VSL Sklep IV Cp 1706/2020

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženke za izdajo začasne odredbe, ki je bil v bistvenem v tem, da bi se začasno povečal obseg stikov glede na to, kako so urejeni z veljavno začasno odredbo. Sedaj ima mati stike s hčerko vsak drugi vikend ter ob sredah, želi pa jih imeti vsak drugi vikend od četrtka do nedelje in od srede do petka v tednu, ko ni vikend stika.

2Zoper sklep se toženka pritožuje iz vseh predvidenih razlogov, predlaga njegovo spremembo oz. razveljavitev. Sodišču očita, da se ni opredelilo do njenih trditev in dokazov o tem, da ima oče težave z uživanjem prepovedanih drog. Predložila je zvočni posnetek ter mnenje toksikologa, predlagala pa je tudi postavitev sodnih izvedencev. Nadalje očita, da ji pred odločitvijo ni omogočilo vpogleda v mnenje CSD. Nadalje, predlagala je, da se uredijo primeri, ko prevzemanje v vrtcu ne bi bilo možno, predlagala je tudi spremembo naslova izvrševanja stikov, in sicer v A., če bi zaradi širjenja virusa spet prišlo do zapiranja občin. Izraža dvom v nepristranskost sodišča. Nasprotuje stališču sodišča, da njena popolna rehabilitacija po nesreči ne narekuje razširjenega obsega stikov, saj je bila ravno prometna nesreča vzrok za manj stikov. Če se režim stikov takoj ne bo spremenil, bo hčerki nastala nepopravljiva škoda. Sodišču očita, da o tem noče odločiti brez mnenja izvedenca, je pa brez takega mnenja odločalo že pred tem. Meni, da je smiselno, da se uredi tudi vprašanje počitnic, saj dogovor ni možen.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit.

6Kot pravilno navaja pravno podlago za odločitev sodišče prve stopnje, 161. čl. Družinskega zakonika (DZ) določa, da izda sodišče začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (2. odst. 157. čl. DZ). Pri tem je treba upoštevati še, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo sodišče izda le, če je to resnično nujno, torej če ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja.¹

7Sodišče prve stopnje je navedene kriterije v konkretnem primeru pravilno presodilo. Temu, kar je obrazložilo zlasti v 13. točki obrazložitve svojega sklepa, ni kaj dodati: toženka ni prav z ničemer izkazala, da bi bila hči zato, ker ima sedaj manj stikov z njo, kot meni, da je prav in kot predlaga, ogrožena. Mati stike s hčerjo ima in to je do konca postopka, ko bo sodišče izvedlo vse potrebne dokaze in dokončno odločilo v tem družinskem sporu, edino pomembno. Zakaj naj bi bila hči ogrožena v obstoječem režimu stikov, ki so vsak drugi vikend in vsako sredo, ko ni vikend stika, ne bi pa bila ogrožena, če bi bili stiki vsak drug vikend od četrtka do nedelje in vmes od srede do petka, sploh ni razumno pojasnjeno in je že na ravni trditev nesklepčno. Kratko rečeno: sprememba, ki jo mati predlaga glede načina oz. obsega izvajanja stikov, ni tako obsežna, znatna oz. usodna, da bi bila korist otroka brez nje, torej brez spremembe in nove začasne odredbe, v čemerkoli ogrožena.

8Toženki niso bile kršene procesne pravice. Sodišče se ni dolžno opredeliti do vsake podrobnosti v procesnem gradivu, zato ni pomembno, ali se je opredelilo do toženkinih trditev o tožnikovi zlorabi drog.² Zaradi navedenega v točki 8. zgoraj tudi ni bila kršena toženkina pravica, da bi se še pred odločitvijo lahko bila izjavila o enem izmed mnenj CSD, saj za odločitev o začasni odredbi to ni bilo relevantno. Sodišče prve stopnje mnenje v obrazložitvi sicer omenja, a zgolj v (nepotrebno) dodatno pojasnilo evidentnemu, da toženka nikakršne ogroženosti hčerke v sedanjem režimu stikov ne izkazuje.

9Sodišče mora o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti hitro in brez odlašanja, zato ni primerno, da bi izvajalo obsežen dokazni postopek (zlasti z izvedencem, če to res ni nujno potrebno glede na kakšne posebej pereče in sporne trditve). Tudi ni primerno, da bi odločalo na zalogo, torej le za primer potencialnih vladnih ukrepov v zvezi s pandemijo, ki bi morebiti otežili izvajanje stikov. In končno ni ogrožujoče za otroka niti to, da za počitnice ni določenega posebnega režima stikov.

10Ni namen začasnih odredb, da se z njimi kontinuirano, večkrat med postopkom, praktično nenehno ureja stike med otroki in starši glede na sprotne želje in spreminjajoče se razmere. Ko so stiki enkrat že urejeni z začasno odredbo (kar pomeni, da je bila situacija pred tem pereča), je praktično kaj malo verjetno, da je otrok po tem spet ogrožen tako, da bi bilo treba začasno sodno določeno ureditev ponovno začasno spreminjati, to se pravi še pred končno odločitvijo. Praviloma gre za manevre staršev, kako doseči čimbolj ugodno začasno ureditev, ki bi bila čim bližje želeni končni odločitvi. Sodišče prve stopnje mora v dobro varovanja koristi otroka stremeti k temu, da take manevre onemogoči, in sicer z ažurnim postopanjem v smeri končne odločitve in ne dopustiti, da očitno neutemeljeni (npr. ponavljajoči se, le malenkost razlikujoči se) predlogi zavirajo oz. zavlačujejo tek postopka.

11Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 100. čl. Zakona o nepravdnem postopku).

¹ Tako npr. tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-232/99 in drugih.
² Pri čemer mnenje toksikologinje, ki ga pritožnica prilaga pritožbi, njenih trditev sploh ne potrjuje.