VSL Sodba II Cp 1533/2020

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

a) razveljavi v točkah IV.2. in V. izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

b) spremeni v točkah III.2. in III.3. izreka, tako da se v tem delu zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„2. Toženec B. B. prevzame 98,70 % poslovnega deleža št. 1 v družbi A., d. o. o., matična št. ..., in je dolžan tožeči stranki P. P. plačati na ta račun znesek 54.101,00 EUR, v roku treh mesecev, ki tečejo od pravnomočnosti te sobe skupaj z obrestmi, po katerih se obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev pri Banki, d. d., po poteku paricijskega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila.

3. Tožnica ima do izplačila zneska, navedenega v III.2. točki izreka, zastavno pravico na poslovnem deležu št. ... v družbi A., d. o. o., matična št. ... ".

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se v preostalem izpodbijanem delu (v prvi in drugi alineji točke III.1. ter v prvi alineji točke III.4. in v točki III.5. izreka) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo: poslovni delež v družbi A., d. o. o., do 98,70 %; denarna sredstva, ki so bila na dan 30. 6. 2014 na računih pravdnih strank pri Banki, d. d.; osebni vozili X in Y; premičnine (stanovanjska in gospodinjska oprema ter gospodinjski aparati). Razsodilo je, da znaša toženčev delež na celotnem skupnem premoženju 65 %, tožničin pa 35 %. Zavrnilo je tožničin zahtevek, da v skupno premoženje spada tudi denarna vrednost nepremičnine z ID znakom 0001 v znesku 162.000,00 EUR in premičnin (stanovanjske opreme) v višini 30.000,00 EUR ter 1,30 % poslovni delež v družbi, nadalje njen zahtevek za izplačilo poslovnega deleža v presežku nad prisojenim ter za izročitev polovice toženčevih denarnih sredstev na računu. Zavrnilo je tudi toženčev nasprotni zahtevek, da med skupno premoženje spadajo otroška mizica, stenska slika v spalnici, brisače v kopalnici ter obešalniki in preproga na hodniku. Tožničino tožbo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, je zavrglo, prav tako toženčevo nasprotno tožbo, da v skupno premoženje spadata osebna avtomobila. Nazadnje je odločilo še o stroških postopka.

2Pritožili sta se obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje; tožnica zahteva tudi, da zadevo obravnava drug sodnik.

3Tožnica navaja, da sodišče zneska 1.187,25 EUR, ki je bil na toženčevem računu ob razpadu zakonske skupnosti pravdnih strank, ni povzelo v izrek sodbe; ta je zato neizvršljiv. Napačno je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo denarne protivrednosti skupne nepremičnine in premičnin. Skupno premoženje s prodajo ni prenehalo. Prodajo nepremičnine na javni dražbi je povzročil toženec, ki je predlagal izvršbo zoper samega sebe, da bi prišel do celotnega skupnega premoženja. Tožnica s postopki ni bila seznanjena, saj je bila nepremičnina odtujena šele po razpadu zakonske skupnosti pravdnih strank. Sodišče se do teh njenih ugovorov ni opredelilo. Priča J. J. je bil slamnati kupec in je povezan s tožencem. Ni mu verjeti, da plačila za sporne premičnine ni dobil. Zakaj mu je verjelo, sodišče ni pojasnilo. Sicer pa je bil toženec kot formalni lastnik nepremičnine dolžan poskrbeti za vnovčenje skupnega premoženja. K njegovemu nastanku je tožnica prispevala vsaj enako kot toženec. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica za vse tri otroke do njihovega tretjega leta skrbela sama, šele potem so šli v vrtec. Če bi vpogledalo v razvezni spis, bi lahko ugotovilo, da so bili otroci dodeljeni tožencu le zaradi materialnega položaja. Sodišče je toženčevemu delu neupravičeno pripisalo večji pomen. Ko je toženec skrbel za organizacijo gradnje in vodil posle, je tožnica skrbela za otroke in gospodinjstvo ter kosila travo, obdelovala vrt in gojila dvanajst kokoši. Tožencu je pomagala tudi pri vodenju posla. Toženec je zato moral zaposliti S. S., da jo je lahko nadomestil. Sodbe zaradi naštetih pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti.

4Toženec očita sodišču, da neupravičeno ni upoštevalo njegove pripravljalne vloge z dne 13. 7. 2018, ki je bila vložena še pred zaključkom prvega naroka. Ker ni zaslišalo prič S. S. in K. K., je napačno odločilo o deležu na skupnem premoženju. Toženčev delež je višji od prisojenega in znaša 75 %, tožničin pa 25 %. Toženec je bil samostojni podjetnik že leta 2001. Osnovna sredstva, ki jih je vložil v družbo, je plačal s svojim posebnim premoženjem. Družba A., d. o. o., zato ni skupno premoženje pravdnih strank. Predvsem pa je toženec nasprotoval delitvi tega premoženja v pravdi. Tudi tožnica posebnih okoliščin, ki bi opravičevale delitev, ni izkazala, ampak jih je sodišče ugotavljalo mimo njenih trditev. Z delitvijo mora biti zajeto celotno skupno premoženje, ne pa zgolj njegov del. Vrednost poslovnega deleža je bila napačno ocenjena na dan razpada skupnosti, pri tem pa ni bil upoštevan Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) niti Zakon o dohodnini (ZDoh-2). Pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju je sodišče pripisalo premajhno težo dejstvu, da je celotno finančno breme nosil toženec. Tožnica je bila v družbi le fiktivno zaposlena, opravljala je kvečjemu manjša priložnostna opravila. Na začetku njune zveze je toženec že delal, tožnica pa se je še šolala. Otroci so bili pogosto pri sorodnikih, sicer pa je pri njihovem varstvu in pri gospodinjskih delih aktivno sodeloval tudi toženec.

5Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo svoje nasprotnice. Tožnica v odgovoru ponavlja svoje pritožbene trditve in se sklicuje na sodno prakso, ki dopušča delitev skupnega premoženja že v pravdi. Tudi toženec v odgovoru obrazloženo nasprotuje tožničinim pritožbenim trditvam. Opozarja, da tožnica ni opredelila vrednosti pritožbe, zato prvenstveno predlaga njeno zavrženje, sicer pa zavrnitev.

6Pritožbi sta delno utemeljeni.

7Navedba vrednosti spora je po drugem odstavku 180. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) obvezna sestavina tožbe, če je od te vrednosti odvisna pristojnost sodišča in predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek. Ta zahteva pa ne velja za pritožbo. Tožničina pritožba ima vse predpisane sestavine (335. člen ZPP), vključno z navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, in podpisom pritožničine pooblaščenke. Pritožba torej ni nepopolna (tretji odstavek 343. člena ZPP), čeprav v pritožbi ni navedena vrednost tistega dela prve sodbe, ki jo tožnica izpodbija s pritožbo. Za zavrženje njene pritožbe, kot ga predlaga toženec, zato ni podlage.

O procesnih kršitvah:

8Tožničin pritožbeni očitek, da je izrek sodbe v delu, kjer je ugotovljeno, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo denarna sredstva na toženčevem računu, neizvršljiv, je očitno zgrešen. Izvršbo potrebujejo samo dajatvene sodbe, ugotovitvene (in oblikovalne) pa učinkujejo že s svojo pravnomočnostjo. Sicer pa je izrek sodbe tudi v tem delu dovolj jasen, da ga bo mogoče upoštevati pri delitvi skupnega premoženja. Navedba nominalnega zneska denarnih sredstev ni potrebna; zadošča, da je njihov obseg opredeljen s stanjem na računu na določen dan (30. 6. 2014), ko je razpadla skupnost pravdnih strank.

9Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje tožnica, torej ni podana. Sodišče se je izrecno ali vsaj posredno opredelilo do vsega tožničinega relevantnega trditvenega in dokaznega gradiva. Sicer pa tožnica s svojim nasprotovanjem dokazni oceni v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

10Stranka lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP). Razumljivo je, da je lahko prvi narok le en sam, da se torej začne in konča istega dne. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko pri odločanju ni upoštevalo toženčeve vloge z dne 13. 7. 2018, saj je pred tem že opravilo tri naroke. Sodišče z morebitnim napačnim pravnim poukom stranki ne more dati pravice, ki je ni v zakonu. Sicer pa toženec v pritožbi ne pojasni, kako bi lahko dejstva in dokazi iz navedene vloge vplivali na drugačen izid pravde, niti ne navaja, da jih prej brez svoje krivde ni mogel uveljavljati.

11Utemeljen pa je toženčev pritožbeni očitek, da ga je sodišče prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker ni zaslišalo prič S. S. in K. K. Toženec je z njima nameraval dokazati svojo trditev, da je bila tožničina zaposlitev v družbi A., d. o. o., zgolj fiktivna in da sta si s tožnico enakopravno delila gospodinjska opravila ter vzgojo in varstvo otrok. Ker so ta dejstva odločilna za presojo višine prispevka pravdnih strank pri pridobitvi njunega skupnega premoženja, predlagani dokaz ni bil nerelevanten ali nepotreben. Sodišče ga ne bi smelo zavrniti niti s pojasnilom, da so ta dejstva že dokazana, ker sta o njih izpovedovali pravdni stranki. Izpovedi pravdnih strank si namreč bistveno nasprotujeta; tudi v drugih izvedenih dokazih ni podlage za sklepanje o tem, da zaslišanje navedenih dveh prič ne bi moglo bistveno vplivati na odločitev. Predvsem pa sodišče ne sme zavrniti nasprotnega dokaza, češ da je glavni dokaz že uspel. S takšno odločitvijo bi povzročilo nedopustno neravnovesje med procesnimi pravicami pravdnih strank pri dokazovanju.

O obsegu skupnega premoženja:

12Odločitev o tem, da toženčev poslovni delež v družbi A., d. o. o., predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, je pravilna. Družba je bila ustanovljena v času zakonske zveze pravdnih strank, po več kot štirih letih, od kar sta osnovali življenjsko in ekonomsko skupnost. Toženec ni dokazal, da je bil osnovni vložek vplačan z njegovim posebnim premoženjem in ne iz skupnih sredstev. Dejstvo, da je imel toženec pred ustanovitvijo družbe že svoje podjetje (s. p.), ne zadošča za drugačno presojo. Tudi podjetniško organizirano premoženje je del skupnega premoženja, če je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Podjetnik namreč ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje. Toženec bi moral dokazati, da je premoženje, ki ga je kot stvarni vložek vložil v družbo, pridobil z dedovanjem, darilom ali s prihranki, ki jih je ustvaril še pred začetkom skupnega življenja s tožnico. Ta dokaz tožencu ni uspel. Ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je bil merilnik lebdečih delcev skupno premoženje pravdnih strank, v pritožbi ne oporeka, medtem ko za ostala osnovna sredstva sam priznava, da izvirajo iz njegove podjetniške dejavnosti (iz s. p.). Premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, je skupno (drugi odstavek 51. člena v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; v nadaljevanju ZZZDR). Toženčeva pritožba v tem delu zato ni utemeljena.

13Skupno premoženje po razpadu ekonomske skupnosti zakoncev ne nastaja več, vendar preneha šele z delitvijo. V skladu z načelom realne subrogacije zato postanejo del skupnega premoženja tudi stvari in pravice, ki so bile pridobljene s skupnimi sredstvi, čeprav je zakonska skupnost tedaj že prenehala. Razumljivo pa je, da predmet delitve ne morejo biti stvari, ki v času delitve ne obstajajo več.

14Tožnica po navedenem neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi njenega zahtevka, ki se nanaša na denarno protivrednost skupne nepremičnine v znesku 162.000,00 EUR. Skupna nepremičnina (stanovanjska hiša s pripadajočim zemljiščem) je bila prodana na javni dražbi zaradi poplačila skupnih obveznosti zakoncev. Takšne prodaje ni mogoče obravnavati kot nedovoljeno razpolaganje s skupnim premoženjem, za kar se zavzema pritožba. Bistveno je, da vsi upniki niso bili poplačani, kar pomeni, da ni bilo preostanka kupnine, ki bi lahko bil predmet delitve med pravdnima strankama. Tožničina trditev, da naj bi toženec zlorabil izvršbo za svoje cilje, za to pravdo ni bistvena, kot je tožnici pojasnilo že sodišče prve stopnje. Podrobnejše izrekanje o njenih ugovorih, ki jih ponavlja v pritožbi, zato ni bilo potrebno.

15Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka, ki se nanaša na denarno protivrednost premičnin v skupnem znesku 30.000,00 EUR. Tožnici ni uspelo dokazati svoje trditve, da je toženec premičnine prodal priči J. J., ki je na dražbi kupil stanovanjsko hišo pravdnih strank. Priča je to odločno zanikal, tožnica pa prepričljivih nasprotnih dokazov ni ponudila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni tehtnih in dokazno podprtih razlogov za dvom o verodostojnosti navedene priče. Sicer pa tožnica niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je večina premičnin (stanovanjske in gospodinjske opreme ter gospodinjskih aparatov) še vedno skupno premoženje pravdnih strank.

O delitvi dela skupnega premoženja v pravdi:

16Pravilno je toženčevo stališče, da delitev skupnega premoženja sodi v nepravdni postopek. Delitev v pravdi je izjema, ki je tožnica ne more uveljaviti proti toženčevi volji. Predlaganemu načinu delitve poslovnega deleža v družbi A., d. o. o., je toženec med pravdo ves čas jasno nasprotoval. Sodišče prve stopnje mu zato brez njegovega soglasja ne bi smelo naložiti, naj tožnici izplača vrednost njenega deleža. Posebnih okoliščin, ki bi morebiti lahko opravičile takšno delitev, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni. Ustanovitev nove družbe B., d. o. o., preko katere zdaj posluje toženec, ne pomeni toženčevega nedovoljenega razpolaganja s skupnim premoženjem in ne posega v tožničine pravice na skupnem premoženju. Tudi sprememba vrednosti skupnega premoženja, do katere bi lahko prišlo v času od ugotovitve njegovega obsega do delitve skupnega premoženja, bremeni oba skupna lastnika in zato njenih posledic ni dopustno prevaliti zgolj na enega od njiju. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje ta del tožničinega zahtevka zavrniti. Po navedenem na ostale toženčeve pritožbene očitke, ki se nanašajo na ugotovitev vrednosti poslovnega deleža, ni treba odgovarjati.

O deležih na skupnem premoženju:

17Pri delitvi skupnega premoženja velja zakonska domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). Zakonca lahko dokažeta, da sta prispevala k pridobitvi skupnega premoženja v drugačnem razmerju. Ugotavljanje višine njunih deležev pa terja celovito presojo razmerij med bivšima zakoncema in natančno presojo vseh njunih prispevkov. Sodišče pri tem ne upošteva samo dohodkov vsakega zakonca, temveč tudi okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo je zakonec dajal drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR).

18Sodišče prve stopnje takšne celovite presoje še ni opravilo, ker ni izčrpalo toženčeve dokazne ponudbe, kot je že bilo obrazloženo. V tem delu je bilo dejansko stanje nepopolno, če ne tudi zmotno ugotovljeno. Po dopolnitvi dokaznega postopka, ko bo zaslišalo še priči S. S. in K. K., bo moralo sodišče prve stopnje skrbneje oceniti tožničin prispevek oziroma pomoč tožencu pri opravljanju njegove podjetniške dejavnosti v celotnem obdobju, vse od začetka do razpada njune gospodarske skupnosti. Ugotoviti bo moralo, koliko delovnih ur je tožnica v resnici opravila, vsaj za tista leta, ko ni bila na porodniškem dopustu. Obseg in vrednost njenega dela bo moralo primerjati s toženčevim. Izpovedi strank in že zaslišanih prič bo moralo primerjati z izpovedjo S. S., ki je prevzel tožničino mesto v podjetju. Šele po tem bo mogoče odgovoriti na toženčev očitek, da je bila tožničina zaposlitev zgolj fiktivna, in hkrati na tožničino trditev, da je bilo njeno delo vendarle pomembno, sicer je tožencu ne bi bilo treba nadomestiti z novo zaposlitvijo. Nadalje bo moralo sodišče skrbneje raziskati, v kakšnem razmerju sta bila prispevka pravdnih strank pri vzgoji in varstvu otrok ter domačih delih. Ugotoviti bo moralo, koliko časa so bili otroci v domačem varstvu in koliko časa v vrtcu ter koliko dela in časa je vsak od staršev namenil njihovemu varstvu, negi in vzgoji. Pri vrednotenju domačega dela pravdnih strank pa bo moralo sodišče poleg gospodinjskih del upoštevati tudi skrb za okolico hiše. Posebej bo moralo ovrednotiti tožničino delo na vrtu in pri vzreji kokoši, o čemer se doslej ni obrazloženo izreklo, ter oceniti, ali in kako je tožnica s to dejavnostjo prispevala k povečanju ali ohranitvi skupnega premoženja. Šele natančnejša ugotovitev tako materialnih kot nematerialnih prispevkov obeh pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja bo omogočila zanesljivejšo presojo njunih deležev na tem premoženju.

Sklepno:

19Sodišče druge stopnje je po navedenem delno ugodilo pritožbama obeh strank. Prvo sodbo je spremenilo in zavrnilo tožničin zahtevek, ki se nanaša na delitev poslovnega deleža v družbi (peta alineja 358. člena ZPP). Glede odločitve o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ocenjuje, da s takšno odločitvijo ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje bo lahko lažje in hitreje dopolnilo dokazni postopek, saj je vse ostale relevantne dokaze že izvedlo, medtem ko bi moralo pritožbeno sodišče zaradi spoštovanja načela neposrednosti ponovno izvesti celotni dokazni postopek. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo, saj zatrjevani pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

20Zaradi delne razveljavitve prve sodbe je sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (četrti odstavek 165. člena ZPP). Pravica do njihovega povračila je odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za priglašene pritožbene stroške, zato bo o vseh stroških odločalo sodišče prve stopnje v novi sodbi.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep o delni razveljavitvi prve sodbe je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.