VSC Sodba II Kp 31794/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obdolžena I. M. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere ji je bila določena kazen treh mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ji je prvo sodišče naložilo še povrnitev vseh stroškov kazenskega postopka ter plačilo sodne takse.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila obdolženkina zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, graja pa tudi odločbo o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem še predlaga, da sodišče druge stopnje njo in obdolženko obvesti o seji pritožbenega senata.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Kot je bilo že zapisano zgoraj, je zagovornica obdolžene I. M. v pritožbi zahtevala, da njo in obdolženko višje sodišče obvesti o seji pritožbenega senata. Pritožbeno sodišče predlogu ni sledilo, ker je ocenilo, da obdolženkina navzočnost ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi stvari. Po 445. členu ZKP je v skrajšanem postopku presoja o tem, ali bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, prepuščena predsedniku senata ali senatu. Gre za razliko od dolžnosti pritožbenega sodišča v rednem postopku, saj mu v slednjem prvi odstavek 378. člena nalaga, da o seji obvesti vse stranke, zagovornike in oškodovanca, ki se je pritožil zoper sodbo, če katerikoli izmed njih zahteva, da je o seji senata obveščen. Način izvrševanja pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS in ustavnega jamstva do sojenja v navzočnosti kot posebnega elementa pravice iz 22. člena Ustave RS, je torej v skrajšanem postopku urejen drugače. Možnost stranke, da je udeležena v pritožbenem postopku in je kot takšna subjekt postopka, se zagotavlja v pretežni meri skozi pisne vloge. Pritožbeni postopek v okviru skrajšanega postopka je tako usten le, v kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka, mora obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve¹. Pritožnica svoje zahteve v tej smeri ni konkretizirala, pritožbeni senat pa je na podlagi spisovnega gradiva zaključil, da navzočnost strank ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi zadeve in drugačni presoji.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolženkin zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je storila kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

V obsežni ter izčrpni pritožbi pritožnica uvodoma sodišču prve stopnje očita absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Izrek sodbe naj bi bil nerazumljiv in nasprotoval razlogom sodbe, ker iz njega ni razvidno, da bi bil predmetni račun z dne 29. 9. 2014, št. 14/14, uporabljen oziroma kdo in za kakšen namen naj bi ga uporabil ter da bi s takšno uporabo računa nastala škodljiva posledica. Izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov oziroma naj v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kdo je uporabil predmetno listino in za kakšen namen naj bi bila uporabljena. Prav tako naj sodba ne bi vsebovala razlogov o obdolženkini krivdi oziroma okoliščini, zakaj naj bi zavestno izdala lažen račun. Obramba namreč poudarja, da obdolženka niti ni vedela za kakšen namen je obsojeni P. K. izdani račun potreboval. Ni razlogov o tem, da se je obdolženka zavedala prepovedane posledice in o vzročni zvezi med obdolženkinim ravnanjem ter prepovedano posledico. Po prepričanju pritožnice naj bi bilo o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbah obsojenega oziroma v tem postopku priče P. K. in samimi temi listinami, še zlasti glede števila udeležencev na predstavitvi 29. 9. 2014.

7Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete pritožbene očitke, ki se nanašajo na absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1 je umeščeno v XXIV. poglavje KZ-1 med kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Splošni varstveni objekt tega kaznivega dejanja je gospodarsko poslovanje, posebni pa pravna varnost pri izvajanju tega poslovanja. V prvem odstavku 235. člena KZ-1 je inkriminirano vpisovanje lažnih podatkov ali opustitev vpisovanja pomembnih podatkov v listine, ki so pomembne v gospodarskem poslovanju, v drugem odstavku istega člena pa (med ostalim) tudi uporaba lažne poslovne listine kot prave. Storilec pri tem lažno poslovno listino uporabi kot resnično in se obenem zaveda, da je ta lažna. Obdolženi I. M. opis kaznivega dejanja očita le eno izvršitveno obliko in sicer ponareditev listine v poslovnem prometu. V tem smislu je opis predmetnega kaznivega dejanja sklepčen. Če pa bi opis kaznivega dejanja obdolženki očital tudi uporabo te poslovne listine v poslovnem prometu, bi šlo ob uporabi načela subsidiarnosti za navidezni stek in njeno dejanje bi bilo pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po drugem odstavku 235. člena KZ-1. Kaznivo dejanje po prvem odstavku je dokončano, ko listina dobi obliko in vsebino poslovne listine. Predmetno obravnavani račun z dne 29. 9. 2014, št. 14/14, je dobil obliko in vsebino poslovne listine, ko ga je obdolženka izpisala in s svojim podpisom potrdila njegovo vsebino, kar naj bi se po opisu kaznivega dejanja zgodilo med 29. 9. 2014 in 2. 10. 2014. Obdolžena slednje okoliščine niti ne zanika, saj sama priznava, da je račun izdala ″na dan pogostitve″ oziroma 29. 9. 2014. Pritožnica zmotno meni, da naj bi prepovedana posledica kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, očitanega obdolženki, nastala šele s predložitvijo računa Agenciji Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja. Kot že rečeno, je bilo obdolženkino kaznivo dejanje dokončano že s ponareditvijo poslovne listine, pomembne za poslovni promet² z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami, pri tem pa se ne zahteva obdolženkina zavest o tem, da je že pravnomočno obsojeni P. K. to poslovno listino uporabil pri storitvi kaznivega dejanja pomoči v kaznivemu dejanju goljufije na škodo Evropske unije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1 ter v zvezi z 38. členom KZ-1.

8Upoštevaje navedeno, gre kot neutemeljene zavrniti pritožbene navedbe o neobrazloženosti obdolženkine krivde. Sodišče prve stopnje je pod točko 33 obrazložitve izpodbijane sodbe njen krivdni odnos do kaznivega dejanja opredelilo kot direktni naklep. Zapisalo je, da je obdolženka, zavedajoč se, da v mesecu septembru ni dala prostora v najem, niti ni opravila pogostitve za 35 ljudi, zavestno izdala račun z lažno vsebino, ko je vanj vpisala lažne podatke ter ga potrdila s podpisom in nanj odtisnila žig Izletniške kmetije M. Svojega dejanja se je zavedala in ga hotela storiti. Poslovni dogodek ni bil izkazan pošteno in verodostojno, novinarska konferenca s pogostitvijo pa je bila izvedena šele 27. 11. 2014.

9Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete pritožbene očitke o precejšnjem nasprotju med razlogi sodbe ter vsebino izpovedb P. K. Na glavni obravnavi 21. 11. 2019 je izpovedal (stran 6 prepisa), da se je lista prisotnih pripravila sicer za september, a ker razen njega „tam ni bilo drugih ljudi“, se je verjetno podpisovala novembra, ko je bila novinarska konferenca izvedena. Šele ko je obdolženkina zagovornica priči predočila zagovor obdolženke (stran 13 zapisnika), da naj bi 29. 9. 2014 prišlo več povabljencev oziroma manj kot 15, je priča izjavila, da jih 15 gotovo ni bilo, novinarska konferenca pa ni mogla biti izvedena, ker ni bilo niti novinarjev. Opozoriti je treba, da priča K. ni izpovedovala o kakšni pogostitvi na dan 29. 9. 2014. V tej zvezi ne gre spregledati izpovedb priče B. H. Ta priča, sicer podpisana pod zap. št. 17 liste prisotnih, sicer datirane na 29. 9. 2014, je prepričljivo izpovedala, da je bila na predstavitvi le enkrat, in to 27. 11. 2014. Priča si je namreč v osebni koledarček zabeležila datum predstavitve (fotokopija na list. št. 103). Tudi večina zaslišanih prič (P. B., J. H., I. R., S. B., E. M., M. B., T. M., U. D., H. G.) je izpovedovala o le eni predstavitvi, bil naj bi že bolj hladen jesenski čas (priči B., G.), prav tako pa naj bi bilo na predstavitvi precej ljudi (priče B., H., B., B., M., D., G.). Pri tem je pomemben podatek, ki potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da je bil datum na listi prisotnosti (29. 9. 2014) lažen ta, da tudi priče oziroma udeleženci, ki so podpisani pod zap. št. 5 (G.), 9 (D.), 15 (M.) in 16 (M.), navajajo veliko število udeležencev (najmanj 20, M. celo med 30 in 40). Ta podatek pa ovrže zagovor obdolžene, da naj bi že 29. 9. 2014 prišlo več udeležencev in potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da 29. 9. 2014 predstavitve z novinarsko konferenco ni bilo. Prav tako je na ta način ovržena verodostojnost izpovedb priče D. F. o dveh izvedbah predstavitve ter da naj bi bilo na prvi prisotnih nekaj udeležencev.

10Pritožba sodišču prve stopnje sicer očita, da ni zaslišalo vseh udeležencev predstavitve in se tem kršilo obdolženkino pravico do obrambe. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev dokaznih predlogov obrambe ustrezno pojasnilo pod točko 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotoviti gre, da je sodišče prve stopnje od 35 oseb navedenih na listi prisotnosti zaslišalo kar 16 in s tem v zadostni meri raziskalo tozadevno dejansko stanje, zaradi česar tudi po presoji sodišča druge stopnje izvedba zaslišanja prav vseh udeležencev ni potrebna, saj ni izkazana verjetnost, da bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Obramba zato ni uspela uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledice zatrjevane kršitve obdolženkine pravice do obrambe.

11Na računu z dne 29. 9. 2014, št. 14/14, so specificirane kot izvedene naslednje storitve: 1. najem prostora, 2. pogostitev 35 udeležencev in 3. poraba 18 sokov. Ker je bilo v kazenskem postopku z gotovostjo presojeno, da te storitve 29. 9. 2014 niso bile opravljene, saj niti ni bila opravljena predstavitev projekta z novinarsko konferenco tega dne ampak šele 27. 11. 2014, je račun kot listina, pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami lažen oziroma ponarejen. Izkazuje poslovni dogodek, ki ga sploh ni bilo. Nikjer na računu ni navedeno, da bi šlo morebiti za avansni račun oziroma, da bi obdolžena vnaprej zaračunala storitev, ki bo opravljena šele novembra, kot to skuša prikazati pritožnica. Kako bi lahko obdolžena že 29. 9. 2014 vedela, da bo na predstavitev, za katero konec septembra niti ni bilo znano kdaj dejansko bo, prišlo prav 35 udeležencev? Predmetni račun je sestavljen tako, da iz njega brez dvoma izhaja, kot da je bila storitev že opravljena, ne pa da šele bo. Zato sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek o kršitvi kazenskega zakona v smislu določbe 372. člena ZKP, ki ga pritožnica ni niti natančno konkretizirala v smislu citirane določbe. Zatrjevanje pritožnice, da je prvostopenjsko sodišče zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo je pravno zmotno, saj je kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP lahko podana le, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo.

12Prav tako ne gre pritrditi pritožnici, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP s tem, ko naj glede na pomanjkljiv opis kaznivega dejanja ni uporabilo določb o izreku oprostilne sodbe. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je sodišče druge stopnje pritrdilo sklepčnosti opisa kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

13Zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pritožnica uveljavlja na podlagi enakih razlogov, kot so bili povzeti že zgoraj v zvezi z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka in na katere je sodišče druge stopnje že odgovorilo zgoraj. Sodišče druge stopnje namreč pritrjuje presoji prvega sodišča, da 29. 9. 2014 predstavitve z novinarsko konferenco ni bilo, da je prezenčna lista oziroma datum na njej 29. 9. 2014 lažen, da 29. 9. 2014 tudi ni bilo nobene pogostitve ter da je posledično po obdolženki izdan račun, št. 14/14, z datumom izdaje 29. 9. 2014, lažen. Za ugotavljanje obdolženkine krivde ni relevantno, ali se je ob izdaji lažne poslovne listine zavedala, za kakšen namen jo bo P. K. uporabil, zadostuje njena zavest o tem, da izdaja račun z vpisanimi lažnimi podatki o storitvi, ki ni bila opravljena in takšno posledico hoče. Nesprejemljiva je teza pritožnice, da naj bi se lista prisotnosti začela podpisovati 29. 9. 2014, nakar naj bi se podpisovanje nadaljevalo 27. 11. 2014. Iz pravilno ocenjenega dokaznega gradiva namreč zanesljivo izhaja, da je bila predstavitev z novinarsko konferenco izvedena le 27. 11. 2014. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, slednji zaključek potrjujejo tudi izpovedbe številnih zaslišanih prič o tem, da so bile na predstavitvi le enkrat in da je tedaj bilo prisotnih veliko udeležencev. Tako je npr. priča P. B. navajala med 30 in 40 udeležencev, na listi prisotnosti pa je podpisana pod zap. št. 10. Priča H. G. navaja število med 25 in 30 udeležencev, podpisana pa je pod zap. št. 5. Te izpovedbe vsekakor izpodbijajo zagovor obdolžene, da naj bi bilo na prvi predstavitvi manj kot 20 gostov, na drugi pa razlika do 35. Pritožnica tudi zmotno meni, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo lažnost računa na podlagi tega, kdaj se je izvedla novinarska konferenca. Iz obrazložitve sodbe je jasno razvidno, da je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da je račun lažen, ker ne samo, da 29. 9. 2014 ni bilo novinarske konference, pač pa tudi ni bilo ne pogostitve ne najema prostora (tako npr. točka 28 obrazložitve).

14Pritožnica tudi zahteva, da se sodišče druge stopnje opredeli do dejstva, da je v pravnem pouku prvo sodišče zapisalo, da je treba pritožbo podati pri Okrožnem sodišču v Celju. Po prepričanju sodišča druge stopnje gre zgolj za pisno pomoto, ki v ničemer ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, obdolženki pa s tem nista bili okrnjeni pravici do obrambe ter pravnega sredstva.

15Odločbo o kazenski sankciji zagovornica izpodbija zgolj na načelni ravni in sicer, da je sodišče prve stopnje glede na vse uveljavljane kršitve iz 371., 372 in 373. člena ZKP obdolženo zmotno spoznalo za krivo in ji izreklo kazensko sankcijo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila kazenska sankcija obdolženi izrečena skladno določbam 57. člena KZ-1 (splošne določbe o pogojni obsodbi) ter v okvirih zagrožene kazni za obravnavano kaznivo dejanje po prvem odstavku 235. člena KZ-1 (zagrožena kazen zapora do dveh let). Sodišče druge stopnje ne najde prav nobenega razloga spremembo kazenske sankcije v korist obdolženke. Sodišče prve stopnje ji je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženkine krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obdolženke. V pretežni meri je upoštevalo ugotovljene olajševalne okoliščine (časovna odmaknjenost dejanja ter neobsojenost in urejeno družinsko življenje obdolženke), saj je določeno kazen odmerilo le na treh mesecih zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta.

16Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

17Obdolženka s pritožbo ni uspela in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 7. 2018, opr. št. I Ips 3324/2015.
² V predmetnem kazenskem postopku niti ni bilo sporno, da je račun, v smislu Slovenskih računovodskih standardov 21, knjigovodska listina, ki je pomembna za pravni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami, kar je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo pod točko 29 obrazložitve.