VSM Sklep IV Kp 10411/2018

I. Pritožba obsojenega A.N. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 105,00 EUR.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, končanega s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 10411/2018 z dne 16. 10. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 10411/2018 z dne 5. 3. 2019, ki je postala pravnomočna 19. 3. 2019, ki jo je obsojenec vložil po svojem zagovorniku dne 29. 4. 2020. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v znesku 28,00 EUR.

2Zoper ta sklep se je obsojenec pritožil zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot to navaja v pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje oziroma podredno, sklep spremeni tako, da ugodi njegovi pritožbi v celoti. Ker prejema socialno pomoč, pa pritožbeno sodišče naproša, da ga oprosti plačila takse.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZKP, ker obsojenca ni pozvalo k dopolnitvi zahteve za obnovo postopka, posledično pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje.

5Pritožbeno stališče ni pravilno. Obnova kazenskega postopka sodi med izredna pravna sredstva in je zakonsko regulirana z določbami ZKP v členih od 406 do člena 416. Obsojenec je po svojem zagovorniku vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, po kateri se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Pri tem je navedel, da je pri obsojenemu podano takšno duševno stanje, ki mu ne omogoča razumeti pomena posledic njegovih ravnanj po obsodbi, v času storitve očitanega kaznivega dejanja pa ni bil sposoben razumeti pomena svojega dejanja in sposoben obvladovati svoje ravnanje. Za te trditve pa k zahtevi ni predložil nobenih dokazil. Slednje priznava obsojenec tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep, ko navaja, da je izvid specialista nevrologa z dne 27. 2. 2020 sicer predložil odvetniku, vendar ga ta ni hotel priložiti zahtevi za obnovo postopka, v izogib konfliktov z odvetnikom, pa ga tudi sam kasneje ni predložil sodišču. 2. 6. 2020 je sicer pridobil še izvid specialista psihiatrije, vendar ga ni mogel predložiti sodišču zaradi višje sile - epidemije corona virusa. Navaja, da ju kot dokaz sedaj prilaga k pritožbi, sodišču prve stopnje pa očita, da ga ni pozvalo k dopolnitvi zahteve za obnovo postopka s predložitvijo zdravstvene dokumentacije, na katero se sedaj sklicuje.

6Pri navedenem pritožbenem naziranju obsojenec prezre, da je dokazno breme v postopku za obnovo kazenskega postopka na podlagi obsojenčeve zahteve za obnovo, ki je podana iz razloga 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, na strani obsojenca, kar pomeni, da je slednji dolžan predložiti dokaze, s katerimi utemeljuje zahtevo. Sodišče ni dolžno pozivati obsojenca k dopolnitvi zahteve. K temu ga ne zavezuje prav nobena določba ZKP. Če obsojenec ne predloži zdravstvene dokumentacije, na katero se sklicuje, sodišče zanjo ne more vedeti. Razlogi, zaradi katere je obsojenec ni predložil sodišču in jih navaja v pritožbi, niso pomembni, ni pa prezreti, da so izključno na strani obsojenca, ki se nanje sedaj neutemeljeno sklicuje.

7O zahtevi za obnovo kazenskega postopka sodišče odloči s formalno ali meritorno odločbo. Formalna odločba je sklep o zavrženju zahteve, meritorni odločbi pa sta sklep o dovolitvi obnove in sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo. Sodišče mora vselej opraviti najprej formalni preizkus zahteve in ta obsega presojo, ali so podane procesne predpostavke za meritorno odločanje. Če te niso podane, zahtevo zavrže. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z navedenim, je torej postopalo skladno z določbo prvega odstavka 413. člena ZKP, kot je to uvodoma navedlo v izreku napadenega sklepa in pri tem ugotovilo, da zahteva za obnovo kazenskega postopka ni prestala formalnega preizkusa. Tako svojo odločitev je obrazložilo v točkah 4 do 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ugotovilo je, da dejstva, ki so navedena v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, niso podprta z nobenimi dokazi, temveč so zatrjevana zgolj na podlagi mnenja zagovornika obsojenca o zdravstvenem stanju obsojenca, ki ni z ničemer podprto. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je mnenje zagovornika laično, ob tem pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da ne razpolaga z nobeno zdravstveno dokumentacijo, na podlagi katere bi se porodil dvom v obsojenčevo prištevnost v času storitve kaznivega dejanja. Ta dvom ni bil podan niti v času sojenja obsojencu, kot je to obrazloženo v točki 5 obrazložitve sklepa.

8Iz razloga, ker je dokazno breme na obsojencu, in ker slednji ni navedel nobenega novega dejstva in predložil dokaza, ki bi postavili pod vprašaj sklepe, ki jih je pravilno napravilo sodišče prve stopnje o obstoju odločilnih dejstev v pravnomočno končanem kazenskem postopku, kot je to obrazloženo v točki 9 napadenega sklepa, je sodišče prve stopnje zahtevo za obnovo kazenskega postopka na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP pravilno zavrglo.

9Zdravstvena dokumentacija, na katero se sklicuje obsojenec v pritožbi, in ki sodišču prve stopnje ni bila predložena ob podani zahtevi za obnovo kazenskega postopka, tudi ni predložena k pritožbi in je nasprotna trditev o tem v pritožbi, nepravilna. Pa tudi, če bi bila, pravilnosti izpodbijanega sklepa ne bi mogla omajati, ker ta temelji na podatkih, s katerimi je razpolagalo sodišče prve stopnje, ko je odločalo o zahtevi za obnovo kazenskega postopka in katerih vsebino je pravilno presodilo.

10Napadeni sklep je torej pravilen in zakonit in zato je pritožbeno sodišče o pritožbi obsojenca odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (točka I).

11Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

12Obsojenec je po določilu 98.a člena ZKP dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7111 in 7143 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah. Obsojeni ni predložil nobenih dokazil o pritožbeni trditvi, da je prejemnik denarne socialne pomoči. Zato pritožbeno sodišče njegovemu predlogu, da ga oprosti plačila takse, ni ugodilo.