VSM Sodba III Kp 37703/2019

I. Pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika obdolženega D.V. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi D.V. se oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, nagrada in potrebni izdatki obdolženemu postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 37703/2019 z dne 15. 6. 2020 obdolženega D.V. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1 in mu izreklo kazen 1 leto in 8 mesecev zapora. V izrečeno zaporno kazen mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas prebit v priporu od 17. 7. 2019 od 16.55 ure dalje. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati iz naslova priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov oškodovanki J.M. znesek 160,00 EUR in oškodovancu J.P. znesek 220,00 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da bodo nagrada in potrebni izdatki obdolžencu postavljenega zagovornika, odvetnika R.B., izplačani iz proračunskih sredstev.

2Proti tej sodbi sta se pritožila okrožna državna tožilka in obdolženčev zagovornik. Državna tožilka sodbo izpodbija zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in prvostopno sodbo spremeni tako, da obdolženemu izreče kazen 3 leta in 10 mesecev zapora. Zagovornik pa se pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji, pri čemer pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da spremeni pravno kvalifikacijo nadaljevanega kaznivega dejanja za dejanja pod točkami a), c) in d) v smeri razlogov pritožbe, iz izreka sodbe pa izpusti oziroma obdolženega oprosti obtožbe za dejanje pod točko e) prvostopnega krivdnega izreka. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče obdolženemu izreče milejšo kazen.

3Na pritožbo državne tožilke je obdolženčev zagovornik podal odgovor, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče to pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožbi sta neutemeljeni.

5Po stališču zagovornika je sodišče prve stopnje napačno pravno kvalificiralo dejanja obdolženca, opisana v točkah a), c) in d) prvostopnega krivdnega izreka kot kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Ravnanje obdolženega, kot izhaja iz opisa dejanj v izreku sodbe, ko je podnevi skozi odklenjena oziroma odprta vrata vstopil v tuje hiše in preiskal posamezni prostor ter si protipravno prilastil predmete, po oceni obrambe ni moč pravno opredeliti kot tatvine, storjene na posebno predrzen način. Iz opisa in tudi iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi obdolženi vzel predmete iz prostorov, v katerih bi se kakorkoli nahajali ljudje - oškodovanci. Ni dvoma, da se je obdolženi gibal po hišah posameznih oškodovancev, vendar zgolj tveganje obdolženega, da bo pri dejanju zasačen ali neposredno zatem prijet, še ni okoliščina, ki bi govorila za to, da je bila tatvina storjena na posebno predrzen način. Da gre za tak način storitve, torej posebno predrzen način, mora po ustaljeni sodni praksi storitev kaznivega dejanja odstopati od običajnega načina izvršitve tatvine, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano. Sodišče prve stopnje sicer v obrazložitvi napadene sodbe za dejanje pod točko a) navaja, da se je obdolženi pogovarjal s pričo Z.D., pri tem pa je opozoriti, da se je ta priča nahajala v stanovanjski hiši, obdolženi pa zunaj nje in zato ni jasno v kakšni povezavi bi naj to dejstvo narekovalo strožjo pravno kvalifikacijo v smeri storitve tatvine na predrzen način. Pojasnjeno tudi ni, ali bi naj obdolženi že pred pogovorom ali šele po pogovoru s pričo odšel v prostore njene stanovanjske hiše in izvršil kaznivo dejanje. Ker je v dvomu potrebno presoditi v korist obdolženca (in dubio pro reo) je zaključek sodišča o dokazanem predrznem načinu storitve kaznivega dejanja neutemeljen in nezakonit. Ni namreč dokazana nobena višja stopnja tveganja, pri čemer ni prezreti, da je že sama tatvina dejanje, ki je samo zase drzno. V čem bi naj način storitve pri dejanjih pod a), c) in d) bistveno odstopal od običajne predrznosti storilcev kaznivih dejanj tatvine, pa ni jasno. V zvezi s tem se sklicuje tudi na sodno prakso, ki v podobnih primerih dejanja storilcev ni opredelilo kot tatvine, storjene na posebno predrzen način (sodba VSL II Kp 51976/2016) oziroma je taka dejanja opredelilo zgolj kot kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 (VSL I Kp 314/2001).

6Stališče zagovornikove pritožbe ni pravilno. Zagovornik se sklicuje na sodno prakso in pri tem navaja sodni odločbi, ki se v dejanskem stanju razlikujeta od obravnavanega kaznivega dejanja po tem, da storilci pri njih niso v taki meri tvegali, da bodo pri kaznivem dejanju zaloteni, kot je to v obravnavani zadevi, kar je za pravno opredelitev dejanj odločilno.

7KZ-1 ne opredeljuje podrobneje kaj je posebno predrzen način, ki je zakonski znak kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točke prvega odstavka 205. člena KZ-1. Vsebino tega zakonskega znaka izpolnjuje sodna praksa od primera do primera. Skupno stališčem sodne prakse je, da za posebno predrznost štejejo tista ravnanja storilca, ki izrazito odstopajo od drznosti pri izvrševanju običajne tatvine. Tak primer je, ko storilec deluje ob izjemno visoki stopnji tveganja, da bo med izvrševanjem kaznivega dejanja ali neposredno po njem prijet ali vsaj prepoznan kot storilec, ko na primer dejanje stori podnevi, v obljudenih stanovanjih ali pisarnah v bližnji navzočnosti oškodovancev in drugih oseb, se v nekaterih primerih z njimi celo pogovarja ali pa je pri kaznivem dejanju zaloten, pa kljub temu s tatvinami na enak način nadaljuje.¹ Kot primer tatvine, izvršene na posebno predrzen način, po sodni praksi šteje tudi tatvina, izvršena v odprtem stanovanju, kjer so v drugih sobah stanovalci.² Pri dejanjih, navedenih v točkah a), c) in d) prvostopnega krivdnega izreka, je v njihovem opisu zapisano, da jih je obdolženi storil, ko so se v notranjosti stanovanjskih hiš, v katerih je izvršil tatvine, nahajali stanovalci, pri čemer so bile stanovanjske hiše odklenjene, obdolženi pa je tatvine storil na način, da je preiskal posamezne prostore v njih in si prilastil stvari, ki jih je pri tem našel in so zanj predstavljale protipravno premoženjsko korist, pri čemer je pri dejanju pod točko c) najprej v odklenjeni garaži preiskal tam parkirani osebni avto, zatem pa šel v notranjost hiše in jo preiskal ter si prilastil denar in vrednejše stvari, ki jih je tam našel in so navedene v opisu dejanja. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja izpovedbe prič, iz katerih izhaja visoka stopnja tveganja obdolženca, da bo pri kaznivih dejanjih zaloten (izpovedbe F.D., Z.D., V.P., M. in I. K.), pri čemer je bil obdolženi kot storilec prepoznan s strani posameznih prič, ki so ga videle na širšem kraju storitve kaznivega dejanja (na primer priča M. S.). Ena od sosed oškodovancev (zakoncev D.) je storilca celo pregnala z dvorišča oškodovancev, oškodovanka Z. D. pa je opisala, kako je med 13. in 14. uro po stopnicah njenega kuhinjskega okna prišel neznani moški, ki ji je v kratkem pogovoru skozi okno ponujal pleskarska dela, zatem pa odšel.

8Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejanja, opisana v točkah a), c) in d) prvostopnega krivdnega izreka vsebujejo konkretizacijo tatvin, storjenih na posebno predrzni način in da je tak način dokazan z izpovedbami navedenih prič ter ravnanje obdolženega pravno opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1, pri čemer se je oprlo tudi na ustrezno sodno prakso, navedeno v točki 16 obrazložitve prvostopne sodbe.

9Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču izpodbijane sodbe, da je obdolženi v obravnavanih primerih, opisanih v točkah a), c) in d) prvostopnega izreka, tatvine storil na posebno predrzen način, saj je deloval ob izjemno visoki stopnji tveganja, da bo med izvrševanjem kaznivega dejanja ali neposredno po njem prijet ali vsaj prepoznan kot storilec. Dejanja je storil podnevi, v obljudenih stanovanjih, v bližnji navzočnosti oškodovancev in drugih oseb, ki so ga videle gibati se na kraju kaznivega dejanja, v enem primeru pa se je z eno od oškodovank celo pogovarjal (točka a)), v drugem pa bil pregnan s strani sosede oškodovancev. Tak način izvršitve več kaznivih dejanj tatvine (točke a), c) in d)) upravičuje sklep o storitvi nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine na posebno predrzen način, kajti način, na kateri je obdolženi storil posamezna dejanja v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja, izrazito odstopa od običajnega načina izvršitve tega kaznivega dejanja. Okoliščina, ali se je obdolženi z eno od oškodovank pogovarjal neposredno pred izvršitvijo ali po izvršitvi dejanja, za pravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja ni odločilna, izkazuje pa visoko stopnjo predrznosti obdolženca in njegove iznajdljivosti pri izvršitvi, ko je zaloten na kraju kaznivega dejanja, oškodovanki ponujal storitev pleskanja in jo s tem zamotil.

10Pritožba zagovornika nima prav tudi, ko se zavzema za pravno opredelitev dejanja iz točke e) prvostopnega krivdnega izreka kot kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 (tako imenovane majhne tatvine). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe (točka 17) in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Zagovornik namreč v pritožbi ne navaja ničesar novega, stališče obrambe, da pri navedenem dejanju gre za malo tatvino, pa je s tehtnimi razlogi ovrglo že sodišče prve stopnje, ki je pravilno zaključilo, da pri tej tatvini obdolžencu ni šlo za to, da si prilasti stvar majhne vrednosti, temveč da je nameraval vzeti vse, kar bi v stanovanjski hiši oškodovanke, v katero je stopil skozi odklenjena vrata, našel. Preiskal je namreč spalnico v tej hiši in si prilastil ves denar, ki ga je tam našel ter pri tem postopal na enak način, kot pri preostalih dejanjih iz nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1. Pritožbena navedba, da je obdolženi iz denarnice oškodovanke vzel gotovino, ni pa odtujil celotne denarnice, kar bi naj dokazovalo, da si ni želel prilastiti več, kot je dejansko vzel, ob dejstvu, da denarnica očitno zanj ni predstavljala neke vrednosti, nima prav nobene teže. Glede na to, da je vzel vse kar je v njej našel, pri čemer pred storitvijo dejanja ni vedel, koliko denarja bo v denarnici, prilastil pa si je tudi drobiž, ki se je nahajal v steklenem kozarcu, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima njegovo ravnanje znake kaznivega dejanja tatvine in ne male tatvine, v kar skuša neutemeljeno prepričati pritožba.

11Kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja zagovornik obdolženega, ko bi naj sodišče prve stopnje dejanje obdolženca napačno pravno okvalificiralo, torej ni podana.

12Pritožbi neutemeljeno grajata pravilnost na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu za kaznivo dejanje, za katerega ga je spoznalo za krivega, izreklo po vrsti in višini primerno in pravično kazensko sankcijo. Izreklo mu je kazen 1 leto in 8 mesecev zapora, pri tem pa kot obteževalno okoliščino pravilno in v zadostni meri upoštevalo, da je obdolženi specialni povratnik, da je v nadaljevano kaznivo dejanje zajetih 5 dejanj, izvršenih na škodo šestih oškodovancev in da so bili odtujeni predmeti - zlatnina, v precejšnem obsegu oškodovancem vrnjeni, na samih stanovanjskih objektih pa ni bila povzročena nobena škoda. Pravilno je kot olajševalno okoliščino štelo, da je obdolženec oče treh otrok. Zato pritožbenim izvajanjem državne tožilke, da je sodišče prve stopnje pri izrekanju kazenske sankcije v premajhni meri upoštevalo obteževalne okoliščine, pri čemer v pritožbi izpostavlja, da je obdolženi specialni povratnik in da se teža kaznivih dejanj kaže v količini odtujenih predmetov, ni mogoče pritrditi. Te okoliščine je namreč sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo in jih upoštevalo pri odmeri višine kazni, izrečene obdolžencu. Državna tožilka se ne strinja tudi z okoliščino, da je sodišče upoštevalo, da pri storitvi kaznivega dejanja ni bila povzročena škoda na samih stanovanjskih objektih, vendar je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje to okoliščino utemeljeno upoštevalo kot olajševalno, ker storilci pri tovrstnih kaznivih dejanjih praviloma povzročijo tudi škodo (poškodujejo posamezne pregledane stvari in prostore), kar se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Okoliščina, da je bilo kaznivo dejanje storjeno ob tem, da so se oškodovanci nahajali v drugih prostorih stanovanjskih hiš, v katerih ga je obdolženec storil, pa sodi v okvir zakonskega znaka tatvine, storjene na posebno predrzen način, za katero je bil obdolženec spoznan za krivega. Zato jo državna tožilka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja kot razlog za izrek strožje kazenske sankcije. V kakšni meri bi naj sodišče prve stopnje preveč upoštevalo kot olajševalno okoliščino, da je obdolženi oče treh otrok, na kar v pritožbi opozarja državna tožilka, slednja ne pojasni in zato tudi tej pritožbeni trditvi ni mogoče pritrditi. Enako neobrazložena je pritožbena navedba zagovornika, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo olajševalnih okoliščin na strani obdolženca, saj zagovornik ne navede katerih in kakšna bi bila za obrambo pravšnja mera. Ko opozarja, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri kazni moralo upoštevati dejstvo, da je obdolženi že od 17. 7. 2019 dalje v priporu, kjer veljajo najstrožji omejevalni ukrepi, pa zagovornik prezre, da to ni okoliščina, ki bi jo bilo mogoče upoštevati kot olajševalno in se zato v tej smeri neutemeljeno nanjo sklicuje.

13Po obrazloženem, in ker pritožbi tudi v preostalem ne navajata ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji izrečene sodbe, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

14Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, glede nagrade in potrebnih izdatkov po uradni dolžnosti postavljenega zavornika pa odločilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 426/2006 z dne 19. 4. 2009.
² Sodba Višjega sodišča v Mariboru I Kp 15025/2016 z dne 23. 5. 2018, sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 18/2000 z dne 19. 6. 2003.