VSRS Sklep III Ips 175/2007

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v nov postopek.

1Skupščina delniške družbe T., d.d. (v nadaljevanju predlagatelj) je dne 24. 1. 2007 na predlog glavnega delničarja (imetnika 96,32% delnic) sprejela sklep, da se nanj prenesejo vse preostale delnice manjšinskih delničarjev. Nekateri manjšinski delničarji s tožbo zahtevajo ugotovitev ničnosti, podrejeno pa razveljavitev sklepa skupščine. O tožbenem zahtevku še ni pravnomočno odločeno. Predlagatelj je predlagal vpis sklepa o prenosu delnic v sodni register. Predlogu sta ugovarjala manjšinska delničarja M. in A. Š. (v nadaljevanju udeleženca) ter predlagala njegovo zavrnitev, podrejeno pa prekinitev registrskega postopka do pravnomočne odločitve o sporu na ugotovitev ničnosti oziroma izpodbijanje skupščinskega sklepa. Registrsko sodišče predlogu ni ugodilo in je postopek nadaljevalo ter vpisalo sklep o prenosu delnic v sodni register. Pritožbeno sodišče pa je ugodilo pritožbi udeležencev in razveljavilo sklep o vpisu prenosa delnic, postopek pa je prekinilo.

2Po določbi prvega odstavka 384. člena ZGD-1 lahko skupščina delniške družbe na predlog delničarja, ki je imetnik delnic družbe, ki predstavljajo najmanj 90% osnovnega kapitala družbe (glavni delničar) sprejme sklep o prenosu delnic preostalih delničarjev (manjšinski delničarji) na glavnega delničarja za plačilo primerne denarne odpravnine. Delnice preidejo na glavnega delničarja z vpisom sklepa o prenosu v register (tretji odstavek 387. člena ZGD-1). Za predlog za vpis tega sklepa se po določbi drugega odstavka 387. člena ZGD-1 smiselno uporabljajo določbe 1. točke drugega odstavka in tretjega do petega odstavka 590. člena tega zakona (ki spadajo med določbe o pripojitvi delniške družbe k drugi delniški družbi). Ob smiselni uporabi določbe 1. točke drugega odstavka 590. člena ZGD-1 mora predlagatelj vpisa sklepa o prenosu delnic predlogu priložiti svojo izjavo, da proti sklepu ni vložena ničnostna ali izpodbojna tožba ali da je bil tak tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen ali tožba zavržena ali umaknjena ali pa da so se manjšinski delničarji pravici do take tožbe odpovedali. Če predlagatelj izjave ne predloži, ker je bila tožba vložena in o tožbenem zahtevku še ni pravnomočno odločeno, registrsko sodišče po določbi tretjega odstavka 590. člena ZGD-1 postopek odločanja o vpisu sklepa o prenosu delnic prekine do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku (tako imenovana registrska zapora). Postopka pa glede na določbo četrtega odstavka 590. člena ZGD-1 kljub vloženi tožbi ne prekine in opravi vpis sklepa o prenosu delnic, če znatno prevladuje interes za hitro odločitev o vpisu in če so izpolnjeni drugi pogoji za vpis (tako imenovano prebitje registrske zapore). Po petem odstavku 590. člena ZGD-1 mora registrsko sodišče pri presoji, ali prevladuje tak interes za hitro odločitev, upoštevati pomen pravice, katere kršitev se s tožbo zatrjuje, verjetnost, da bi tožnik s tožbo uspel in škodo, ki lahko predlagatelju vpisa nastane zaradi poznejšega vpisa.

3Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi zavzelo stališče, da morajo biti pri presoji znatnega interesa za hitro odločitev kumulativno podani vsi trije pogoji iz petega odstavka 590. člena ZGD-1. Posledično to pomeni, da ta interes ni podan že v primeru, da le eden od pogojev ni izpolnjen. Ugotovilo je, da predlagatelj ni izkazal verjetnosti, da bi mu zaradi prekinitve postopka vpisa nastala kakšna škoda. Zaradi stališča, da morajo biti za presojo interesa za hitro odločitev podani kumulativno vsi trije pogoji, se s preostalima dvema (verjetnostjo uspeha udeležencev s tožbo in pomenom pravice, katere kršitev se s tožbo zatrjuje) sploh ni ukvarjalo.

4Zoper sklep pritožbenega sodišča je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Z njo uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in sicer določb četrtega in petega odstavka 590. člena v zvezi z drugim odstavkom 387. člena ZGD-1 ter neuporabo drugega odstavka 13. člena ZSReg. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Meni, da mora sodišče pri uporabi petega odstavka 590. člena upoštevati vse elemente, navedene v tej določbi. Pri tem poudarja, da je treba pri presoji pomena pravic, ki jih udeleženca uveljavljati s tožbo na ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev sklepov skupščine predlagatelja, upoštevati, da je izključitev manjšinskih delničarjev iz delniške družbe zakonita pravica glavnega delničarja in se ji manjšinski delničarji ne morejo upreti, da na upravljanje družbe nimajo direktnega vpliva in da je njihov interes izražen predvsem v premoženjskih pravicah; te pa so varovane z določbami 388. člena ZGD-1, po katerih ne morejo izpodbijati sklepa o prenosu delnic zaradi neustrezne odpravnine, ampak lahko zahtevajo njeno sodno odmero. Pri verjetnosti nastanka škode glavnemu delničarju zaradi prekinitve postopka vpisa sklepa o prenosu delnic pa pritožbeno sodišče po trditvi Vrhovnega državnega tožilstva ni upoštevalo določbe drugega odstavka 13. člena ZSReg, po kateri mora registrsko sodišče zadeve obravnavati po vrsti, kot jih je prejelo, če posebne okoliščine ne zahtevajo drugače, zaradi česar je prekinitev postopka za vpis sklepa o prenosu delnic ovira za vse nadaljnje vpise.

5Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena predlagatelju, ki jo podpira, in udeležencema, ki ji nasprotujeta.

6Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

7Vrhovno sodišče najprej opozarja, da je treba v registrskem postopku vpisa sklepa o prenosu delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja določbi četrtega in petega odstavka 590. člena ZGD-1, umeščeni med določbe o pripojitvi delniške družbe k drugi delniški družbi, glede na določbo drugega odstavka 387. člena ZGD-1 uporabiti smiselno. Presoja, ali prevladuje znatni interes za hitro odločitev, je namreč pri odločanju o registrski zapori ali njenem prebitju v postopku vpisa sklepa o prenosu delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja bistveno drugačna od presoje v postopku vpisa pripojitve delniške družbe. Treba je upoštevati, da je iztisnitev manjšinskih delničarjev zakonska pravica glavnega delničarja, ki se ji manjšinski delničarji praktično ne morejo upreti, obenem pa jim zakon vendarle daje varstvo s tem, ko predpisuje, da mora o prenosu delnic odločiti skupščina delniške družbe (in ne morda kar glavni delničar sam) in dopušča ničnostno in izpodbojno tožbo proti skupščinskemu sklepu, razen iz razloga, ker ni bila določena odpravnina ali je bila ta neprimerna (glej 388. člen ZGD-1). To je zelo pomembno pri presoji pomena pravic, ki jih manjšinski delničarji varujejo s tožbo za ugotovitev ničnosti oziroma izpodbijanje sklepa o prenosu njihovih delnic na glavnega delničarja. Treba je upoštevati tudi položaj glavnega delničarja, ki mu je zakon dal pravico iztisniti manjšinske delničarje iz delniške družbe zato, ker ti lahko kljub temu, da upravljavskih pravic iz delnic praktično ne morejo uresničevati, saj jih glavni delničar lahko preglasuje prav pri vsaki odločitvi, ovirajo glavnega delničarja pri uresničevanju skupščinskih sklepov s tožbami za ugotovitev njihove ničnosti ali za razveljavitev. Če je manjšinskih delničarjev veliko, pa to že po naravi stvari povzroča družbi dodatne stroške (na primer s sklicevanjem in izvedbo skupščine). Zaradi teh posebnosti je zato mogoče pričakovati, da bo prebitje registrske zapore v postopku vpisa sklepa o prenosu delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja lažje kot v postopku vpisa pripojitve delniške družbe, pri čemer je treba imeti pred očmi tudi dejstvo, da je posledica vpisa pripojitve nujno nepopravljivo prenehanje pripojene delniške družbe. Vendar pa je treba kljub temu upoštevati, da je registrska zapora tudi v postopku vpisa prenosa delnic pravilo, njeno prebitje pa izjema.

8Vrhovno sodišče v celoti soglaša s stališčem zahteve za varstvo zakonitosti, da je treba ob smiselni uporabi določb četrtega in petega odstavka 590. člena ZGD-1 pri presoji, ali znatno prevladuje interes za hitro odločitev (pred interesom za prekinitev postopka vpisa sklepa o prenosu delnic) oceniti vse elemente iz petega odstavka navedene zakonske določbe. To izhaja že iz dikcije samega petega odstavka 590. člena ZGD-1. Nujno je tehtanje verjetnosti, po eni strani ali bi lahko nastala predlagatelju vpisa pa tudi glavnemu delničarju zaradi registrske zapore kakšna škoda, po drugi strani pa, kakšen pomen ima za udeleženca (manjšinska delničarja) pravica, katere kršitev uveljavljata s tožbo za ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev sklepa skupščine. V zvezi s pomenom njune pravice, ki naj bi jima bila kršena, je že po naravi stvari treba tehtati tudi verjetnost uspeha s tožbo. Ob tem je treba poudariti, da pri tem tehtanju odločilnih dejstev ni treba ugotavljati s stopnjo prepričanja, kot v pravdnem postopku, ampak le s stopnjo verjetnosti. Zato tudi predlagatelju ni treba na tak način kot v pravdnem postopku zatrjevati in dokazovati dejstev. Sodišče pri tem upošteva tudi dejstva, ki so splošno znana in na katera lahko samo sklepa glede na vse okoliščine primera. Tako je na primer povsem jasno, da delniški družbi, ki ima preko 100 malih delničarjev, nastajajo stroški s sklicevanjem skupščine, z njihovim obveščanjem, končno pa tudi zaradi tega, ker lahko izpodbijajo sklepe skupščine. Ne drži niti stališče iz izpodbijanega sklepa, da lahko predlagatelj oziroma glavni delničar izvršita vse na skupščini izglasovane sklepe; ovira je lahko ravno v tem, da mali delničarji te sklepe izpodbijajo. Pri tem pa Vrhovno sodišče soglaša s stališčem zahteve za varstvo zakonitosti, da je lahko v obravnavanem primeru ovira za izvršitev določenih sklepov tudi v 13. členu ZSReg, po katerem je pri vpisovanju sklepov v sodni register treba upoštevati vrstni red vložitve predlogov. Pritožbeno sodišče je torej zmotno uporabilo določbe četrtega in petega odstavka 590. člena v zvezi z drugim odstavkom 387. člena ZGD-1, ker je razveljavilo sklep o vpisu prenosa delnic in prekinilo postopek samo na podlagi (nepravilne) ocene, da predlagatelju s prekinitvijo postopka ne more nastati nobena škoda in da so njegove trditve o možnosti nastanka škode nekonkretizirane in nedokazane.

9Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je pritožbeno sodišče res zmotno uporabilo materialno pravo, tako kot trdi zahteva za varstvo zakonitosti. Zato ji je na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in mu vrnilo zadevo v nov postopek. Pri ponovni odločitvi naj pritožbeno sodišče oceni verjetnost nastanka škode, ki bi lahko nastala predlagatelju, tudi z vidika pravilne uporabe 13. člena ZSReg. Oceniti pa mora tudi verjetnost, da bodo tožniki s tožbo uspeli ter pomen pravic, ki jih s tožbo na ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev sklepa skupščine uveljavljajo.