VSL Sodba I Cp 68/2020

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah II in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 97284/2013, z dne 12.6.2013, ostane v veljavi za znesek 4.611,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2013 dalje do plačila (točka I izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo in navedeni sklep v preostalem delu razveljavilo (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 570,85 EUR, v roku 15 dni po prejemu te sodbe, potem pa začnejo teči zakonske zamudne obresti (točka III izreka).

2Zoper točki II in III izreka (zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka) se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka je vozilo pred prodajo zaradi izredno slabega stanja bila primorana servisirati pri uradnem serviserju vozil A., kjer je mehanik serviserja predvidel menjavo glav motorja kot nujno potreben servis glede na stanje vozila. Vozilo, ki ga je izbral toženec, je na dan sklenitve pogodbe o leasingu 12.1.2011 imelo prevoženih 160.000,00 km. Ob odvzemu dne 2.9.2011 pa je imelo prevoženih 182.149,00 km, zato je očitno, da bi na vozilu moral biti opravljen vsaj en servis. Toženec pa ni opravil niti enega servisa kljub dejstvu, da je z vozilom prevozil več kot 20.000,00 km. Vozilo je bilo ob prevzemu v izredno slabem stanju, saj tožena stranka z njim ni gospodarila primerno. Sodišče je na podlagi napačnega mnenja izvedenca B. B. povzelo stališče, da menjava motorja ni bila dokazno potrebna. Posledično je sodišče povzelo cenitev izvedenca C. C., ki je ocenil vrednost vozila na dan prodaje na ceno 7.522,00 EUR brez upoštevanja stroškov menjave motorja. Sodišče je napačno sledilo mnenjem izvedenca B. B. in C. C. in upoštevalo previsoko vrednost vozila. Izvedenec je glede stanja vozila ob odvzemu le površno popisal stanje, razvidno iz fotografij vozila, pri čemer pa kljub izrecnemu navodilu sodišča ni upošteval predračuna A. z dne 26.10.2012. Ni pa pojasnil, kakšno je bilo ob upoštevanju predmetnega predračuna stanje vozila. Ker je bilo stanje vozila ob odvzemu nepopolno ugotovljeno, izvedenec posledično ni mogel ugotoviti pravilne tržne vrednosti vozila ob njegovem odvzemu. Sodišče je napačno sledilo oceni cenilca glede tržne vrednosti ob njegovi prodaji, ki je pri oceni napačno upošteval dejstvo, da je bilo vozilo dne 27.8.2012 še vozno. Da je bilo vozilo še vozno, je napačno sklepal na podlagi dejstva, da je bila navedenega dne v vozilo dotočena minimalna količina goriva. Vozilo je bilo v izredno slabem stanju, zato so bila vsa servisna dela, ki jih je tožeča stranka naročila pri uradnem serviserju, nujna in potrebna pred nadaljnjo prodajo vozila. Izvedenec je pri oceni tržne vrednosti vozila na dan prodaje glede odpravljivih stroškov upošteval prenizek odbitek (to je 25%). Motor v vozilu naj bi po oceni izvedenca okvirno predstavljal četrtino oziroma 25% vrednosti vozila, kar pa je po oceni tožeče stranke premalo. Odbitek bi moral znašati minimalno 35%. Izvedenec B. B. je v mnenju napačno sklepal, da menjava glav motorja ni bila potrebna oziroma je bila prenagljena, in sicer glede tega, da je napak ugotovljena na podlagi nizkega nivoja hladilne tekočine. Tudi na podlagi mnenja izvedenca B. B. ni mogoče z zadostno mero gotovosti trditi, da menjava glav motorja na omenjenemu vozilu ni bila potrebna. Tožeča stranka je izkazala, da je pri prodaji vozila ravnala skrbno oziroma na običajen in razumen način, ki se od leasingodajalca lahko pričakuje. Izvedla je razumne ukrepe, da bi vozilo spravila v stanje za prodajo in ga na koncu tudi prodala. Okoliščine, na katere sama nima vpliva, ne morejo iti tožeči stranki v škodo že iz razloga, ker je pogodbo kršil toženec. Ker je sodišče nepravilno le delno ugodilo tožbenemu zahtevku, je nepravilna tudi odločitev glede stroškov. Tožeča stranka je upravičena do povračila celotnih pravdnih stroškov.

3Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v uvodu sodbe navedlo nov naziv tožeče stranke, kot izhaja iz podatkov sodnega registra in iz pojasnila tožeče stranke, ki ga je podala v dopisu z dne 5.11.2020, kateremu je priložila tudi izpis iz sodnega registra (A102).

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama dne 12.1.2011 sklenjena Pogodba o finančnem leasingu (v nadaljevanju: Pogodba), katere predmet je bilo rabljeno osebno vozilo ..., letnik 2006. Pogodba je vsebovala določila o razvezi pogodbe s strani leasingodajalca v Splošnih pogojih, kjer je bilo med drugim določeno, da ima zaradi kršitev pogodbenih določil na strani leasingojemalca ali utemeljenih razlogov leasingodajalec pravico zahtevati enkratno plačilo vseh preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdreti pogodbo in zahtevati odškodnino za povzročeno predčasno prenehanje pogodbe. Odškodnina je enaka vsoti vseh (zapadlih in nezapadlih) neplačanih obrokov po tej pogodbi, povečano za stroške opominov, zamudnih obresti, odvzema, hrambe, cenitve, zmanjšano za cenitveno vrednost vozila. Med strankama je bila po razvezi pogodbe sporna tudi cenitvena vrednost vozila, ki je za tožečo stranko sporna tudi še v pritožbi.

7Za ugotovitev stanja in vrednosti vozila je sodišče prve stopnje zaslišalo toženca in priče ter postavilo izvedenca in cenilca C. C. ter izvedenca in cenilca B. B. C. C. je podal oceno vrednosti vozila brez upoštevanja okvare motorja in z upoštevanjem okvare motorja. Izvedenec B. B. pa je med drugim podal mnenje o tem, ali je bila na vozilu podana okvara motorja, na podlagi česar je nato sodišče izmed cenitev cenilca C. C. izbralo ugotovljenemu dejanskemu stanju avtomobila ustrezno cenitev. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljivih mnenj obeh izvedencev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje tako glede stanja kot glede vrednosti vozila ob prodaji. Oba izvedenca in sodišče so upoštevali, da je ob nakupu vozilo imelo 160.000,00 prevoženih km, da je bilo tehnično pregledano 20.1.2011, zadnji servis pa je bil opravljen 13.5.2010 pri 130.667,00 km. Upoštevali so tudi, da servis pri 160.000,00 km ni bil opravljen, čeprav bi moral biti, ter da je imelo vozilo ob odvzemu že 182.149,00 prevoženih kilometrov. Neutemeljena je torej pritožbena navedba, ki poudarja navedene okoliščine, kot da ne bi bile pravilno upoštevane s strani sodišča. Izvedenec (nato pa tudi sodišče) se je opredelil tudi do predračuna A. in stanja vozila, kar je sodišče povzelo v točki 86 obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je izvedenec C. C. le površno opisal stanje vozila, saj to ne drži. V izvedenskem mnenju iz oktobra 2016 je na strani 9 izvedenec opisal slabo stanje vozila in ugotovljene poškodbe, pri čemer pritožba ne pojasni, česa izvedenec ni upošteval oziroma v čem je površnost pri opisu stanja vozila. Za pritožbo je tudi sporno, ali je izvedenec B. B. pravilno ugotovil, da menjava obeh glav motorja ni bila potrebna in da je bilo vozilo na dan 27.8.2012 še v voznem stanju. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem vprašanjem v celoti sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, podanim v točkah 99 do 107 obrazložitve sodbe, in zaključku, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bila potrebna menjava glav motorja in da vozilo ne bi bilo vozno ob odvzemu ali kdaj kasneje. Pritožbene navedbe ne omajejo pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje. Dokazna ocena je skrbna, natančna, vsi izvedeni dokazi pa so popolno in pravilno ocenjeni. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da menjava glav motorja ni bila potrebna, so nepomembne tudi pritožbene navedbe o tem, kolikšno bi moralo biti znižanje vrednosti vozila iz tega naslova. Ker je pravilna odločitev o glavni stvari, je posledično pravilna tudi odločitev o stroških postopka, ki temelji na delnem uspehu obeh strank v pravdi.

8Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točkah II in III izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami