UPRS Sodba I U 1713/2018-12

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ prošnjo tožnice za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, vloženo dne 26. 4. 2018, zavrgel.

2V obrazložitvi navaja, da je tožnica vložila predmetni zahtevek na podlagi določb Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). Sklicuje se na določbe 8. člena tega zakona, ki jih tudi povzema. Navaja še, da je v 29. členu ZPŠOIRSP določeno, da ta zakon začne veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu RS in da se začne uporabljati šest mesecev po njegovi uveljavitvi. Zakon je bil v Uradnem listu objavljen dne 3. 12. 2013, tako da je začel veljati 18. 12. 2013, uporabljati pa se je začel 18. 6. 2014. Z vpogledom v evidenco registra tujcev ugotavlja, da je tožnica dne 24. 7. 2013 podala vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD), o čemer je bil dne 3. 4. 2014 izdan sklep o ustavitvi, ki je bil tožnici vročen dne 10. 4. 2014 in je postal pravnomočen dne 28. 4. 2014. Glede na navedeno ugotavlja, da tožnica predmetnega zahtevka ni vložila pravočasno. Zato je bilo treba, v skladu s tretjo točko prvega odstavka 129. člena ZUP, odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

3Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Ugotavlja, da je tožnica dne 1. 6. 2005 podala tudi vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (RS), pri čemer je ministrstvo to vlogo s sklepom z dne 15. 9. 2006 zavrglo. Sklep je bil tožnici vročen dne 7. 10. 2006 in je postal pravnomočen dne 7. 11. 2006. Ker torej tožnica ob začetku uporabe ZPŠOIRSP ni imela vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo, o kateri še ne bi bilo pravnomočno odločeno, je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožnica zahtevo za določitev denarne odškodnine na podlagi določb ZPŠOIRSP vložila prepozno oziroma po izteku predpisanega roka in je zato tožničino prošnjo kot prepozno utemeljeno zavrgel.

4Tožnica v tožbi navaja, da ji je bila s sklepom upravne enote, ki ga je izpodbijala s pritožbo, kršena njena ustavna pravica do nadomestila škode in do enakopravne in nediskriminatorne obravnave pred zakonom. Upravna enota je namreč njeni materi, sestri in bratu priznala pravico do nadomestila zaradi nezakonitega izbrisa iz državljanske knjige RS. Izpostavlja še, da tekom leta 2014 ni prejela nikakršnega sklepa iz Slovenije. Sodišču predlaga, da sklep Upravne enote z dne 17. 5. 2018 razveljavi (op. sodišča, pravilno: odpravi).

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je že v odločbi z dne 21. 6. 2018 obrazložila, kdaj je potekel rok za vložitev zahteve za določitev denarne odškodnine, tožnici pojasnila do kdaj bi lahko uveljavljala pravico do denarne odškodnine ter na podlagi katerih pravnih podlag. Pri teh navedbah tudi vztraja in jih zato, v izogib ponavljanju, ponovno ne navaja. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

6Tožba ni utemeljena.

7Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica zahtevek za določitev denarne odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, na podlagi določb ZPŠOIRSP, vložila priporočeno po pošti dne 26. 4. 2018. Tega podatka tožnica v tožbi ne izpodbija.

8V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZPŠOIRSP je bilo treba zahtevo za določitev denarne odškodnine vložiti v treh letih po začetku uporabe tega zakona. Po drugem odstavku istega člena je lahko oseba, ki je imela ob začetku uporabe tega zakona vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo RS, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno in na podlagi katere izpolni pogoje iz 2. člena tega zakona, vložila zahtevo za določitev denarne odškodnine v treh letih po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje ali po sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije oziroma v treh letih po pravnomočnosti odločbe ali sklepa, s katerim je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo RS zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen.

9ZPŠOIRSP se je pričel uporabljati dne 18. 6. 2014. Upravna organa sta, kot je zgoraj navedeno, ugotovila, da tožnica, ob začetku uporabe tega zakona, ni imela vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje oziroma za sprejem v državljanstvo RS, o kateri še ni pravnomočno odločeno. Ob upoštevanju podatka, da je tožnica zahtevek za določitev denarne odškodnine podala dne 26. 4. 2018, to je po preteku triletnega roka, ki se je iztekel z dnem 18. 6. 2017, je prvostopenjski organ po presoji sodišča s tem, da je zahtevek tožnice za določitev denarne odškodnine zavrgel kot prepozen, ravnal pravilno. Prav tako je pravilno odločil tudi drugostopenjski organ, ki je s svojo odločbo pritožbo tožnice zavrnil. Triletni rok za vložitev zahteve za določitev denarne odškodnine je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnica s potekom tega roka izgubila pravico do določitve denarne odškodnine.

10Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Glede na to, da se pogoji za določitev denarne odškodnine presojajo v vsakem konkretnem primeru posebej, ob upoštevanju konkretnih dejanskih okoliščin primera, tožnica ne more uspeti s tožbeno navedbo, da je bila denarna odškodnina priznana njeni materi, bratu in sestri. V zvezi s tožbeno navedbo, da tekom leta 2014 ni dobila nobenega sklepa iz Slovenije, je že drugostopenjski organ izpostavil, da je tožnica v vlogi za dodelitev denarne odškodnine že sama navedla, da ji je bil aprila 2014 izdan sklep v zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, s katerim se ne strinja, ker ni bilo odločeno o denarnem nadomestilu. Ker je tožnica v tožbi zatrjevala tudi, da ji je bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v ustavno pravico do povračila škode in pravico do enakopravne in nediskriminatorne obravnave pred zakonom (op. sodišča, do enakosti pred zakonom), sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev upravnih organov pravilna in zakonita, ni moglo slediti tej njeni navedbi.

11Ker je odločitev upravnih organov po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker tožnica v tožbi ni predlagala novih dokazov oziroma ni navajala novih dejstev, ki bi bila pomembna za odločitev v zadevi (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1)