VDSS Sodba Psp 164/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločbe št. ..., št. dosjeja ... z dne 22. 7. 2019 in sklepa št. ..., št. dosjeja ... z dne 9. 5. 2019 ter vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita.

2Sodbo izpodbija tožnica smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega procesnega stanja. Navaja le, da ne drži ugotovitev o prepozno vloženi pritožbi v predsodnem postopku in da je bila celotna zadeva odbita na osnovi neresničnih navedb glede roka. Meni, da ima pravico do dodatka, saj ne želi veliko, temveč le toliko, da bo pokrila prevozne stroške ter stroške osebi, ki ji gre po nakupih, plača položnice itd.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem pravu. V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč v zvezi s pritožbenimi navedbami ponovno poudarja naslednje.

5Iz listinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu določno izhaja, da je bila prvostopenjska odločba z dne 14. 3. 2019 o zavrnjeni pravici do dodatka za pomoč in postrežbo zaradi nemožnosti osebne vročitve v skladu s 87. členom Zakona o splošnem upravnem postopku² (ZUP) dne 15. 3. 2019 puščena v tožničinem hišnem predalčniku. V Sporočilu o prispelem pismu je bila tožnica poučena, da lahko pošto prevzame v roku 15 dni, šteto od 16. 3. 2019 dalje. Ker pošiljke ni dvignila, je s potekom 15. dnevnega roka nastopila fikcija vročitve po 4. odstavku 87. člena ZUP. Šteje se, da je bila vročitev opravljena 30. 3. 2019, da je 15. dnevni pritožbeni rok začel teči 31. 3. 2019 in se v skladu z 2. odstavkom 101. člena ZUP iztekel v ponedeljek dne 15. 4. 2019.

Pritožba zoper prvostopenjsko zavrnilno upravno odločbo z dne 14. 3. 2019 bi bila pravočasna, če bi bila priporočeno na pošto oddana najpozneje 15. 4. 2019 ali tega dne izročena tožencu. Ker je bila neposredno pri toženem zavodu vložena dne 16. 4. 2019, torej naslednji dan po izteku roka, je kot prepozna s sklepom z dne 9. 5. 2019 v skladu z 2. odstavkom 240. člena ZUP zakonito zavržena in takšna odločitev z izpodbijano drugostopenjsko odločbo z dne 22. 7. 2019 zakonito potrjena.

6Drugostopenjska odločba z dne 22. 7. 2019 in prvostopenjski sklep o zavrženju pritožbe z dne 9. 5. 2019 sta pravilna in zakonita, zato je sodišče prve stopnje na temelju 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih³ (ZDSS-1) tožbeni zahtevek na njuno odpravo in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje utemeljeno zavrnilo.

7Iz predhodno navedenih dejanskih in procesno pravnih razlogov pritožba zoper izpodbijano sodbo ne more biti uspešna. Ker je sodna presoja dopustna le glede zakonitosti zavrženja rednega pravnega sredstva v predsodnem upravnem postopku in je prvostopenjska zavrnilna odločba o dodatku za pomoč in postrežbo že pravnomočna, v tem sodno socialnem ni procesne predpostavke za meritorno sojenje o pravici sami. Navedbe pritožnice, da bi dodatek za pomoč in postrežbo potrebovala za plačilo stroškov, ki jih ima s prevozi, nabavo življenjskih potrebščin, plačilom položnic in drugo, ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, saj za rešitev zadeve pravno sploh niso relevantne.

8Zaradi obrazloženega je sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
² Ur. l. RS, št. 88/99 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.