VSRS Sklep VIII SM 1/2020

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pd 402/2018 z dne 9. 10. 2019 razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku odškodnino v višini 1.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 3. 2018 do plačila (I.a točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine še v višini 298.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.b točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbene zahtevke za plačilo odpravnine v znesku 1.537,07 EUR, za obračun in plačilo odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v znesku 1.217,10 EUR in za obračun ter izplačilo nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2017 v višini 78,56 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.c točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, toženi strani pa je dolžan povrniti njene stroške (II. točka izreka).

2Zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na odpravnino, odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in na nadomestilo za neizrabljen letni dopust, je posledica ugotovitve, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo podal tožnik na podlagi sedme in osme alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1) nezakonita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili tožnikovi očitki, zapisani v opominu in v izredni odpovedi, pretežno pavšalni oziroma krajevno, časovno in personalno nekonkretizirani, da tožnik v odpovedi ni navedel, kdaj naj bi bila sporna ravnanja storjena, da ni navedel, da je za vsa ravnanja zvedel šele v zadnjih 30 dneh pred podano odpovedjo in da bi izredno odpoved lahko utemeljeval le z ravnanji, ki so se zgodila v zadnjih šestih mesecih pred njeno podajo. Presodilo je, da je tožnik ravnanja v zvezi s premestitvijo toženi stranki očital prepozno. Enako velja tudi za časovno neopredeljene očitke o diskriminaciji pri pridobitvi licence za varnostnika nadzornika in zagotovitvi delovne opreme ter glede zatrjevanega finančnega prikrajšanja. Nadalje je presodilo, da zaradi pavšalnosti v odpovedi zapisanih očitkov ni mogoče zaključiti, da je bila izredna odpoved podana v šestmesečnem objektivnem oziroma tridesetdnevnem subjektivnem roku. Tudi v zvezi z nekaterimi drugimi ravnanji (ki so se zgodila npr. pred 11. 2. 2017) je presodilo, da je bila izredna odpoved dana prepozno.

3Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom Pdp 44/2020 z dne 21. 5. 2020 pritožbi tožnika delno ugodilo, izpodbijani del sodbe delno razveljavilo v I.c in II. točki izreka (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine, odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in nadomestila za neizrabljen letni dopust ter glede stroškov postopka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

4Sodišče druge stopnje je v razlogih sklepa o razveljavitvi pojasnilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je izredna odpoved, ki jo je podal tožnik na podlagi prvega odstavka 111. člena ZDR-1, nezakonita, ker je bila prepozna. Zato je sodišče prve stopnje posledično neutemeljeno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za izplačilo odpravnine in odškodnine po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1, kot tudi zahtevek za izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust. Po presoji sodišča druge stopnje tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila prepozna, saj razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po sedmi ali osmi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 niso posamezna sporna ravnanja delodajalca, temveč očitek, da delodajalec delavcu ni zagotovil enake obravnave zaradi osebnih okoliščin, oziroma mu ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem in trpinčenjem na delovnem mestu v skladu z 47. členom ZDR-1, tako da je ti svoji obveznosti opustil. Nekatera ravnanja, ki jih je navajal tožnik, so se zgodila v času pred njegovim pisnim opominom na izpolnitev obveznosti, tožnik pa je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal v nadaljnjem roku 30 dni od poteka roka, v katerem bi morala tožena stranka po prejemu pisnega opomina izpolniti svoje obveznosti oziroma odpraviti kršitve. Zato je presodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Ker se zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s presojo utemeljenosti višine vtoževane odpravnine, odškodnine in denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje na vrhovno sodišče naslovilo predlog za izdajo svetovalnega mnenja, v katerem opisuje dosedanji potek postopka, dejansko in pravno ozadje zadeve ter predlaga izdajo svetovalnega mnenja o dveh vprašanjih:

– ali morata biti izredna odpoved delavca in njegov predhodni opomin delodajalcu za odpravo kršitev obrazložena in konkretizirana do te mere, da je že na njuni podlagi mogoče presoditi o pravočasnosti odpovedi o tem, da gre za odpovedne razloge, ki lahko utemeljujejo izredno odpoved delavca ter o obstoju delodajalčeve možnosti in s tem obveznosti odprave očitanih mu kršitev;

– ali lahko delavec ob nekonkretiziranem zapisu odpovednih razlogov v izredni odpovedi in predhodnem opominu – na način, da jih pretežno povzame po zakonskem besedilu – konkretne okoliščine, ki naj bi potrjevale zakonitost njegove izredne odpovedi, vključno z njeno pravočasnostjo, navede tudi še naknadno (v sodnem postopku).

6Predlog ni utemeljen.

7Na podlagi četrtega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP) sodišče lahko odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. V predlogu navede dejansko in pravno ozadje zadeve. Vrhovno sodišče najprej odloči, ali je predlog za izdajo svetovalnega mnenja dopusten. Za zavrnitev predloga za izdajo svetovalnega mnenja zadostuje splošno sklicevanje na neobstoj pogojev in zoper tak sklep ni pritožbe. Na podlagi citirane določbe izda vrhovno sodišče svetovalno mnenje le v primeru neenotne sodne prakse višjih sodišč in ob neobstoju sodne prakse vrhovnega sodišča glede določenega pravnega pravila. V primeru, če sodna praksa višjih sodišč ni neenotna, če sodna praksa višjih sodišč glede uporabe nekega pravnega pravila sploh še ne obstaja, oziroma če je sodna praksa višjih sodišč sicer neenotna, obstaja pa praksa vrhovnega sodišča, predlog za izdajo svetovalnega mnenja ni utemeljen¹.

8V predlogu svetovalnega mnenja se sodišče prve stopnje sklicuje na neenotno sodno prakso sodišča druge stopnje, in sicer v sodbi Pdp 312/2018 z dne 27. 9. 2018 v primerjavi z odločitvijo sodišča druge stopnje v tem individualnem delovnem sporu (torej glede sklepa Pdp 44/2020 z dne 21. 5. 2020).

9Zatrjevana neenotnost sodne prakse sodišča druge stopnje v sodbi Pdp 312/2018 z dne 27. 9. 2018 in sklepu Pdp 44/2020 z dne 21. 5. 2020 ni podana, saj zadevi med seboj nista primerljivi. Sodišče druge stopnje je v sodbi Pdp 312/2018 ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal delavec, nezakonita zato, ker niti v opominu niti v izredni odpovedi ni bilo opisane kršitve, ki naj bi jo delodajalec napram delavcu storil (navedena je bila le zakonska podlaga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi – četrta alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1). Razlog za ugotovljeno nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodbi Pdp 312/2018 je bil torej v neobrazloženosti (izostanek dejanskega opisa očitanih kršitev) pisnega opomina in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V sklepu Pdp 44/2020 pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal na podlagi sedme in osme alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1, pravočasna. V citiranem sklepu se torej sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do vprašanja obrazloženosti pisnega opomina in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji za izdajo svetovalnega mnenja iz četrtega odstavka 206. člena ZPP niso izpolnjeni, saj sodišče prve stopnje ni izkazalo neenotnosti sodne prakse sodišča druge stopnje glede pravnega pravila, ki ga bo moralo uporabiti. Iz tega razloga je predlog zavrnilo.²

11Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS VIII SM 2/2019 z dne 19. 11. 2019.
² Ne glede na takšen zaključek pa relevantna vprašanja zadostne konkretizacije očitanih kršitev in pravočasnosti izredne odpovedi ostajajo odprta.