VSM Sodba IV Kp 17068/2017

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.D. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega M.D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen sedem mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Skladno z drugim odstavkom 105. člena ZKP je oškodovanca M.C. s premoženjskopravnim zahtevkom za plačilo 30.000,00 EUR v celoti napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po, kot navaja enajstem odstavku 371. člena ZKP (pravilno 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) z navedbami, da je o odločilnih dejstvih v zadevi precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter dejanskim stanjem in zapisniki o izpovedbah v postopku. Takšna pritožbena trditev, ki je zgolj delni prepis pravne norme citirane določbe ZKP, ni v ničemer konkretizirana, saj zagovornik ne pojasni, kateri razlogi sodbe in glede katerih izpovedb v postopku naj bi bili v nasprotju med samimi zapisniki o teh izpovedbah. Nekonkretiziranih pritožbenih navedb pa višje sodišče ne more preizkusiti. Očitana kršitev, ki je višje sodišče tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo, zato ni podana.

5Kršitev kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP uveljavlja zagovornik z navedbami, da je sodišče napačno ugotovilo, da je obdolženec pri očitanem dejanju ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, posledično pa je sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. S temi navedbami uveljavlja kršitev kazenskega zakona, kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar taka kršitev ni mogoča, saj je kazenski zakon kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno, ali pa ga sploh ne uporabi. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, zato očitana kršitev ni podana.

6Nadalje zagovornik navaja, da iz izreka sodbe ne izhaja, katere okoliščine konkretno naj bi obdolženec lažnivo prikazoval, da v opisu dejanja niso konkretizirana dejstva in okoliščine, ki bi omogočale zanesljivo sklepanje, da je obdolženec preslepil oškodovanca in ga spravil v zmoto, ter da zato opis dejanja ne vsebuje ustrezne konkretizacije zakonskega znaka preslepitve, kar pomeni, da je z izpodbijano sodbo prekršen kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. S temi navedbami zagovornik po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

7Z zagovornikom se ni mogoče strinjati. Bistveni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije je spravljanje drugega v zmoto, to je ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah. Te okoliščine oziroma t.i. goljufivi namen, kot bistveni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije, je v opisu dejanja v izpodbijani sodbi, po presoji višjega sodišča jasno in konkretno opisan. Uvodoma navedeni abstraktni zakonski znak lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin in zapeljevanja oškodovanca v zmoto, je v nadaljnjem opisu dejanja konkretiziran z jasnimi in določnimi navedbami, da je šlo za pretvezo obdolženca, da za pomemben posel potrebuje naveden znesek posojila, ki ga bo do določenega datuma v celoti vrnil, navedbe o tem, da je uspešen podjetnik investitor ter vreden zaupanja, s čimer je oškodovanca zapeljal, da mu je verjel in navedeni znesek denarja tudi izročil. Opisano je torej izvršitveno ravnanje obdolženca oziroma njegove lažne navedbe oškodovancu, zaradi česar mu je slednji verjel in denar tudi izročil. V zaključku opisa je konkretiziran tudi namen obdolženca, da sebi pridobi protipravno premoženjsko korist, ter, da oškodovancu že od vsega začetka ni imel namena denarja vrniti in ga kljub večkratnim ustnim in pisnim pozivom tudi ni vrnil, končno pa je opisana še višina protipravne premoženjske koristi, ki si jo je z očitanim ravnanjem pridobil na škodo oškodovanca. V opisu dejanja je torej izvršitveno ravnanje obdolženca oziroma njegovo lažno prikazovanje dejanskih okoliščin in s tem spravljanje oškodovanca v zmoto, z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, opisano s povsem konkretnimi dejstvi in okoliščinami in posledično zadostno konkretizirano. Očitana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

8Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vse odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi zelo jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, višje sodišče pa z njimi v celoti soglaša.

9Zagovornik navaja, da je sodišče zmotno, pavšalno in posledično napačno ugotovilo, da je obdolženec preslepil oškodovanca in ga nagovoril, da mu je slednji v svojo škodo posodil 25.000,00 EUR. Ponavlja zagovor obdolženca, da s svojimi ravnanji oškodovanca ni zavajal, ni spravljal v zmoto in ga ni preslepil, da je varilne stroje dejansko potreboval in jih kupil, da je posojilo oškodovancu odplačeval v okviru možnosti in ga želel tudi v celoti odplačati, posojilo pa mu je oškodovanec ponudil sam, ker je v tem zagotovo videl priložnost za zaslužek in ga je pri posojilu vodila lakomnost do denarja.

10Zagovornik nima prav. Sodišče prve stopnje namreč, na podlagi pravilnih ugotovitev dokaznega postopka, zagovoru obdolženca utemeljeno ni verjelo. Na podlagi prepričljive izpovedbe oškodovanca, ki jo glede višine posojenega oziroma izročenega denarja potrjuje tudi sklenjena pisna posojilna pogodba, je primarno utemeljeno in pravilno zaključilo, da je oškodovanec obdolžencu izročil znesek v višini 25.000,00 EUR. Glede te okoliščine je v točki 9 obrazložitve sodbe prepričljivo in povsem razumno ovrglo zagovor obdolženca, češ da mu je oškodovanec izročil le 20.000,00 EUR. Nadalje je v točki 11 obrazložitve sodbe argumentirano ovrglo zagovor obdolženca tudi v delu, ko je navajal, da je oškodovancu del posojila vrnil po poteku dogovorjenega roka za njegovo vračilo. Utemeljeno je v zvezi s tem izpostavilo različni izpovedbi oziroma zagovor obdolženca tekom posameznih preiskovalnih dejanj in kasneje na naroku glavne obravnave, in zaključilo, da je tak zagovor sam s seboj v nasprotju in neživljenjski. Zato je utemeljeno verjelo oškodovancu, ki je izpovedal, da mu obdolženec ni vrnil ničesar, kar je v točki 10 obrazložitve sodbe utemeljilo s prepričljivimi razlogi. Prav tako tehtno in prepričljivo je v točki 12 obrazložitve sodbe obrazložilo svojo oceno o tem, da so bile navedbe obdolženca oškodovancu le pretveza oziroma lažno prikazovanje dejanskih okoliščin in da obdolženec že ob sklenitvi posojilne pogodbe ni imel namena in posojila tudi dejansko ni vrnil.

11Pritožbeno ponavljanje obdolženčevega zagovora, ki mu torej sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, zato ne more biti uspešno. Enako velja za pritožbeno izpostavljanje določenih delov izpovedb oškodovanca, saj je sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo glede odločilnih okoliščin, to je višine posojenega oziroma izročenega zneska denarja obdolžencu, dejstva, da ga je k posojilu nagovoril obdolženec in da mu slednji ni vrnil ničesar, pravilno in argumentirano ocenilo v točkah 8, 10 in 13 obrazložitve sodbe. Nadalje je v točki 15 obrazložitve sodbe pravilno ocenilo tudi izpovedbo B.J. kot nedoločno, saj ni vedel, kakšen znesek denarja je oškodovanec posodil obdolžencu, niti ni znal natančno in nesporno povedati o tem, da naj bi obdolženec določen znesek denarja že vrnil. Takšni nedoločni izpovedbi priče B.J. sodišče prve stopnje utemeljeno in dalo merodajne oziroma potrebne dokazne vrednosti. Drugačne pritožbene trditve zagovornika, s ponavljanjem delov izpovedbe priče, pa ne more biti uspešno.

12Tudi pritožbeni pomisleki o sporni oceni sodišča glede poslovanja družbe E. d.o.o., ki jo je obdolženec vodil kot direktor, ter samem obdolžencu, kot podjetniku, niso utemeljeni. Za presojo očitka lažnih navedb obdolženca o tem, da je uspešen podjetnik in investitor in s tem vreden zaupanja, je sodišče prve stopnje imelo povsem zadostno podlago v izpovedbi B.J., podatkih Finančne uprave RS ter vsebini IKE za obdolženca. Razlogom, ki jih je glede teh ugotovljenih okoliščin prepričljivo argumentiralo v točki 12 obrazložitve sodbe, višje sodišče v celoti pritrjuje. Neutemeljene so v zvezi s tem pritožbene navedbe zagovornika o spornih ugotovitvah in sklepanjih izpodbijane sodbe o obdolženčevem življenjskem stilu ter razlagi sodišča o odprtih kazenskih postopkih, kar je v nasprotju z ustavno pravico domneve nedolžnosti obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 12 obrazložitve sodbe povzelo podatke iz IKE za obdolženca, torej podatke o pravnomočnih sodbah zoper obdolženca, zato so pritožbene trditve o sklicevanju na odprte kazenske postopke povsem brez podlage.

13Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, ko trdi, da je ugotovitev sodišča o ravnanju obdolženca z direktnim naklepom napačna. Pravilno sicer zagovornik navaja, da mora biti goljufiv namen storilca podan že ob sklenitvi posla in da običajna neizpolnitev pogodbe zaradi nezmožnosti še ne pomeni storitev kaznivega dejanja. Vendar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in kot že poudarjeno, v točki 12 obrazložitve sodbe argumentirano pojasnilo svojo oceno, da obdolženec že ob sklenitvi posojilne pogodbe ni imel namena denarja vrniti, nadalje pa v točki 17 obrazložitve sodbe, glede na ugotovljen način storitve kaznivega dejanja pravilno zaključilo, da je ravnal v krivdni obliki direktnega naklepa. Subjektivni odnos obdolženca do storjenega kaznivega dejanja je torej sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno, drugačne pritožbene navedbe zagovornika pa niso utemeljene.

14Glede na uveljavljane pritožbene razloge, je višje sodišče, v skladu z določbo 386. člena ZKP, izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji in pri tem ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Glede na ugotovljene obteževalne okoliščine, predvsem obdolženčevo predkaznovanost zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, dejstvo, da je sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil tekom preizkusne dobe, hkrati pa še obsežno kaznovanost obdolženca po izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja, mu je namreč utemeljeno izreklo kazen zapora, pri tem pa ustrezno odmerilo tudi višino izrečene zaporne kazni. Višje sodišče pritrjuje oceni, da je tako odmerjena kazen primerna in pravična sankcija glede na storjeno kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obdolženca.

15Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo 383. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, in ko tudi zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin (to je tistih, zaradi katerih bi bilo potrebno izpodbijano sodbo, če bi bile utemeljene, razveljaviti ali spremeniti) ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, je slednje pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7112 in 7122 Taksne tarife.