VSL Sodba II Cpg 573/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožniku v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1047/2018 z dne 11. 1. 2018 v delu, v katerem je dolžniku naloženo plačilo terjatve in v delu glede stroškov upnika, ter toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v višini 321,57 EUR.

2Zoper sodbo se je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe ter zahteval povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

7Dejstvo, da je tožena stranka navedla, da je tožnik lastnik posameznega dela stavbe ID znak: 000-337-1, ni relevantno. Sodišče prve stopnje je namreč izpostavilo, da iz vtoževanih računov ne izhaja identifikacija delov, za katere se so bili računi izstavljeni. Pritožba te ugotovitve ni uspela izpodbiti.

8Tožena stranka vztraja, da je v dokaznih listinah, ki jih je vložila, izkazala ključ delitve stroškov. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve zelo konkretno pojasnilo, da primerjava računov dobaviteljev s tožniku zaračunanimi zneski izkazuje nekonsistentne koeficiente obračunavanja posamičnih stroškov, zato je ključ delitve ostal nejasen. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilnost te presoje.

9Ker izvedba dokazov ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage strank, tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni zaslišalo direktorja tožene stranke, ki bi naj podrobneje obrazložil način določitve tožniku zaračunanih stroškov.

10Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odločilo o pobotnem ugovoru. Tožena stranka ni postavila ugovora pobotanja v pravdi, temveč je trdila, da je tožnikova terjatev prenehala zaradi izvenpravdnega pobota. S tako postavljenim ugovorom sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotavljanje obstoja terjatve tožene stranke v izreku.

11Ker se je zoper odločitev o stroških postopka tožena stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

12Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške in je dolžna tožniku povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Upoštevajoč priglašene stroške in določbe Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožniku priznalo stroške sestave odgovora na pritožbo – 250 točk, materialne stroške v deležu 2 % - točk, skupno 255 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR.