VSC Sodba II Kp 16834/2017

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi A. D., o podanem ter sprejetem priznanju krivde, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ob uporabi omilitvenih določb mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo desetih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je prvostopenjsko sodišče obtožencu odvzelo zaseženi kokain, po prvem odstavku 73. člena KZ-1 pa digitalno tehtnico, ovoj kartice SIM in alu folijo v roli. Sodišče prve stopnje je po drugem odstavku 74. člena KZ-1 obtožencu odvzelo premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem tako, da mu je naložilo v plačilo znesek v višini 150,00 EUR, ki ustreza višini s kaznivim dejanjem pridobljene protipravne premoženjske koristi. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 8,20 EUR, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je bil oproščen plačila sodne takse.

2Zoper obsodilno sodbo prvostopenjskega sodišča se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec. Uveljavlja pritožbeni razlog po 4. točki prvega dostavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP – zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu za očitano kaznivo dejanje izreče kazen desetih mesecev zapora, ki naj se izvrši s 600 urami dela v splošno korist.

3V odgovoru na pritožbo z dne 22. 9. 2020 obtoženčev zagovornik oporeka pritožbi državnega tožilca s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba okrožnega državnega tožilca ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je namreč zaključilo, da je odločba o kazenski sankciji povsem sprejemljiva glede na po sodišču prve stopnje ugotovljene nove olajševalne okoliščine.

5Res je bila obtoženemu A. D. z razveljavljeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 24. 5. 2019, opr. št. IV K 16834/2017, izrečena kazen desetih mesecev zapora, ki naj bi se izvršila s 600 urami dela v splošno korist, torej prav takšna kot jo državni točilec zahteva v ponovljenem postopku, a sodišče druge stopnje ugotavlja, da so se v vmesnem času okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazni oziroma kazenske sankcije, bistveno spremenile. Najprej ne gre spregledati, da je prvo sodišče v razveljavljeni sodbi pri odmeri kazni, poleg teže kaznivega dejanja kot olajševalne okoliščine, našlo le dve olajševalni okoliščini in sicer priznanje krivde ter obtoženčevo neobsojenost. Sodišče prve stopnje v tedanji sodbi ni upoštevalo ne obtoženčevih družinskih razmer ne ostalih številnih okoliščin, ki pa jih je prvo sodišče ugotovilo in uspešno obrazložilo v sedaj izpodbijani sodbi. Na strani obteževalnih okoliščin je v sedaj izpodbijani sodbi prav tako izpostavljena teža kaznivega dejanja, ki se odraža v petih posamičnih prodajah in nevarnosti prepovedane droge kokain za človekovo zdravje. Na strani olajševalnih okoliščin pa je prvostopenjsko sodišče, poleg obtoženčeve neobsojenosti in priznanja krivde, tokrat poudarilo še druge relevantne okoliščine. Ni spregledalo, da obtoženec živi urejeno družinsko življenje, da je oče treh otrok, da nima več stika z družbo, v kateri je storil predmetno kaznivo dejanje, da je zaposlen, da njegova žena ni zaposlena ter je iskalka zaposlitve, ni zanemarilo niti časovne odmaknjenosti kaznivega dejanja. Pri vsem navedenem gre še dodati, da podatki iz obtoženčeve kartoteke pri elektronskem kazenskem vpisniku potrjujejo, da se ne nahaja v nobenem kazenskem postopku. Tako gre oceniti, da je predstavljalo obravnavano kaznivo dejanje enkraten dogodek v obtoženčevem življenju, do katerega je sedaj vzpostavil kritičen odnos, ki se nenazadnje zrcali v urejenosti njegovega sedanjega življenja.

6V skladu z določili tretjega odstavka 58. člena KZ-1 sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Poglavitni razlog na podlagi katerega se lahko torej sodišče odloči za izrek pogojne obsodbe je, da pri obtožencu najde tehtne razloge za prognozo, da v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje sprejema prepričanje prvega sodišča, da so se pri obtožencu povzeti zakonski pogoji stekli, saj prav vse ugotovljene olajševalne okoliščine zanesljivo potrjujejo, da pri njem nevarnost ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj več ne obstaja. Ne gre spregledati, da je prvo sodišče obtožencu odmerilo dokaj dolgo preizkusno dobo, v kateri bo lahko dokazal, da s svojimi zagotovili misli resno, saj bo v primeru ponovitve kaznivega dejanja lahko pogojna obsodba preklicana.

7Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

8Pritožbeno sodišče je odločilo v obtoženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).