VSC Sodba II Kp 11077/2017

Pritožbi zagovornika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obtoženemu varnostni ukrep odvzem športnih copatov z napisom B., R., številka EUR 43, modro črne barve s kombinacijo oranžne, ne izreče,

v preostalem delu pa se pritožba zagovornika, pritožba obtoženca pa v celoti zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega M. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1. Po prvem odstavku 205. člena KZ-1 mu je bila izrečena kazen štiri mesece zapora, v katero mu je bil vštet čas pridržanja dne 5. 2. 2016 od 4.32 ure do 10.30 ure. Po 73. členu KZ-1 je bil obtožencu izrečen varnostni ukrep odvzem predmetov in sicer športnih copat z napisom B., R., številka EUR 43, modro črne barve s kombinacijo oranžne. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je bil obtoženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper navedeno sodbo sta se pritožila obtoženec in njegov zagovornik. Obtoženi pritožbenih razlogov ne navaja, smiselno pa se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Njegov zagovornik pa se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb kazenskega zakona in kršitve določb ZKP ter zoper odločbo o kazenski sankciji in o odvzemu predmetov.

3Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

4Zagovornikova pritožba je delno utemeljena, pritožba obtoženca pa ni utemeljena.

5Zagovornik v uvodu pritožbe sicer navaja, da prvostopenjsko odločitev izpodbija zaradi kršitve določb kazenskega postopka, vendar tega pritožbenega razloga v nadaljevanju ne konkretizira. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pa v svoji pritožbi smiselno uveljavlja tudi obtoženec, ko zatrjuje nepravilnost policijskega postopka v zvezi z zasegom obuval, ki so v tem postopku ključni dokaz in fotografiranjem le-teh z mobilnim telefonom že na samem kraju, kar je razumeti kot očitek kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedene pritožbene pomisleke je obtoženec izpostavil že v okviru predloga za izločitev dokazov, katerega je na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP, prvo sodišče na glavni obravnavi zavrnilo. Po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče odreči pravilnosti tej odločitvi sodišča prve stopnje, ki je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da iz zapisnika o zasegu predmetov z dne 5. 2. 2016 (list. št. 10), katerega je obtoženi brez pripomb podpisal, izhaja, da so bili obtožencu športni copati zaseženi na L., torej na Policijski postaji ... in ne na kraju obtoženčevega prijetja L... To sta potrdila tudi zaslišana policista B. S. in J. P., ki sta povedala, da zasega obuval ob prijetju niti ne bi mogli izvesti, saj pri sebi niso imeli drugih obuval, da bi jih lahko ponudili obtožencu. Povedala pa sta tudi, da če bi bilo res to kar zatrjuje obtoženec, potem bi bil na zapisniku o zasegu podpisan policist, ki je bil na kraju obtoženčevega prijetja, ne pa E. P., ki ga tam sploh ni bilo. Teh prvostopenjskih argumentov, ki jih sodišče druge stopnje v celoti sprejema, obtoženec v svoji pritožbi ne problematizira, ampak zgolj vztraja pri tem, da so mu bili športni copati zaseženi na kraju prijetja. Tako ne navaja nobenih novih argumentov, ki bi bili v prid obrambi, s tem pa ne more doseči pritožbenega uspeha.

6Nadalje obtoženi problematizira še fotografiranje njegovih obuval z osebnim telefonom in dejstvo, da naj bi se na poti do policijske postaje ustavili na kraju storitve kaznivega dejanja, kjer sta policista zapustila interventno vozilo, obtoženi pa je čakal v vozilu. Okoliščina, da naj bi se na poti do policijske postaje policista ustavila še na kraju dejanja, ne predstavlja nobene kršitve določb kazenskega postopka, ki je obtoženec izrecno tudi ne zatrjuje. Razlogov zaradi katerih obtoženec meni, da fotografiranje podplatov njegovih obuval ni bilo v skladu z zakonom, pa obtoženec ne navaja, zato se do teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ne more opredeliti. Policist S. pa je potrdil, da je na kraju prijetja fotografiral podplate obtoženčevih športnih copat, vendar je povsem sprejemljivo pojasnil, da je to običajno policijsko delo, ki je namenjeno prvi primerjavi s sledmi obuval, najdenimi na kraju dejanja. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi ničesar spornega, še posebej zato, ker ugotovitve izvedenca za forenzično kriminalistično tehnične preiskave A. G., da so na kraju storitve kaznivega dejanja gotovo sledi obtoženčevih športnih copat, temeljijo na primerjavi sledi z obtožencu zaseženimi športnimi copati in ne na primerjavi s fotografijami podplatov, ki jih je na kraju obtoženčevega prijetja posnel B. S.. Zato očitana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

7Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je pokazal, da pritožbi tudi v tem delu nista utemeljeni. V podkrepitev nestrinjanja z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zagovornik navaja, da izvedenec A. G. ni z dovolj veliko gotovostjo potrdil, da je sled najdena na kraju kaznivega dejanja odtis, kasneje obtožencu zaseženega obuvala, kar ob odsotnosti drugih dokazov ne predstavlja zadostne podlage, da bi obtožencu lahko izreklo obsodilno sodbo.

8Iz poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija o preiskavi z mnenjem z dne 29. 4. 2016 in iz zaslišanja T. S., ki je to preiskavo opravila, izhaja, da se za vrednotenje medsebojne primerjave sledi odtisov obuval s primerjalnim odtisom spornih obuval, uporablja verjetnostna lestvica, ki je definirana v lestvici rezultatov Evropskega združenja forenzičnih laboratorijev. Možni rezultati od najnižje do najvišje stopnje ujemanja pa so: 1 - gotovo ni, 2 - verjetno ni, 3 - nedoločeno, 4 - verjetno je, 5 - zelo verjetno je in 6 - gotovo je. Prav z najvišjo stopnjo verjetnosti, to je z gotovostjo, pa je izvedenec G. potrdil ujemanje sledil na kraju dejanja, ki je bila pri ogledu najdena v kuhinji in označena s številko 4, s primerjalnim odtisom podplata levega športnega copata znamke B., model R. 4, zaseženega obtožencu. Gotovost pa je tista stopnja verjetnosti, zaradi katere je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da se je v oškodovankini kuhinji nahajala sled obtoženčevega obuvala. Upoštevaje še dejstvo, da je bil obtoženi ob 4.32 uri, kar je le 11 minut po klicu oškodovanke na OKC, ustavljen in prijet 650 metrov stran od kraja vloma in da je v vrečki pri sebi imel tudi ročno svetilko, pri čemer je oškodovanka povedala, da je s svetilko svetil tudi storilec, je tudi pritožbeno sodišče popolnoma prepričano, da je prav obtoženec tisti, ki je vlomil v oškodovankino hišo.

9Tega prepričanja pa ne more omajati niti dejstvo, da oškodovanka obtoženca ni prepoznala in da med obtožencu zaseženimi stvarmi ni bilo oškodovankinih, kar v pritožbi izpostavlja zagovornik. Oškodovanka namreč ni pogrešala nobenega predmeta, ki bi jih bil zanesljivo odtujen v obravnavanem primeru, zato se obtožencu tudi ne očita, da bi oškodovanki karkoli odtujil. Vlomilca pa oškodovanka sploh ni videla, saj ji je s svetilko posvetil v oči, zato je povsem razumljivo, da v obtožencu vlomilca ni mogla prepoznati. Tudi dejstvo, da obtoženec iz kuhinje ni odnesel denar, ki naj bi bil po izpovedi oškodovanke na kuhinjskem pultu, kar bi po lastnem zatrjevanju obtoženi prav gotovo storil, če bi bil res on storilec, ne prepriča pritožbeno sodišče v drugačno odločitev. Obtoženec je namreč po hiši hodil v temi in kljub ročni svetilki, denar očitno spregledal.

10Kot izhaja iz izpovedbe oškodovanke so bila vhodna vrata v njeno hišo protivlomna, nezaklenjena pa je bilo mogoče odpreti le od znotraj, ne pa tudi od zunaj, kjer kljuka, ni bila nameščena. Zato je bila v konkretnem primeru za odprtje nezaklenjenih vrat od zunaj, potrebna sila. Prav s silo telesa, s potiskanjem vrat pa si je obtoženec omogočil vstop v hišo. Zato je brezpredmetno obtoženčevo razmišljanje, da protivlomna vrata še gasilci ne morejo odpreti, kar bi eventualno držalo, če bi bila ta zaklenjena. Popolnoma napačno pa je razmišljanje zagovornika, da v obravnavanem primeru ne gre za vlom, ampak za vdor. Vdor namreč prav tako pomeni odpiranje zaprtih prostorov, vendar brez uporabe sile (uporaba ključa do katerega je storilec po naključju prišel, odstranitev lepenke s katero je zaprto razbito okno, vstop skozi dimnike ali prezračevalne kanale, odstranitev strešne opeke in podobno), česar pa v konkretnem primeru obtoženi ni storil. Da naj bi bila vrata zgolj priprta, kar bi lahko pomenilo, da obtoženec ni vlomil in da gre zgolj za poskus male tatvine, ki pa ni kazniv, pa so zgolj zagovornikove insinuacije, ki nimajo podlage v izvedenih dokazih, še posebej ne v izpovedi oškodovanke.

11Vse navedeno pa pomeni, da zagovornik in obtoženec ne navajata nobenega utemeljenega razloga, ki bi potrjeval njuno trditev, da dejansko stanje v izpodbijani sodbi ni pravilno in popolno ugotovljeno.

12Zagovornik svojo trditev, da niso izkazani zakonski znaki obtožencu očitanega kaznivega dejanja, utemeljuje v posledici zatrjevane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na tak način pa do kršitve kazenskega zakona ne more priti. Kazenski zakon je namreč lahko kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabi neko določbo kazenskega zakona ali če določbe kazenskega zakonika, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi.

13Sicer pa je sodišče druge stopnje zaključilo, da zagovornikova pritožba ni utemeljena niti v tistem delu, ko navaja, da je kazenska sankcija glede na obtoženčevo zdravstveno stanje previsoka. Te svoje trditve pritožnik ni konkretneje obrazložil, iz zdravstvene dokumentacije, ki se nahaja v spisu pa ne izhaja, da bi bilo v času izreka kazni obtoženčevo zdravstveno stanje slabše kot v času, ko je storil očitano mu kaznivo dejanje. Zato gre zaključiti, da je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije in odmeri njene višine upoštevalo vse relevantne olajševalne okoliščine. Tako mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji njegove krivde, njegovi dosedanji predkaznovanosti in socialnemu položaju. Zato tudi v tem delu zagovornikove pritožbe, ni podanega utemeljenega razloga za spremembo izpodbijane sodbe v obtoženčevo korist.

14Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 se storilcu smejo odvzeti predmeti, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje, predmeti, ki so bili namenjeni za kaznivo dejanje in predmeti, ki so nastali s kaznivim dejanjem. Ta varnostni ukrep pa se storilcu izreče zaradi nevarnosti, da bo znova storitev kaznivo dejanje, če bo še naprej razpolagal s temi predmeti. Izrekanje varnostnega ukrepa odvzem predmetov, po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je fakultivno, saj gre običajno za predmete, ki jih po njihovi osnovni funkciji ni mogoče povezati s storitvijo kaznivega dejanja. Zato mora sodišče, da bi bil izrek tega varnostnega ukrepa utemeljen, ugotoviti, da obstoji dovolj velika stopnja verjetnosti ponavljanja kaznivih dejanj, če bo storilec te predmete obdržal in tudi sorazmernost varnostnega ukrepa, v smislu drugega odstavka 70. člena KZ-1. Teh pogojev za izrek predmetnega varnostnega ukrepa, pa prvo sodišče ni ugotovilo in jih tudi po presoji pritožbenega sodišča ni najti. Ker športni copati po osnovni funkciji niso namenjeni izvrševanju kaznivih dejanj, ni mogoče utemeljeno sklepati, da bi obtoženec storil katerokoli kaznivo dejanje, če mu ne bi bil izrečen varnostni ukrep, če bi torej športne copate, zasežene s strani policije 5. 2. 2016, obdržal. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo pritožbi zagovornika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se obtožencu ne izreče varnostni ukrep odvzem športnih copatov z napisom B., R., številka EUR 43, modro črne barve s kombinacijo oranžne. V preostalih delih pa je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbo obtoženca pa v celoti in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15Ker je bilo na podlagi pritožbe, vložene po zagovorniku, odločeno deloma v obtoženčevo korist, se sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka, ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP).