VSL Sodba II Cp 1205/2020

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se znesek 15.100,00 EUR nadomesti z zneskom 16.709,60 EUR, pri čemer zakonske zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe 22. 2. 2016 dalje do plačila;

- v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 1.352,30 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu št. ..., sklic: ..., namen: ..., v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

- v IV. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 7.619,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe v proračun Okrožnega sodišča v Novem mestu plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 9,31 EUR, št. ..., sklic: ..., namen: ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 15.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2020 dalje do plačila ter v višini 597,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2016 dalje do plačila in v višini 255,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2018 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 1.229,37 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu št. ... v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 7.814,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je med postopkom predlagal sodišču, da postavi novega izvedenca psihiatrične stroke in izvedenca medicine dela, kar je sodišče zavrnilo. Že v IX. pripravljalni vlogi je pojasnil, da obstaja nasprotje med navedbami postavljenega sodnega izvedenca psihiatrične stroke prof. dr. A. A., ki je v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 6. 6. 2019 podal mnenje, da pri tožniku ni organske psihične motnje, in mnenjem lečečega psihiatra I. I., ki je pri tožniku ugotovil kognitivni deficit, ki je nastal po poškodbi možganov ter da zaradi posledic nezgode ni sposoben za kakršno koli delo. Prav tako je tožnik v X. pripravljalni vlogi z dne 20. 8. 2019 dodatno opozoril, da je tudi iz poročila o zdravstvenem stanju tožnika, ki ga je izdelala dr. M. M., razvidno, da so zaradi poškodb pri tožniku ostale trajne posledice. Obe mnenji, in sicer mnenje dr. I. I. in dr. M. M., sta skladni in podprti z dokumentacijo invalidske komisije. Ocena, da v mnenju sodnega izvedenca ni nejasnosti ali protislovij, ki bi narekovale postavitev drugega izvedenca, se zato izkaže za nepravilno. Ker sodišče ni ugodilo predlogu za postavitev drugega sodnega izvedenca, je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično je dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno. Prav tako bi sodišče moralo ugoditi predlogu za postavitev sodnega izvedenca medicine dela, saj je tožnik z dokumentacijo izkazal, da je delovni invalid in omejen pri življenjski aktivnosti, saj ne more opravljati pridobitnega dela. Zato bi sodišče moralo postaviti izvedenca medicinske stroke. Posledično je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede trajnih posledic oz. zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih ima tožnik zaradi škodnega dogodka in je iz tega naslova tožniku prisodilo prenizko odškodnino. Sodišče je pojasnilo, da gre za spor z mednarodnim elementom, zaradi česar je treba uporabiti materialno pravo BIH, pri čemer pa sodišče razen te navedbe ni pojasnilo, kako oz. na kakšen način so bili Orientacijski kriteriji Vrhovnega sodišča BIH uporabljeni. V tem delu se sodbe ne da preizkusiti, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bila v primerjavi s slovensko sodno prakso prisojena izredno nizka odškodnina. Sodišče bi moralo pri prisoji odškodnine upoštevati tudi okoliščino, da tožnik živi v Sloveniji, kjer je življenjski standard bistveno višji kot v BIH (VSL sodba II Cp 2930/2012). Sodba VSL II Cp 1348/2016 se nanaša na hrvaško pravo in ne na pravo BIH. Že zato je ta sodba neuporabna. Glede duševnih bolečin zaradi skaženosti se je sodišče prve stopnje opredelilo le do brazgotine na nogi (češ da ne vzbuja gnusa), ne pa tudi do motnje v koordinaciji zrkel pri tožniku. V tem delu sodba nima razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje tožnik opozarja na sodno prakso VSL III Cp 944/2016, kjer je sodišče, ki je ravno tako uporabilo pravo BIH, pojasnilo, da ni potrebno, da brazgotine pri drugih vzbujajo gnus, temveč zadošča, da tožnik zaradi njih trpi. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Glede zakonskih zamudnih obresti in glede časa nastanka zamude dolžnika je določba v ZOO enaka določbi kot v slovenskem OZ. V konkretnem primeru je toženka v zamudo prišla najkasneje takrat, ko je na odškodninski zahtevek tožnika odgovorila z občutno prenizko ponudbo v dopisu z dne 9. 6. 2015. Ker je sodišče zakonske zamudne obresti prisodilo šele od dneva izdaje sodbe, je zmotno uporabilo materialno pravo. Glede pravdnih stroškov tožnik opozarja, da je bil v postopku sporen temelj tožbenega zahtevka in se je sodišče z njim ukvarjalo, zato bi moralo sodišče to upoštevati. Nadalje tožnik opozarja, da je sodišče pri odmeri nagrade napačno izračunalo vrednost opravljenih odvetniških storitev. Prav tako je napačno odmerilo stroške za vlogo toženke z dne 28. 6. 2018, 19. 3. 2019, 23. 4. 2019, 5. 7. 2019, 24. 7. 2019 in 25. 10. 2019, ki so vse nepotrebne in toženka z njimi ni nič pripomogla k razrešitvi spora, ampak je v njih le ponavljala že podane trditve in izražala nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. Prav tako je sodišče napačno odmerilo kilometrino v višini 310,80 EUR plus DDV in tožniku napačno odmerilo stroške v zvezi z njegovim odškodninskim zahtevkom.

4Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi tožnikovo sokrivdo v višini 20% ter na novo odmeri pravdne stroške. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je namreč v izvedenskem mnenju ugotovila, da tožnik, če bi uporabljal čelado, ki bi se zapela pod brado, ne bi utrpel poškodb glave, ran in udarnin glave, zloma lobanjskega svoda, subduralnega hematoma in drobnih kontuzij možganovine, čeprav pa bi lahko utrpel pretres možganov, kar je lažja poškodba in izpad v vidnem polju levega očesa z motnjo konvergence, ponavljanje preiskav CT glave in MRI glave in EEG pa verjetno ne bi bila potrebna, hospitalizacija pa bi skupaj trajala zgolj 7 dni. Ob udarcu v tla tožnik ni imel na glavi čelade, česar sodišče ni pripoznalo kot soprispevka. Tožnik bi moral vedeti, da bi morala biti čelada zaprta. Toženka zato ocenjuje, da je podan ugovor sokrivde v višini 20%.

5Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril. Toženka je v odgovoru na pritožbo tožnika predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

6Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

O pritožbi toženke

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v času škodnega dogodka nosil čelado, ki se na glavo natakne. V času prometne nesreče je veljal Zakon o izmijenama i dopunama zakona o osnovama sigurnosti prometa na cestama u Bosni in Hercegovini, ki je zahteval zgolj uporabo zaščitne čelade, šele z novelo tega zakona pa je bila sprejeta zahteva, da mora biti zaščitna čelada takšna, da se zapne. Uporaba tožnikove čelade je bila torej skladna s tedanjo zakonodajo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnikov soprispevek k nastanku škode ni podan. Da tožnik ni imel čelade, kot navaja toženka, ne izhaja niti iz podatkov kazenskega spisa, prav tako je tožnikova izpovedba glede uporabe čelade prepričljiva in življenjsko logična. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil trk tožnika tako silovit, da ga je odneslo 30 m naprej po cestišču in v bližino reke, pri čemer je tožnik izgubil del stvari, ki jih je imel v prometni nesreči, npr. tudi čevelj. Zato ni nelogično, da čelade po trku niso našli. Pritožbene navedbe, da je sodišče glede uporabe čelade zmotno ugotovilo dejansko stanje, so tako neutemeljene. Zato je tudi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko sokrivde ni prisodilo.

O pritožbi tožnika

8V skladu z določilom tretjega odstavka 254. člena ZPP sodišče postavi novega izvedenca, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Dopolnilno izvedensko mnenje o tem, ali je pri tožniku podana organska psihična motnja zaradi posledic nezgode, je izdelal sodni izvedenec prof. dr. A. A., ki je izvedensko mnenje izdelal ob sodelovanju še dveh sodnih izvedencev s področja travmatologije in nevrologije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dr. A. A. razpolagal s popolnejšimi informacijami o naravi in teži poškodb možganov kot dr. I. I. in dr. M. M. Prav tako je ugotovilo, da v jasno obrazloženem mnenju sodnega izvedenca dr. A. A. ni pomanjkljivosti ali nejasnosti, zaradi česar je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika po postavitvi novega izvedenca psihiatrične stroke. S svojo odločitvijo ni prekršilo določila 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako posledično ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja.

9Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti sodnega izvedenca medicine dela zaradi ugotavljanja tožnikove popolne nezmožnosti opravljanja pridobitnega dela, ni utemeljen. Ugotavljanje pridobitne nesposobnosti namreč ni predmet tega postopka, temveč postopka za ugotavljanje invalidnosti. Predmet ugotavljanja v tem postopku pa je dejstvo, ali so bile tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane zaradi škodnega dogodka. Sodni izvedenec se je v okviru ugotavljanja, ali je pri tožniku zaradi škodnega dogodka prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti, opredelil tudi, v čem in kako so življenjske aktivnosti tožnika zmanjšanje na pridobitnem področju. Zato je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje zaradi nepostavitve sodnega izvedenca medicine dela, neutemeljen. Pravni naslov „zmanjšanje življenjske aktivnosti“ pomeni ugotavljanje funkcionalnih posledic zaradi škodnega dogodka in ne sposobnosti za pridobitno delo. Pri tej pravni podlagi je sicer sodišče zmotno citiralo določbe OZ in Zakona o obligacionim odnosima FbiH. Vendar sta v tem delu zakona enaka (člen 200 ZOOFBiH), saj izhajata iz ZOR, ki je bil zvezni predpis v SFRJ.

10Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni pojasnilo kako oz. na kakšen način je uporabilo kriterije bosanskega prava pri določitvi pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine pravilno uporabilo določilo 200. člena Zakona o obligacionim odnosima ter Orientacijske kriterije Vrhovnega sodišča BIH. Ker uporaba Orientacijskih kriterijev predstavlja uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje navedene kriterije uporabilo pravilno. Prav tako so v sodbi navedeni jasni in izčrpni razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje uporabilo pri odmeri odškodnine, in sicer za vsako postavko nepremoženjske škode. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati tudi okoliščino, da tožnik živi v Sloveniji, kjer je višji življenjski standard kot v BIH, ni utemeljen. Sklicevanje na sodbo VSL II Cp 2930/2012 ni utemeljeno, saj predstavlja osamljeno stališče in ne ustaljene sodne prakse. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi z upoštevanjem kraja prebivališča oškodovanca dejansko prišlo do uporabe slovenskega prava, ki pa v obravnavanem primeru na podlagi 3. člena Haaške Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče, ni uporabljivo. Poleg tega 8. člen navedene Konvencije izrecno določa, da je potrebno zakonodajo države, v kateri se je pripetila nesreča, uporabiti pri presoji obstoja in narave tožnikove poškodbe ali škode ter vrste in obsega odškodnine. Tuje pravo je potrebno uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda in je potrebno upoštevati tudi sodno prakso druge države.

11Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje Orientacijske kriterije glede odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti napačno uporabilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri tožniku vidna brazgotina na poškodovani spodnji okončini, ki jo je mogoče prekriti z nošenjem dolgih hlač, ne pa krajših kratkih hlač ali kopalk. Prav tako je ugotovilo, da se pri tožniku pojavljajo motnje v koordinaciji zrkel, ki so opazne ob pomiku zrkel v skrajno lego tudi na razdaljo, kot se običajno nahaja sogovornik. Materialnopravno zmotno pa je stališče, da je zahtevek iz tega naslova neutemeljen, ker tožnik ni zatrjeval, da skaženost pri tretjih vzbuja gnus, grozo, odpor. Tožnik je trdil, da navedene spremembe pri tretjih vzbujajo radovednost, kar prav tako predstavlja negativno reakcijo okolice. Ključno pa je, da tožnik zaradi skaženosti duševno trpi (VSL sodba III Cp 944/2016). Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in v skladu z Orientacijskimi kriteriji tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti priznalo odškodnino za lažjo stopnjo skaženosti, zelo vidno tretjim osebam v višini 1.500 bosanskih mark, kar predstavlja protivrednost 765,00 EUR (1 KBM je 0,51 EUR).

12Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR, pri čemer je upoštevalo, da je tožnik 4 dni trpel zelo hude bolečine, 10 dni hude bolečine, 6 tednov srednje hude bolečine in 5 mesecev lahke bolečine z občasnimi srednje hudimi in hudimi glavoboli. Poleg tega pa je še skoraj dve leti občasno trpel lahke in srednje hude bolečine pri daljši hoji in obremenitvi levega kolena. Določene bolečine pa trpi še danes. Glede na trajanje bolečin je tožnik iz naslova hudih bolečin, ki so trajale 14 dni, skladno z Orientacijskimi kriteriji upravičen do odškodnine v višini 499,80 EUR (70 KBM krat 0,51 EUR krat 14). Glede na trajanje srednje hudih bolečin, ki so trajale 6 tednov, je upravičen do odškodnine v višini 856,80 EUR (40 KBM krat 0,51 EUR krat 42), za trajne lahke bolečine, ki so trajale 5 mesecev, je upravičen do odškodnine v višini 765,00 EUR (10 KBM krat 0,51 EUR krat 150), za občasne lahke in srednje bolečine, ki so trajale 2 leti, pa je upravičen do odškodnine v višini 3.723,00 EUR (10 KBM krat 0,51 EUR krat 365 krat 2). Celotna odškodnina tožnika iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tako znaša 5.844,60 EUR. Ker je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova prisodilo za 844,60 EUR nižjo odškodnino, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo (358. člen ZPP) pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino iz tega naslova zvišalo za 844,60 EUR.

13Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo priznalo od dneva izdaje sodišča prve stopnje, kar je napačno in na kar je pritožba utemeljeno opozorila. V skladu z mnenjem civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Federacije BIH z dne 9. 4. 2003 tečejo zamudne obresti od odškodnine za nematerialno škodo od dneva vložitve tožbe. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako (358. člen ZPP), da je od nematerialne škode zakonske zamudne obresti priznalo od 22. 2. 2016 dalje do plačila.

14Pritožba glede pravdnih stroškov ni utemeljena. Pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji uspeha pravdnih strank upoštevati tudi temelj zahtevka in ne zgolj uspeha po višini. V obravnavani zadevi namreč z ugotavljanjem temelja zahtevka niso nastali posebni stroški postopka, niti ni bil postopek zaradi tega dodatno obremenjen. V skladu z določilom drugega odstavka 12. člena Odvetniške tarife je stranka dolžna odvetniku plačati storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila. Ker je sodišče prve stopnje ravnalo tako in je nagrado za opravljene storitve odmerilo po tarifi veljavni v času oprave storitev, vrednost točke pa upoštevalo v času plačila, je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbena navedba, da vloge toženke z dne 28. 6. 2018, 19. 3. 2019, 23. 4. 2019, 5. 7. 2019, 24. 7. 2019 in 25. 10. 2019 ne predstavljajo potrebnih vlog toženke, ni utemeljena. Z navedenimi vlogami je namreč toženka odgovarjala na vloge tožnika, ki jih je tudi sam v postopku vložil kar enajst. Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženki napačno odmerilo kilometrino, ni utemeljen. Prav tako pa je sodišče prve stopnje tožniku pravilno odmerilo nagrado za sestavo odškodninskega zahtevka, za kar mu je priznalo nagrado v višini 1200 točk v skladu z tar. št. 38 Odvetniške tarife, zato pritožbena navedba, da bi mu moralo priznati strošek v višini 1.257,00 EUR ni upravičen.

15Po delni spremembi sodbe je tožnik s svojim zahtevkom po višini uspel s 17.562,82 EUR od vtoževanih 80.853,22 EUR, kar predstavlja po višini 22% uspeh. Pred sodiščem prve stopnje so tožniku nastali pravdni stroški v zastopanja višini 4.339,77 EUR ter stroški izdelave izvedenskega mnenja v višini 1.807,06 EUR. Toženki pa so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali pravdni stroški v višini 9.768,21 EUR. Upoštevaje pravdni uspeh toženke, ki po delni spremembi sodbe znaša 78%, je tožnik na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 7.619,20 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Tožniku so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali pravdni stroški v višini 6.146,83 EUR, ki so bili izplačani iz proračuna sodišča. Upoštevaje pravdni uspeh tožnika, ki znaša 22% in določilo 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) je toženka dolžna v proračun sodišča plačati 1.352,30 EUR v roku 15 dni in sicer na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu št. ..., sklic: ..., namen ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

SKLEPNO

16Ker je pritožba tožnika delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče na podlagi določila 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz zneska 15.100,00 EUR zvišalo na znesek 16.709,60 EUR (zvišalo je odškodnino za nepremoženjsko škodo za zneska 765 EUR in 844, 60 EUR), ter spremenilo tek zakonskih zamudnih obresti, ki po spremembi tečejo od vložitve tožbe, to je od 22. 2. 2016 dalje do plačila. Zaradi delne spremembe sodbe je poseglo tudi v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Tožnik je s pritožbo delno uspel z 2% (1.609,60 EUR od zavrnilnega dela 64.900,00 EUR). Toženka pa je v pritožbenem postopku v celoti propadla. Tožniku so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave pritožbe v višini 1.250 točk (tar. št. 18 v zvezi s tar. št. 21 Odvetniške tarife) ter materialni izdatki v višini 22,5 točk, skupaj torej 1.272,5 točk kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 763,50 EUR, povečano za 22% DDV pa 931,47 EUR. V skladu z določilom 17. člena Zakon o odvetništvu odvetniku pripada zgolj polovica tega zneska, to je znesek 465,74 EUR. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP ter 46. člena ZBPP je toženka upoštevaje pritožbeni uspeh tožnika (2%) dolžna v proračun sodišča plačati 9,31 EUR, kar je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe nakazati na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu št. ..., sklic: ..., namen: ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.