UPRS Sodba II U 351/2019-32

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor izdala gradbeno dovoljenje etažnim lastnikom stavbe ... za gradnjo plinske kotlovnice na strehi zahtevnega objekta – obstoječe večstanovanjske stavbe (št. 933), zgrajene na zemljišču parc. št. 1005/1, k.o. ..., pod pogoji določenimi v točkah III., IV. in V. tega gradbenega dovoljenja. S to odločbo je upravni organ nadomestil odločbo št. 351-586/2016/13 (7024) z dne 31. 5. 2017. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da gre v obravnavani zadevi za legalizacijo nelegalne gradnje plinske kotlovnice. Upravni organ je ugotovil, da obravnavana gradnja po Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Maribor za območje Mestne občine Maribor v letu 2000, zaradi urbanistične zasnove mesta Maribor leži na stavbnem zemljišču v ureditvenem območju naselja v prostorski enoti Rt3-C. Tako se poseg ureja na podlagi Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove mesta Maribor (v nadaljevanju PUP), po katerem se predviden poseg nahaja v območju površin za centralne dejavnosti - strnjena obulična in karejska gradnja. PUP na obravnavanem območju dopušča gradnjo plinske kotlovnice na strehi obstoječega večstanovanjskega objekta, saj je le-ta montažne jeklene konstrukcije, ima jeklene stebre, nosilce, strešne nosilce in jeklena hibont dvignjena tla. Stene so izvedene iz tipskih fasadnih toplo izolacijskih panelov, streha pa je enokapnica naklona 5 stopinj, krita s tipskimi strešnimi toplotno izolacijskimi paneli. Tla kotlovnice so za 0,50 m dvignjena od kota ravne strehe, iz kotlovnice so položene vertikalne priključne cevi na obstoječe etažne razvode centralnega ogrevanja stanovanj. Dostop je možen iz osmega nadstropja in prehoda na streho, od tam pa preko kovinskih stopnic in vhodnih vrat v kotlovnico na njeni zahodni strani. Po posegu ostanejo tlorisni in višinski gabariti obstoječe stavbe nespremenjeni, prav tako se ne spreminjajo odmiki od parcelnih mej. Faktor izrabe zemljišča (FIZ) in faktor zazidanosti (FZ) na obstoječi gradbeni parceli že presegata dovoljena, vendar pa gradnja plinske kotlovnice (3,7m x 3,70m) nanju ne vpliva. Upravni organ tudi ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), prav tako pa, da je bilo investitorjem pred izpodbijano odločbo že izdano gradbeno dovoljenje dne 31. 5. 2017, vendar se je zoper navedeno odločbo pritožil tožnik, zato mu je upravni organ v nadaljevanju omogočil sodelovanje v postopku tako, da je razpisal ustno obravnavo, na katero je vabil tožnika in pooblaščenko investitorjev. Tožniku je bil tudi omogočen vpogled v celotno projektno dokumentacijo, tožnik pa je nanjo podal pripombe.

2Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je drugostopni organ z odločbo št. 35108-156/2017-13-10652-06 z dne 7. 5. 2019 zavrnil. Iz obrazložitve drugostopne odločbe izhaja, da je investitor izkazal pravico, da tožnik z navedbami, ki se nanašajo na neupoštevanje kulturno-varstvenih pogojev, napak v vsebini projekta, neskladnost projekta s prostorskim aktom ter nestrokovnost projektnih rešitev, varuje svoje pravne koristi. Očitki v zvezi z neupoštevanjem kulturno-varstvenih pogojev se nanašajo na pomembna dejstva pri izdaji kulturno-varstvenega soglasja, medtem ko je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja treba preveriti, ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije pa je takšno soglasje dne 23. 11. 2016 tudi izdal. Nadalje se navedbe, v katerih pritožnik opozarja na 6-kratno razliko v oceni vrednosti investicije, ne nanašajo na pomembna dejstva za izdajo gradbenega dovoljenja, zato se v postopku izdaje le-tega vrednost investicije ne preverja. Neutemeljene so tudi navedbe o povečani bruto etažni površini objekta in o preseženem dovoljenem FIZ in FZ, določenim v 17. členu PUP, ki določa normirane regulacijske elemente. Predmetna kotlovnica je predvidena na delu obstoječe terase objekta (stavba 933 k.o. ...), zato se z obravnavano enoetažno kotlovnico (P) ni povečala bruto etažna površina te etaže, niti bruto tlorisna površina stavbe, ki je po SIST ISO 9836 skupna površina vseh etaž stavbe. Na drugačno odločitev pritožbenega organa pa tudi ne morejo vplivati navedbe, v katerih pritožnik opozarja na neustreznost projektnih rešitev pri projektiranju in na napake načrta arhitekture na listu 6 (prizidek kot toplotna podpostaja, drugje v tekstu kotlovnica), listu 8 (naklon 5 stopinj ne ustreza definiciji ravne strehe, material za kritino neskladen s tipologijo objekta - oblikovna degradacija) in listu 9 fasade (zahodne (ulične) ni, severna neskladna s prerezom). Drugostopni organ je še pojasnil, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni predvideno preverjanje ustreznosti strokovnih rešitev z morebitnim izvedencem, pač pa odgovarja skladno s prvim odstavkom 47. člena ZGO-1 odgovorni projektant za vsak načrt, ki ga je izdelal in potrdil s svojim podpisom in žigom ter jamči, da je načrt v skladu s prostorskimi akti gradbenimi predpisi in projektnimi pogoji, da izpolnjuje vse bistvene zahteve, in da je v skladu z elaborati. Tako so v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 66. člena ZGO-1.

3Tožeča stranka izpodbija takšno odločitev s tožbo in navaja, da pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jih določa zakon, niso izpolnjeni. Izrek sklepa Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 747/2015 z dne 2. 12. 2015, s katerim je nadomeščeno soglasje za izvedbo kotlovnice na strehi stavbe ..., ne more nadomeščati tožnikovega soglasja, ker v sklepu ni navedbe konkretnega projekta, ki je podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Sklep izraža splošno soglasje k izvedbi teh del, ne pa tudi soglasja h konkretni rešitvi, to je PGD št. 15/11 iz septembra 2011 ter dopolnitve št. 15/11 iz novembra 2016. Pravnomočen sklep sodišča iz leta 2015, katerega predmet ni projekt iz novembra 2016, tako že v načelu ne more nadomeščati soglasja tožnika kot etažnega lastnika. Tudi iz tega razloga sklep Višjega sodišča v Mariboru ne more nadomeščati izrecnega soglasja v smislu drugega odstavka 65. člena ZGO-1. Nadalje se očitek tožnika nanaša na vprašanje t.i. FIZ pri nameravani gradnji glede na obstoječ objekt. Tožnik opozarja, da se bo s predvideno gradnjo povečala bruto površina objekta, s tem pa tudi FIZ preko najvišje dopustne meje po veljavnih prostorskih aktih, ki jo objekt presega že brez izvedene kotlovnice. Izvedba le-te bo po njegovem mnenju ta nedopusten presežek faktorja še povečala. Tožnik je po prejemu negativno rešene pritožbe pridobil tudi neodvisno mnenje strokovnjakov na področju arhitekture, ki potrjuje, da gre pri projektni rešitvi za klasično nadzidavo, to je povečanje objekta nad nivojem terena brez povečanja zazidane površine objekta, zato bo izvedba kotlovnice nedvomno vplivala na bruto površino stavbe, s tem pa tudi na spremembo faktorja v smislu njenega povečanja. Ker gre pri vprašanju faktorja izrabe glede na projektno rešitev za strokovno vprašanje, bo moralo na vprašanje: "Ali/kako projektna rešitev vpliva na faktor izrabe", mnenje podati izvedenec. Pridobljeno mnenje strokovnjakov pa vsekakor kaže, da je stališče upravnega organa v tej zvezi, napačno. Nadalje tožnik izpostavlja očitno neskladnost projekta s kulturno-varstvenimi pogoji, ne glede na to, da je investitor izkazal ustreznost soglasja pristojnega organa. V skladu s kulturno-varstvenimi pogoji bi morala biti kotlovnica locirana v notranjosti objekta, kar v projektni rešitvi ni. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja se sicer upravni organ ne spušča v posamezne strokovne rešitve, ne sme pa dovoliti očitno nepravilne gradnje in gradnje v nasprotju z zakoni in predpisi, ki to področje urejajo. Predlagana projektna rešitev namreč krši pogoje in zahteve veljavnih predpisov s področja varstva kulturne dediščine, pri čemer se očitek nanaša na neustreznost projektnih rešitev in pomanjkljivosti ter napake načrta arhitekture na listu 6 (toplotna podpostaja in kotlovnica), listu 8 (naklon strehe) in listu 9 (manjkajoči prikaz zahodne fasade), glede katerih je odziv upravnega organa lapidaren, da se pač ve, za kakšen objekt gre glede na njegov namen, velikost in lego. Kulturno-varstveno soglasje je tako bilo pridobljeno na podlagi zavajajoče in pomanjkljive projektne dokumentacije. V zvezi s tem predlaga pritegnitev izvedenca za arhitekturo ali druge primerljive stroke. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

4Sodišče je tožbo v skladu s prvim odstavkom 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) poslalo družbi A. d.o.o. kot pooblaščencu etažnih lastnikov, in sicer kot stranki z interesom, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo (prvi odstavek 19. člena ZUS-1).

5Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, odgovor na tožbo pa je vložila prizadeta stranka. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis.

6Prizadeta stranka A. d.o.o. je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Navedla je, da je na upravno enoto v letu 2011 vložila popolno vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, s priloženimi soglasji vseh etažnih lastnikov, kateri pa ni bilo ugodeno, saj je tekom postopka etažni lastnik, sedaj tožeča stranka umaknil podano soglasje za pridobitev gradbenega dovoljenja. Zaradi navedenega so morali preostali etažni lastniki pred sodiščem pričeti nepravdni postopek za nadomestitev soglasja etažnega lastnika k izgradnji kotlovnice. Zato so po pravnomočno končanem sodnem postopku etažni lastniki dne 17. 6. 2016 ponovno vložili zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja, zahtevku pa je bilo ugodeno. Prizadeta stranka vztraja, da je izkazala upravičenje graditi na podlagi predloženih soglasij etažnih lastnikov, soglasje tožnika pa je bilo nadomeščeno z odločbo Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. N 135/2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 747/2015 z dne 2. 12. 2015. Projektne rešitve in sam projekt izgradnje kotlovnice je bil tekom sodnega postopka opr. št. N 135/2013 že v celoti znan in se kasneje ni spreminjal. Glede tega se je Upravno sodišče RS že opredelilo v izdani sodbi opr. št. II U 534/2017-15, v kateri je navajanja tožeče stranke zavrnilo. Zatrjevanja v zvezi s tem, da je bila projektna rešitev dopolnjena v letu 2016, ter da k navedeni rešitvi ni bilo podanega soglasja tožeče stranke, pa niso utemeljena, saj kot je pojasnilo že Ministrstvo za okolje in prostor, je bila dokumentacija spremenjena le zaradi pridobitve novih soglasij k PGD projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja št. projekta 15/11 iz meseca septembra 2011. Soglasja soglasodajalcev kot so X. d.d., Y. d.d., D. d.d. in podobno, so časovno omejena, ter jim je zaradi teka sodnega postopka potekla veljavnost. Prav tako je v dopolnitvi projekta navedena nova številka veljavnega prostorskega akta, ki se je v času postopka nadomestitve soglasja spremenil. Glede na navedeno projektna dokumentacija ni bila dopolnjena v vsebinskem smislu, saj je v vsebinskem delu ostala nespremenjena, spremenjena pa je bila le formalno, zaradi poteka časa. Nadalje je tožena stranka v zvezi s faktorjem FIZ pojasnila, da je le-ta izračunan glede na razmerje med velikostjo gradbene parcele in tlorisno površino pritličja. Kotlovnica je postavljena na terasi že obstoječega objekta, zato se FZ ni spremenil, saj se ni zazidal še noben nezazidan del zemljišča. Prav tako se ni spremenil FIZ, saj ta predstavlja razmerje med bruto površino nad nivojem terena in površino zemljišča gradbene parcele. Prizadeta stranka prereka tudi tožbena zatrjevanja, da podana kulturno-varstveno soglasje ni ustrezno, saj je bil Zavod za varstvo kulturne dediščine v celoti seznanjen s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja, h kateremu je tudi podal ustrezno soglasje, ki je razvidno iz žiga navedenega zavoda na prvi strani projekta.

7Tožba ni utemeljena.

8Sodišče ugotavlja, da gre v obravnavni zadevi za spor v zvezi s pridobivanjem gradbenega dovoljenja za nelegalno gradnjo oz. za legalizacijo že zgrajene kotlovnice na terasi večstanovanjske stavbe na naslovu ...

9ZGO-1 v prvem odstavku 66. člena določa pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja, in sicer preden pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje, mora preveriti tudi: 1. ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom; 2. ali je projekt izdelala pravna oziroma fizična oseba, ki je med izdelavo projekta izpolnjevala s tem zakonom predpisane pogoje za projektanta ter ali je oseba, ki je navedena kot odgovorni projektant med izdelavo projekta izpolnjevala pogoje za odgovornega projektanta; 3. ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja; 4. ali ima projekt predpisane sestavine in ali je bila opravljena revizija projektne dokumentacije, kadar je predpisana, ter ali so revidenti in odgovorni revidenti, ki so jo opravili, med revidiranjem izpolnjevali pogoje za revidenta in odgovornega revidenta; 5. ali so dajatve in prispevki, določeni z zakonom, plačani oziroma so na drug zakoniti način izpolnjene investitorjeve obveznosti; 6. ali ima investitor pravico graditi in 7. ali iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da bo zagotovljena minimalna oskrba objekta, če se gradi nov objekt ali če se objekt prizidava, nadzidava ali rekonstruira tako, da se za to spreminjajo osnovni parametri obstoječih priključkov oziroma se povečujejo zahteve v zvezi z njegovo komunalno oskrbo.

10Kot izhaja iz tožbenih navedb, tožnik smiselno uveljavlja kršitev 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 (ta določa, da mora biti projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom) s tem, ko navaja, da FIZ in FZ naj ne bi bila v skladu s PUP, in ko projekt v delu, ki se nanaša na arhitekturni del naj ne bi bil v skladu s predpisi o varstvu kulturne dediščine. V skladu s prvim odstavkom 48. člena ZGO-1 mora biti s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja dokazano, da bo objekt kot celota izpolnjeval predpisane bistvene zahteve, in da bo v skladu s prostorskimi akti. Zaradi tega v projektiranje in projektno dokumentacijo niti upravni organ, niti sodišče ne moreta posegati. Projektno dokumentacijo pripravijo projektanti oziroma odgovorni projektanti, ki so osebe, ki opravljajo storitve pri projektiranju (4.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V skladu s prvim odstavkom 47. člena ZGO-1 pa odgovorni projektant odgovarja za vsak načrt, ki ga je izdelal in potrdil s podpisom in žigom, ter jamči, da je načrt v skladu s prostorskim akti, gradbenimi predpisi in projektnimi pogoji, da izpolnjuje vse bistvene zahteve, in da je v skladu z elaborati. Zato ugovor tožnika, s katerim uveljavlja, da se je FIZ povečal nad dopustne meje, predpisane s PUP, in da predvidene arhitekturne rešitve na listih 6, 8 in 9 niso skladne s predpisi o varstvu kulturne dediščine, predstavljajo strokovna vprašanja oz. strokovne rešitve, ki so lahko le predmet tehnično strokovnih študij. Preizkus teh vprašanj lahko stranka, ki gradnji nasprotuje doseže le, če v upravnem postopku predloži nasprotna dokazila oziroma strokovne študije, ki utegnejo izpodbiti pravilnost priloženega projekta. V skladu s prvim odstavkom 65. člena ZGO-1 mora namreč stranka, ki v pisni izjavi ali na obravnavi nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze. To pa pomeni, da mora predložiti konkretno izvedensko mnenje oziroma študijo v upravnem postopku.¹ V tem primeru je treba namreč upoštevati jezikovno razlago 65. člena ZGO-1, ki je jasna zakonska določba, da morajo biti trditve strank, ki gradnji nasprotujejo, podkrepljene z listinskimi dokazi, ki jih morajo predložiti stranke same.² Postavitev posebnega izvedenca v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja tako ni predvidena.

11Tožnik v upravnem postopku, v katerem mu je bila dana možnost sodelovati kot stranski udeleženec (prvi odstavek 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), saj se mu je omogočil vpogled v projektno dokumentacijo, prav tako je bila dne 24. 7. 2017 opravljena ustna obravnava, takšne listinske študije oziroma izvedenskega mnenja ni predložil. Upravnemu organu je v vlogi, naslovljeni kot „Pripombe po pregledu projektne dokumentacije“ z dne 26. 7. 2017 predlagal, da preveri njegove navedbe z nevtralnim izvedencem. Tudi v tožbi je v zvezi z ugotovitvijo, ali sta FIZ in FZ skladna s PUP, arhitekturne rešitve na listih 6, 8 in 9 pa skladne s predpisi o varstvu kulturne dediščine sicer predlagal izvedenca za urbanizem in za arhitekturo oz. drugega ustreznega izvedenca. Vendar sodišče ugotavlja, da tožnik v upravnem postopku oz. postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni dokazal svojih trditev s predložitvijo primernega in v ZGO-1 predpisanega pisnega izvedenskega mnenja oziroma strokovne študije. Ne glede na to, da je tožnik v pripombah z dne 26. 7. 2017 zapisal, da je sam sodni izvedenec za urbanizem, je v postopku pred upravnim organom nastopal kot stranski udeleženec, zato bi moral svoje trditve dokazati s predložitvijo ustreznega listinskega dokaza. Tožnikove trditve o neustreznosti projektne dokumentacije so tako v upravnem postopku ostale nedokazane in so zato v upravnem sporu neutemeljene.

12Sodišče pri tem še pripominja, da je tožnik sicer v tožbi navedel, da je po prejemu negativno rešene pritožbe pridobil tudi neodvisno mnenje strokovnjakov na področju arhitekture, ki potrjuje, da gre pri projektni rešitvi za klasično nadzidavo, vendar tega mnenja ni predložil niti v upravnem postopku, niti v tem sporu, zato je tožba v delu, ki se nanaša na neustreznost projektne dokumentacije glede arhitekturnih rešitev neutemeljena tudi iz tega razloga.

13Tožnik nadalje napada odločitev organov prve in druge stopnje v delu, v katerem sta ugotovila, da je tožnik izkazal pravico graditi s predloženimi soglasji etažnih lastnikov, tožnikovo soglasje pa s predložitvijo sklepa Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 747/2015 z dne 2. 12. 2015, s katerim je bilo njegovo soglasje nadomeščeno. S tem uveljavlja kršitev 6. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, ki določa, da je treba pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti tudi, ali ima investitor pravico graditi. V skladu s četrtim odstavkom 54. člena ZGO-1 mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložiti dokazilo o pravici graditi, kot dokazilo pa se lahko šteje tudi sodna ali upravna odločba, ki izkazuje to pravico (prvi odstavek 56. člena ZGO-1). Sodišče ugotavlja, da ne držijo tožnikova zatrjevanja, da sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 747/2015 z dne 2. 12. 2015 ne nadomešča njegovega soglasja. Iz izreka sklepa jasno izhaja, da etažni lastnik B.B. soglaša z izvedbo del kotlovnice na strehi stavbe ... Prav tako ni nobenega razumnega razloga, da bi moral biti v izreku sklepa Višjega sodišča v Mariboru naveden konkreten projekt, ki je podlaga za izdano gradbeno dovoljenje. Dejstvo je, da je tožnik sprva v postopku izdaje gradbenega dovoljenja soglasje za gradnjo podal, nato pa ga je umaknil. Etažni lastniki stavbe na ... so zato njegovo soglasje, ker je šlo za posel po drugem odstavku 29. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) morali pridobiti v nepravdnem postopku. S sklepom Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 747/2015 z dne 2. 12. 2015 je bilo nato pravnomočno odločeno o predhodnem vprašanju na matičnem civilnem področju, saj je bila od soglasja tožnika h gradnji kotlovnice v stavbi na ... med drugim odvisna izdaja gradbenega dovoljenja. Zato sta tako upravni organ kot tudi upravno sodišče na takšno jasno odločitev Višjega sodišča v Mariboru vezana.³ Tako so navedbe tožeče stranke, da v izreku sklepa ni navedbe konkretnega gradbenega projekta brezpredmetne in zato neutemeljene.

14Razen tega tožnik dejstev o tem, da investitor nima pravice graditi zato, ker v sklepu Višjega sodišča v Mariboru ni naveden konkretni projekt in zato ni mogoče šteti, da sklep nadomešča njegovo soglasje, ni navedel v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Tega ni navedel niti v pripombah z dne 26. 7. 2017, niti v vloženi pritožbi z dne 16. 6. 2017 zoper prvotno izdano gradbeno dovoljenje št. 351-568/2016/13 (7024) z dne 31. 5. 2017 in tudi ne v pritožbi z dne 14. 8. 2017 zoper izpodbijano odločbo, pri čemer v tožbi ni obrazložil, zakaj teh dejstev ni mogel navesti že pred prvostopnim organom. Zato navajanje teh dejstev sedaj v tožbi predstavlja nedopustno novoto. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. V skladu z 52. členom ZUS-1 pa lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, iz kakšnih upravičenih razlogov jih ni mogel navesti in zanje predložiti dokazil v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se v skladu z zgoraj citirana členoma lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

15Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je upravni organ ravnal pravilno in zakonito, ko je gradbeno dovoljenje v skladu s 66. členom ZGO-1 izdal, zato je sodišče v skladu z prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

16Sodišče v obravnavani zadevi ni opravilo glavne obravnave, pač pa je odločilo na seji v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Dejansko stanje, ki se nanaša na skladnost projekta s prostorskimi akti, in sicer v zvezi s faktorjem FIZ in FZ ter v zvezi z pripombami k arhitekturnim rešitvam, je bilo sicer med strankama sporno, vendar pa predlagani dokaz s postavitvijo ustreznih izvedencev ni bil pomemben za odločitev. Prvi odstavek 65. člena ZGO-1, ki je glede na 9. člen ZUP specialnejša določba, izrecno določa, da mora stranka, ki gradnji nasprotuje za svoje trditve predložiti listinske dokaze. Tega pa tožnik v upravnem postopku ni storil. Zato je predlagani dokaz s postavitvijo izvedencev ustrezne stroke sedaj v upravnem sporu nepomemben dokazni predlog.⁴ Dejstva, ki se nanašajo na pogoj, da mora investitor izkazati pravico graditi, pa so nova dejstva, za katera tožnik niti ni navedel, kakšni upravičeni razlogi so obstajali, da jih v upravnem postopku ni mogel navesti.

17Odločitev o stroških postopka tožeče stranke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Tožena stranka in prizadeta stranka pa stroškov nista priglasili, zato sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1).

-------------------------------

¹ Tako sodbe Upravnega sodišča RS I U 574/2015 z dne 8. 10. 2015, I U 480/2018 z dne 17. 10. 2019 in I U 860/2012 z dne 29. 11. 2012.
² Tako sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 164/2012 z dne 14. 6. 2012.
³ Več o tem Marjanca Faganel v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, komentar k 47. členu, str. 296.
⁴ Smiselno tako Tatjana Steinman v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, komentar k 59. členu, str. 334 in 335.