prehaja od ene stranke na nasprotno stranko. To je izraženo v določbi 212. člena ZPP, po kateri mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ki mora z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza. V tej zadevi je tožeča stranka v dokazovanje trditev glede plačila predlagala kot dokaz svoje zaslišanje, ter vpogled v račune, izpisek odprtih postavk in obračun zakonskih zamudnih obresti (pod točko I prve pripravljalne vloge) kot tudi vpogled v dodatne listine (pod točko II prve pripravljalne vloge). Ne drži torej, da je tožeča stranka kot dokaz za svoje trditve predlagala le svoje zaslišanje. Res je tožnica izpovedala, da je bil sklenjen ustni dogovor, da ceno postavlja toženec glede na tožničino knjigovodsko knjiženje, vendar pa je bil v spornem obdobju obračunan znesek, ki ga je zatrjevala tožnica, s čemer je toženec soglašal, ugotovljeno je namreč tudi, da je za račune vedel (čeprav tožeča stranka tožencu računov ni pošiljala), bili so knjiženi v bilanci. Podpisal je tudi obrazec IOP, izpis odprtih postavk (odprte postavke so pregled neplačanih ali delno neplačanih izdanih in prejetih računov). Na ta način je izrazil strinjanje s ceno. Sodišče je v razlogih sodbe jasno povedalo, da je ocenjevalo dokaze v zvezi z dogovorjeno ceno (točka 13 sodbe). Sodišče prve stopnje se je res opredelilo še do vprašanja primerne cene, tudi s pomočjo izvedenke, le ta bi bila višja od cene, ki jo tožeča stranka zatrjuje kot dogovorjeno. To je sodišče prve stopnje utrdilo v prepričanju, da je bil dogovor tak, kot ga zatrjuje tožnica (sodba ima potrebne razloge za zaključek, da je dokazana trditev tožeče stranke glede cene 50,00 EUR + DDV mesečno, ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in se je s tem procesno dokazno breme prevalilo na toženca, a ga ni zmogel. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodbenim razlogom, ko je ocenjena izpovedba toženca, ki so analitični in skrbni, prepričljivo je pojasnjeno, zakaj ni prepričal sodišča o dogovoru o nižji ceni in o poplačilu svojih obveznosti (predvsem točki 13 in 17 sodbe). V sodbi je res zapisano, da je pred junijem 2013 toženec račune poravnaval, kar pa izhaja iz trditvene podlage o poslovnem sodelovanju že od leta 2010, o seznanjenosti toženca z računi in torej svojimi obvezami do tožeče stranke in o tem, da računov po juniju leta 2013 ni poravnaval, kar je sedaj predmet tožbenega zahtevka. Tako ne drži, da v tem obsegu trditvene podlage ni, tožencu ni kršena pravica do izjave, ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Dolžnik lahko pretrga zastaranje terjatve s tem, da pripozna svoj dolg. Za primer, ko je bila dolžnikova obveznost v času pripoznave že zastarana, pa 341. člen OZ predpisuje pisno obliko pripoznave. Pripoznava kot enostranska izjava volje pomeni dolžnikovo potrditev, da priznava obstoj svoje obveznosti do upnika. Pripoznava dolga oz. obveznosti učinkuje na materialnopravnem področju na tek zastaranja oz. na odstranitev učinkov zastaranja. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je pogoj za veljavnost pripoznave, da je izražena jasno, nepogojno in določno, iz dolžnikove izjave oz. konkludentnega ravnanja mora biti nesporno razvidno, da dolžnik priznava obstoj določene svoje obveznosti…, mora se nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi. Sodišče mora oceniti, ali se dolžnikova izjava, glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg. Okoliščine primera (objektivno gledano) ne smejo zbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost (glej sodba VS II Ips 513/2008 z dne 13.5.2010). Toženec je podpisal IOP obrazec. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je s tem dolg pripoznal. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je toženec pripoznal na tem obrazcu navedeni dolg, in predstavlja podpis toženca na IOP obrazcu z dne 6.11.2017 (priloga A 55 spisa) pismeno pripoznavo (zastarane obveznosti), ki se šteje kot odpoved zastaranju. IOP obrazec dokazuje dejstvo, da ima poslovni subjekt terjatev zavedeno v svojih poslovnih knjigah. V takem primeru se pričakuje od dolžnika, da vzbudi utemeljen dvom v pristnost svoje izjave o pripoznanju. Sodišče prve stopnje pripoznavi dolga ni pripisalo samostojnih materialnopravnih učinkov, pač pa ji je priznalo dokazni pomen, toženec pa ob podpisu pripoznave ni imel nobenih pomislekov zoper obstoj in torej tudi višino terjatve. Šele v tem postopku je podal ugovor in sicer v drugi vlogi, da terjatev ob podpisu izjave (6.11.2017) ni obstajala, ker jo je že izpolnil, v predhodni vlogi pa je trdil nekoliko drugače, in sicer, da je bila njegova obveznost nižja. Ne enega ne drugega ni dokazal. Pripoznava dolga je bila natančno določena, saj se podpisani IOP nanaša na točno določene račune, z navedbami številk, zneskov, datumov zapadlosti.

8Res glede zamude sodišče prve stopnje ni citiralo pravne podlage, a je ta tožencu znana, sam povzame določbo 299. člena OZ (po drugem odstavku 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev). Toženec je bil z obveznostmi (mesečni pavšal) seznanjen, da so računi zapadli v plačilo tedaj, kot uveljavlja tožeča stranka, je soglašal tudi s podpisom izjave o soglasju z odprtimi postavkami. Tožeča stranka je ob povedanem upravičena tudi do kapitaliziranega zneska zamudnih obresti in je toženec s podpisom IOP pripoznal tudi dejstva, ki se nanašajo na datume zapadlosti.

9Ker pritožbeni razlogi niso podani, ter je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena odločilna dejstva sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).