UPRS Sodba I U 184/2020-19

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-11430/2015-25 08 510 13 z dne 9. 1. 2018 se odpravi in se zadeva vrne Finančni upravi Republike Slovenije v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 851,68 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel pritožbo tožnika zoper odločbo istega organa, št. DT 0610-11430/2015-20 z dne 15. 9. 2017 (v nadaljevanju odločba z dne 15. 9. 2017), izdano v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik 22. 12. 2017 priporočeno po pošti vložil pritožbo zoper omenjeno odločbo z dne 15. 9. 2017. Odločba je bila tožniku naložena na portal e-davki dne 15. 9. 2017 ob 13:37 uri. Tožniku je bilo posredovano tudi osebno obvestilo preko sistema e-vročanje ter nato še istega dne ob 13:47 uri obvestilo o novem elektronskem dokumentu, s katerim je bil tožnik obveščen, da je bil na portal e-davki naložen dokument, ki ga je potrebno osebno elektronsko vročiti. Z navedenim elektronskim sporočilom je bil tožnik obveščen, da lahko dokument prevzame z uporabo kvalificiranega digitalnega potrdila in s podpisom vročilnice v 15 dneh. Dne 23. 9. 2017 je bil tožniku posredovan tudi opomnik, s katerim je bil obveščen o odloženem dokumentu. Davčni organ navaja, da tožnik tudi na podlagi obvestila in opomnika o odloženem dokumentu preko e-davkov dokumenta ni prevzel, zaradi česar je bil dne 30. 9. 2017 ob 13:47 uri obveščen, da je bil dokument vročen. Tožnik dokumenta ni prevzel v 15 dneh od dneva, ko je bilo sporočilo puščeno v sistemu e-davki, zato se v skladu s petim odstavkom 85.a člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vročitev šteje za opravljeno z dnem preteka tega roka. Na podlagi navedenega se šteje odločba z dne 15. 9. 2017 vročena s fikcijo dne 30. 9. 2017, kar pomeni, da se je rok za pritožbo zoper navedeno odločbo iztekel dne 30. 10. 2017, zaradi česar je bilo treba tožnikovo pritožbo, vloženo dne 22. 12. 2017, kot prepozno zavreči.

3Drugostopenjski davčni organ je pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da je prvostopenjski organ pri vročanju odločbe z dne 15. 9. 2017 ravnal, kot mu nalaga 85.a člen ZDavP-2. Ugotavlja, da tožnik v pritožbi že sam navaja, da mu je bila 15. 9. 2017 v sistemu e-davki puščena odločba z dne 15. 9. 2017. Pritožbeni organ ugotavlja, da bi sicer bilo procesno bolj smotrno, da bi prvostopenjski organ najprej obravnaval predlog za vrnitev v prejšnje stanje in šele v primeru njegove zavrnitve pritožbo zavrgel. Ugotavlja, da tožnik ni navajal opravičljivih razlogov za vrnitev v prejšnje stanje, zaradi česar manjkajoča odločitev prvostopenjskega organa v tem delu ne vpliva na predmetno zadevo.

4Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da prvostopenjski organ ni odločil o tožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. V slednjem je navedel, da mu odločba z dne 15. 9. 2017 ni bila pravilno vročena skladno z določili ZDavP-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ob navedenem se sklicuje na sklep prvostopenjskega organa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, ki mu je bil pravilno vročen po pošti. V omenjenem sklepu je opazil navedbo odločbe z dne 15. 9. 2017. Navaja, da prvostopenjski organ ni odločil o navedenem predlogu skladno z določili 106. člena ZUP, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit in tudi preuranjen. Prvostopenjski organ bi namreč moral najprej odločiti o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, šele nato pa odločati o pritožbi. Ob navedenem se sklicuje na sodbo tukajšnjega sodišča I U 151/2000 z dne 9. 10. 2001.

5Tožnik podredno zatrjuje, da je tudi izpodbijana odločitev o zavrženju njegove pritožbe kot prepozne nezakonita. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno na kakšen način in kam so bila poslana obvestila o vročitvi odločbe na portal e-davki, zaradi česar se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. V zvezi z navedenim predlaga, da se opravi poizvedba pri prvostopenjskemu organu o tem na kakšen način so bila tožniku poslana obvestila o naložitvi odločbe v sistemu e-davki. Toženka naj predloži potrdila o oddaji obvestil tožniku. Zatrjuje, da ni prejel nobenega od obvestil, na katere se sklicuje prvostopenjski organ, zaradi česar vročitev odločbe z dne 15. 9. 2017 ni bila opravljena skladno z določili ZDavP-2 in Pravilnika o elektronskem vročanju v davčnih zadevah in do veljavne vročitve odločbe z dne 15. 9. 2017 ni prišlo. Zato tudi ni prišlo do fikcije vročitve. Ker je prvostopenjski organ pritožbo tožnika zavrgel kot prepozno ter ni odločal o tožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, je prišlo do posega v ustavno pravico tožnika do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijani sklep oziroma podredno, da izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek organu prve stopnje. V vsakem primeru zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

7Tukajšnje sodišče je s sklepom I U 959/2019-8 z dne 16. 8. 2019 tožbo zavrglo kot prepozno po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Po vloženi pritožbi je Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) s sklepom I Up 194/2019 z dne 29. 1. 2020 pritožbi ugodilo in sklep tukajšnjega sodišča I U 959/2019-8 z dne 16. 8. 2019 razveljavilo in zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču v ponovni postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločitev. Po presoji Vrhovnega sodišča ni pravilno postopanje tukajšnjega sodišča, ki je zavrglo tožbo kot prepozno na podlagi poizvednice, ne da bi imel tožnik možnost temu nasprotovati in predlagati dokaze v zvezi s pravočasnostjo tožnikove tožbe. Tukajšnje sodišče je zato tožnika v ponovnem postopku s pozivom z dne 4. 3. 2020 seznanilo z ugotovitvami sodišča ter ga pozvalo k predložitvi dokazov. Tožnik je v odgovoru z dne 12. 3. 2020 med drugim predlagal zaslišanje prič in opravo poizvedb v zvezi z vročanjem drugostopenjske odločbe Ministrstva za finance z dne 12. 4. 2019. Po oceni sodišča je vročitev navedene drugostopenjske odločbe časovno preveč oddaljena, da bi lahko z izvedbo predlaganih dokazov preverili pravilnost podatka o vročitvi drugostopenjske odločbe, kot izhaja iz poizvednice z dne 7. 6. 2019. Ker sodišče ne razpolaga ne z vročilnico, ne s sporočilom o prejetem pismu, ki bi ga oseba, ki je opravljala vročitev, izpolnila s potrebnimi podatki, je zato, upoštevajoč omenjene okoliščine, tožnikovo tožbo obravnavalo kot pravočasno.

8Tožba je utemeljena.

K I. točki izreka:

9V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopenjskega organa, ki je tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 15. 9. 2017 zavrgel kot prepozno, ne da bi predhodno odločil o tožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je tožnik vložil hkrati z omenjeno pritožbo. Tožnik podredno ugovarja tudi zakonitosti vročanja odločbe z dne 15. 9. 2017 preko e-davkov.

10Vrnitev v prejšnje stanje je v davčnem postopku urejeno v določbah ZUP, ki v prvem odstavku 103. člena ZUP določa, da se stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Skladno s prvim odstavkom 104. člena ZUP mora stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja, in te okoliščine vsaj verjetno izkazati. Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zato, ker je stranka zamudila vložiti kakšno vlogo, mora predlogu priložiti tudi to vlogo (tretji odstavek 104. člena ZUP).

11Po presoji sodišča navedeno pomeni, da bi moral prvostopenjski organ najprej odločiti o tožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ter šele nato odločiti o tožnikovi pritožbi zoper odločbo z dne 15. 9. 2017. S tem, ko je davčni organ zavrgel tožnikovo pritožbo kot prepozno, ne da bi pred tem preizkusil pravočasnost in utemeljenost tožnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, je po presoji sodišča prišlo do posega v tožnikovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča¹ sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, ampak se lahko ugovori v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo navedenega sklepa uveljavljalo le hkrati s tožbo zoper odločbo o glavni stvari. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da tožnik ugovorov v zvezi s pravilnostjo sklepa o zavrnitvi tožnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje (v primeru zavrnilne odločitve) ne more več uveljavljati.

12Ker je prvostopenjski organ zavrgel tožnikovo pritožbo, ne da bi odločil o njegovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, so bile po presoji sodišča kršene določbe upravnega postopka. Navedena kršitev pa je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je bila pritožba zavržena kot prepozna, ne da bi prvostopenjski organ pred tem preizkusil pravočasnost in utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Po presoji sodišča ni pravilno stališče drugostopenjskega organa, da navedena kršitev ne posega v tožnikovo pravico ali pravno korist, saj tožnik zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, kot že rečeno, nima samostojnega sodnega varstva.

13Glede na obrazloženo je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je tožena stranka v ponovnem postopku vezana na v tej sodbi izraženo pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča, ki se tičejo postopka.

14Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

15Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker se za zadevo rešeno na seji po prvem odstavku 2. člena Pravilnika šteje tudi zadeva rešena po sodniku posamezniku brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR.

16Pri odmeri stroškov pritožbenega postopka je treba uporabiti določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga je treba uporabiti glede na prvi odstavek 22. člena ZUS-1. Sodišče je pritožbene stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika. Upoštevaje, da se je tožnik pritožil zoper sklep o zavrženju tožbe kot prepozne je sodišče štelo, da gre za neocenljivo zadevo in je tožniku za pritožbo po 4. točki v zvezi z drugo alinejo 1. točke tar. št. 30 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) priznalo 625 točk. Sodišče tožniku za posvet s stranko po 1. alineji 1. točke tar. št. 39 OT ni priznalo priglašenih 100 točk, temveč le 50 točk, saj je šlo po oceni sodišča za pravno in dejansko enostavno zadevo, v kateri ni bil potreben posvet s stranko, ki bi trajal dlje kot pol ure. Sodišče je tožniku po tretjem odstavku 11. člena OT priznalo tudi pavšalni znesek izdatkov za stranko v višini 2 % od skupne vrednosti storitve v višini 675 točk, kar znaša 13,5 točk. Tožniku skupaj pripada nagrada v višini 688,5 točk, kar upoštevaje vrednost točke v višini 0,60 EUR znaša 413,10 EUR, povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 503,98 EUR.

17Skupaj mora torej tožena stranka povrniti tožniku 851,68 EUR (stroški upravnega spora 347,70 EUR in stroški pritožbe 503,98 EUR). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

18V zadevi je odločila sodnica posameznica v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

¹ Glej sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 419/2012 z dne 30. 1. 2013.