VSM Sodba IV Kp 19902/2019

I. Pritožba obdolžene M.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka se oprosti plačila sodne takse.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo M.K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo kazen štiri mesece zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jo je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa ji naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka D.A. s.p. v znesku 603,90 EUR.

2Proti tej sodbi se je pritožila obdolženka. Iz njene laično sestavljene pritožbe je razbrati, da pritožbo vlaga zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, zavzema pa se za razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno pa za izrek nižje kazni in njeno izvršitev z delom v splošno korist ali hišnim zaporom.

3Na pritožbo je podala odgovor okrajna državna tožilka. V njem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obdolženka v pritožbi navaja, da se s sodbo nikakor ne more strinjati ter jo sprejeti, ker ni storila kaznivega dejanja. Nikogar ni oškodovala, če bi to storila, pa bi priznala, kakor je priznala vsako stvar, ki jo je naredila. Sms sporočil, ki jih je pošiljala oškodovancu, žal ne more pridobiti zaradi okvare telefona, k pritožbi pa prilaga predračun, iz katerega je razvidna višina stroškov najema vozila.

6Z navedenimi pritožbenimi izvajanji obdolženka ponavlja svoj zagovor, v katerem je zanikala storitev očitanega ji kaznivega dejanja in zatrjevala, da je najemnino za osebni avto poravnala ob sklenitvi najemne pogodbe, tekom najema pa se ji je vozilo pokvarilo, o čemer je obvestila oškodovanca in mu tudi povedala, kje je vozilo pustila, da ga lahko pride iskati. Tak zagovor obdolženke, v katerem je tudi zanikala, da bi ob najemu vozila oškodovancu lažno zatrjevala, da bo najemnino poravnala ob vrnitvi vozila, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot neverodostojen in v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljila svojo oceno. Dejanske ugotovitve in pravne zaključke je pravilno oprlo na v dokaznem postopku izvedene dokaze, s katerimi je v celoti razjasnilo dejansko stanje in ugotovilo, da je obdolženka ravnala na način in v okoliščinah, kot se ji to očita z obtožbo. Obdolženkin zagovor so ovrgle izpovedbe prič D.A., E.A. in L.A., ovržen je z izpiski sms-i, iz katerih je razvidna komunikacija med obdolženko in navedenimi pričami v času najema vozila in katerih vsebin sodišče povzema v razlogih sodbe (točka 15), kakor tudi z drugo listinsko dokumentacijo, predvsem s pogodbo o najemu, iz katerih izhaja, da obdolženka za najem vozila ni plačala ničesar, ob najemu pa je lažno zatrjevala, da bo najemnino poravnala ob vrnitvi vozila, zatem pa vozila ni vrnila, temveč ga je pustila na parkirišču na P. v M. zatrjujoč, da je v okvari, kar pa so navedene priče ovrgle s svojimi izpovedbami.

7V ravnanju obdolženke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse objektivne zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, pri tem pa je pravilno zaključilo, da je ravnala v krivdni obliki direktnega naklepa. Že ob sklenitvi najemne pogodbe je namreč vedela, da najemnine za vozilo zaradi brezposelnosti in slabega finančnega stanja ne bo mogla poravnati. Oškodovancu je že tedaj zato, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, lažnivo prikazovala, da bo najemnino poravnala, kar je storila s sklenitvijo odplačne pogodbe, s katero je prikazala, da bo storitev plačala. S tem je oškodovanca spravila v zmoto, da ji je izročil vozilo, ki ga je uporabljala, najemnine pa ni plačala, ker ni bila zaposlena in ni imela sredstev, neposrednemu stiku z oškodovancem pa se je izognila tako, da je vozilo pustila na parkirišču na P. v M. zatrjujoč, da je v okvari, kar se je izkazalo kot netočno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ravnala posebej motivirano, s specifičnim vzgibom okoristiti se, pri tem pa z zmotnim ustvarjanjem predstave, da bo storitev plačana, oškodovanca zapeljala v zmoto, da je z njo sklenil najemno pogodbo, ki je prav gotovo ne bi, če bi vedel za njen namen ter da nima sredstev za plačilo najemnine, kar je vse je pravilno obrazloženo v točki 6 izpodbijane sodbe. Obdolženka je v zagovoru navajala, da je že ob sklenitvi pogodbe za najem vozila plačala za 14 dni, vendar sodišče takemu njenemu zagovoru utemeljeno ni verjelo, ker so ga ovrgle v postopku zaslišane priče, obdolženka pa ni predložila nobenega dokazila, ki bi potrjeval tak njen zagovor, ob tem pa tudi višine zneska, ki bi ga naj plačala, ni vedela povedati. Prav gotovo bi si to zapomnila, če bi najem vozila takoj plačala. V tem primeru ne bi kasneje obljubljala plačila, kar je počela, kot so izpovedale priče, pa tudi tega ni realizirala. Zato tudi njena pritožbena navedba, da dejanja ni storila, nima prav nobene teže in ne more omajati dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov napadene sodbe.

8Obdolženka v pritožbi zatrjuje tudi, da je sodišče prve stopnje nepravilno opravilo glavno obravnavo brez njene navzočnosti in jo na njej obsodilo. Tem pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Glavno obravnavo dne 27. 2. 2020, na kateri je bila izrečena sodba je sodišče prve stopnje opravilo v skladu z določbami prvega odstavka 442. člena ZKP, kot je to obrazložilo v točki 1 napadene sodbe. Obdolženka na glavno obravnavo ni pristopila, vabilo zanjo je bilo izkazano, svojega izostanka, ki ga je sicer skušala opravičiti po elektronski pošti dne 26. 2. 2020, ko je navedla, da je zbolela, pa ni podprla z nobeno zdravstveno dokumentacijo, ki bi tako njeno trditev potrdila. Tega ni storila tudi naknadno, čeprav je obljubila, da bo to storila v treh dneh. Na enak način je že večkrat opravičila svoj izostanek z glavnih obravnav, pa se nikoli ni izkazala z medicinsko dokumentacijo, iz katere bi izhajalo, da so izostanki opravičljivi. Posledično temu sodišče prve stopnje utemeljeno njenega opravičila ni štelo kot sprejemljivega in je glede na to, da njena navzočnost na glavni obravnavi ni bila nujna in je pred tem že bila zaslišana, glavno obravnavo pravilno in zakonito opravilo v njeni nenavzočnosti.

9Obdolženka v pritožbi graja še izrečeno kazensko sankcijo ter meni, da je prestroga. Taka njena ocena ni pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč pri izbiri in odmeri kazenske sankcije pravilno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo njene krivde, okoliščine, v katerih je kaznivo dejanje storila in vse obteževalne in olajševalne okoliščine. Glede na to, da je bila že kaznovana za istovrstno in druga premoženjska kazniva dejanja (šest krat), ji je utemeljeno izreklo kazen zapora, pri njeni odmeri pa kot olajševalno okoliščino pravilno upoštevalo relativno nizek znesek povzročene škode. Za izrek pogojne sodbe ni imelo podlage glede na to, da je bila za kaznivo dejanje goljufije in tatvine že obravnavana in ni moglo sprejeti pozitivne prognoze, da bi jo taka kazenska sankcija odvrnila od izvršitve novih kaznivih dejanj. Kazen pa je odmerilo v okvirih z zakonom zagrožene kazni za to kaznivo dejanje (kazen zapora do treh let). Iz navedenih razlogov in ker obdolženka tudi v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi kazalo, da je izrečena in odmerjena kazen prestroga, je pritožba, podana iz tega pritožbenega razloga, neutemeljena.

10Obdolženka je podala tudi predlog, da pritožbeno sodišče kazen spremeni v družbeno koristno delo vendar o takem predlogu upoštevajoč določbo 129.a člena ZKP odloča sodišče prve stopnje. O njem odloči s sklepom predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji. Zato bo tak predlog obdolženka lahko podala v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe (drugi odstavek 129.a člena ZKP) pri sodišču prve stopnje. Enako velja tudi za v pritožbi naveden predlog za izrek hišnega zapora.

11Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

12Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, ker je obdolženka brezposelna in brez dohodkov, jo je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).