VSM Sodba I Cpg 20/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) znesek 4.220,02 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz I. točka izreka ter ji povrniti pravdne stroške postopka. Tožnici je naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka toženke v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Sodbo s pritožbo izpodbija tožnica in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.¹ Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je glede uporabe materialnega prava odločilen datum škodnega dogodka – prometne nesreče. Meni, da so obveznosti toženke iz odškodninskega razmerja nastale po letu 2016, ko je že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2B), ker je škoda tožnici nastala ob izdaji odločbe o priznanju nadomestila za invalidnost, to je 2. 2. 2016². Takrat je odškodninska terjatev tožnice dospela v plačilo. Sodišču prve stopnje očita, da v izpodbijani sodbi ni konkretiziralo in obrazložilo nedopustnega posega in retroaktivne uporabe določil ZPIZ-2B. V zvezi s tem poudarja, da je bilo jamstvo toženke omejeno z zavarovalno vsoto in dokler ta vsota ni izčrpana, ne more priti do nedopustnega posega v njene pravice in pravno varnost. Tega toženka v postopku ni zatrjevala, ne izkazala. Meni, da toženka s pogodbo o obveznem avtomobilskem zavarovanju v prometu ni prevzela jamstva glede na vrsto škod, ampak glede na zavarovalno vsoto. Končno povzema smisel nove določbe 190.a in 193. člena ZPIZ-2B in poudarja, da je jamstvo toženke v javnem interesu. Priglaša in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razloga, uveljavljenega s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev.

5V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica zoper toženko uveljavlja regresni odškodninski zahtevek za povrnitev škode, nastale zaradi izplačanih dajatev, in sicer nadomestil za invalidnost za leto 2015, 2016 in 2017. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je prišlo do škodnega dogodka, iz katerega izvira škoda 7. 9. 2013, pri čemer je bila dokončna odločba tožnice, s katero je bila njeni zavarovanki priznana pravica do nadomestila za invalidnost v višini 154,12 EUR, izdana 2. 2. 2016.

6Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje ne sledi stališču pritožbe, da je tožnica upravičena do regresnega zahtevka iz škode za vtoževane dajatve, ker je v času postavitve zahtevka že veljal 190.a člen ZPIZ-2. V zvezi s temi trditvami je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je potrebno uporabiti zakonodajo, veljavno v času škodnega dogodka, in v skladu s slednjo tudi presojati obseg jamstva zavarovalnice (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

7Na drugačen materialno pravni zaključek ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na uporabo določb zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Drži sicer, da se na podlagi 193. člena ZPIZ-2 pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in da je bila tožnici dokončna škoda znana najkasneje ob izdaji odločbe o pravici do invalidnine 2. 2. 2016, vendar to na ugotovitev, da tožnica na podlagi 190.a člena ZPIZ-2 ni upravičena do povrnitve povzročene škode od zavarovalnice, ne vpliva.

8V obravnavanem primeru je namreč odločilno dejstvo to, da legitimacija toženke temelji na pogodbi, ki jo je toženka po določbah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) sklenila s svojim zavarovancem - povzročiteljem škode. Vsa izplačila odškodnine, ki jih oškodovancem v nezgodi, katero povzroči njen zavarovanec, temeljijo na tej pogodbi. Toženka je v času škodnega dogodka jamčila za kritje na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, pri čemer kasnejša sprememba pravnega režima oziroma pravno priznane škode ne more iti v breme toženke, saj zanje v skladu s sklenjeno zavarovalno pogodbo ni prevzela jamstva. Upoštevati je tudi treba, da obstaja precejšnje število zavarovancev, ki jim je bila v preteklosti priznana pravica do različnih nadomestil in ki se še vedno izplačujejo. Odškodnina, ki jo ima zavod po 193. členu ZPIZ-2 pravico zahtevati, obsega namreč nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, kot tudi škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu. Če bi morale zavarovalnice vsa ta izplačila, izvedena po 1. 1. 2016, povrniti, čeprav izvirajo iz razmerij, nastalih pred uveljavitvijo 190.a člena ZPIZ-2, bi to bistveno vplivalo na njihov finančni položaj in bi lahko ogrozilo siceršnje izplačevanje odškodnin, ki temeljijo na sklenjenih zavarovalnih pogodbah. Retroaktivna uporaba predpisa bi zato pomenila prehud poseg v pravice tako zavarovalnic kot njihovih zavarovancev³.

9Na drugačno ugotovitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je bilo jamstvo toženke iz zavarovalne pogodbe omejeno le z zavarovalno vsoto. Spremenjene določbe ZPIZ-2 so namreč posegle v obveznosti toženke in jih povečale, česar toženka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Iz tega razloga sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje) ni bila predvidljiva in toženka s spremembo ni mogla vnaprej računati.

10K navedenim ugotovitvam sodišče druge stopnje dodaja, da iz spisovnega gradiva izhaja, da je bilo o pravicah iz invalidskega zavarovanja zavarovanke tožnice odločeno z dokončno odločbo tožnice 29. 4. 2015⁴. Iz izreka te odločbe je razvidno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost zavarovanke tožnice izdala območna enota posebno odločbo. Tožnica je posebno odločbo izdala 2. 2. 2016⁵, iz katere v prvem odstavku izreka izhaja, da se zavarovanki tožnice prizna pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 154,12 EUR na mesec od 15. 10. 2015 dalje. Ugotoviti torej je, da je tožnica o osnovnih pravicah iz invalidskega zavarovanja zavarovanke tožnice že odločala pred uveljavitvijo 190.a člena ZPIZ - 2, medtem ko je o dodatni pravici in višini nadomestila za invalidnost zavarovanke tožnice odločila šele 2. 2. 2016, torej v času veljavnosti spremenjenjih določb ZPIZ - 2.

11V obravnavanem primeru bi ugoditev tožbenemu zahtevku tožnice pomenilo tudi, da je vprašanje časovne uporabe materialnega prava (določb ZPIZ-2) odvisno od časa odločanja pravne osebe (tožnice), kar pa je v nasprotju s pravico toženke do pravne varnosti in pravne predvidljivosti (2. člen Ustave RS).

12Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.

13Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.⁶

14Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.⁷

¹ 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, nadaljevanju ZPP.
² ZPIZ-2B velja od 1. 1. 2016 dalje
³ Tako tudi sodba VSM I Cpg 333/2018
⁴ Priloga A3
⁵ Priloga pod A4
⁶ 353. člen ZPP.
⁷ Prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.