UPRS Sodba III U 160/2018-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota ... (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnila vlogo A.A., rojenega v kraju ..., državljana ..., za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je izpodbijano odločbo izdala v ponovnem postopku po tem, ko je drugostopenjski organ dne 26. 9. 2016 z odločbo št. 2141-49/2016/3 (1312-11) odpravil njeno odločbo, št. 214-334/2014-51 z dne 23. 5. 2016, ter ji zadevo vrnil v ponovno odločanje. Prvotno vlogo je sicer vložil sin tožeče stranke B.B., ki je tekom postopka dne 18. 12. 2015 dopolnil 21 let, zato ni bilo več podlage za odločanje v prvem odstavku 127. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) za združevanje družine s sinom kot slovenskim državljanom. Dne 23. 12. 2015 pa je tožeča stranka upravnemu organu dostavila fotokopijo izpiska iz poročne matične knjige, iz katere je razvidno, da je dne 12. 12. 2015 sklenila zakonsko zvezo z C.C., slovensko državljanko, in v skladu z 133. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP) spremenila zahtevek tako, da je kot razlog oziroma namen bivanja v Republiki Sloveniji navedla združitev z zakoncem C.C., državljanko Republike Slovenije, ter zahtevala podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana.

2V nadaljevanju postopka je prvostopenjski organ zaslišal tožečo stranko in njeno zakonsko partnerico ter izvedel predlagane dokaze. Iz podatkov kazenske evidence, ki jih je posredovalo Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije, izhaja, da je bila tožeča stranka dne 9. 3. 2016 pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) na pogojno zaporno kazen deset mesecev s preizkusno dobo treh let. Istega dne pa je bila s sodbo Okrožnega sodišča v ... št. I K 44847/2019, ki je postala pravnomočna dne 12. 4. 2016, pogojno obsojena na eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Tožeča stranka je bila v letu 2014 dvakrat pravnomočno kaznovana za prekršek zoper javni red in mir po četrtem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), ki se nanaša na nasilno in drzno vedenje, storjeno proti zunajzakonskemu partnerju. V obeh postopkih ji je bila izrečena globa v višini 625,94 EUR, kar pa tožeča stranka ni poravnala.

3Prvostopenjski organ je v ponovnem postopku vpogledal v Centralni register prebivalstva in ugotovil, da sta tožeča stranka in C.C. dne 22. 8. 2016 prijavila spremembo stalnega prebivališča na naslov ..., da sta dne 12. 12. 2015 sklenila zakonsko zvezo, in da zakonska zveza z C.C., ki je slovenska državljanka, še vedno obstaja, s čimer je izpolnjen pogoj iz 1. alineje 128. člena ZTuj-2. V upravnem postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da tožeča stranka v Republiki Sloveniji začasno prebiva od leta 1991 dalje, s petkratnimi daljšimi prekinitvami, neprekinjeno pa prebiva v Republiki Sloveniji od 20. 8. 2010 dalje. V zakonski zvezi z C.C. nimata skupnih otrok, imata pa otroke iz prejšnjih zakonov, in sicer ima tožeča stranka dva odrasla sinova stara skoraj 22 in 30 let, katerih ni dolžna preživljati, C.C. pa sina D.D., ki je star 21 let in študira, zato ga je dolžna še vedno preživljati.

4Prvostopenjski organ je ugotovil, da med tožečo stranko in Slovenijo obstajajo družinske, socialne in kulturne vezi in da je njeno bivanje v Sloveniji dolgo, vendar imajo njena kazniva dejanja in pravnomočni prekrški preveliko težo, da bi ji, tudi z upoštevanjem Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) in Ustave RS, lahko podaljšali dovoljenje za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Pri tožeči stranki obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 2. alineje prvega odstavka 124. člena ZTuj-2, saj obstaja utemeljen sum, da bo njeno prebivanje v državi povezano z izvajanjem nasilnih dejanj, proizvodnjo ali prometom s prepovedanimi drogami ali z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Sum temelji na dveh dokazanih pravnomočnih prekrških zaradi nasilnega ravnanja in na pravnomočni obsodbi zaradi kaznivega dejanja zaradi nasilja v družini ter kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, ki ju je upravni organ pri odločanju dolžan upoštevati. Prekrška sta bila storjena v juniju leta 2014, kaznivo dejanje v zvezi z neupravičeno proizvodnjo in s prometom s prepovedanimi drogami pa storjeno 6. 4. 2011, torej so bila ta dejanja storjena v bližnji preteklosti in obstaja možnost, da tožeča stranka kaznivo dejanje ali prekršek ponovi. Zaključuje, da je podano sorazmerje med posegom v pravico tožeče stranke in njenega zakonca do zasebnega in družinskega življenja, ter koristmi, ki gredo v prid zavarovanju pravic in svoboščin drugih ljudi, varnosti javnega reda in zdravja ljudi.

5Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo, št. 2141-17/2017/4 (1314-03) z dne 15. 6. 2018, zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

6Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila iz svoje matične domovine ... neprekinjeno odsotna vse od leta 1991. Leta 1985 se je poročila z državljanko ..., E.E., s katero ima sina F.F., starega 30 let, ki živi v .... Tožeča stranka se je z E.E. razvezala leta 1991 in po razvezi sklenila partnersko zvezo z državljanko Republike Slovenije G.G., s katero se je leta 1995 poročila in ima sina, ki je star 22 let, živi v ... in je zaposlen. Z G.G. se je tožeča stranka razvezala 2003 po več kot 13 letni partnerski in zakonski zvezi in se je decembra 2015 poročila z državljanko RS C.C., ki ima iz prejšnjega zakona sina D.D., ki študira in stanuje skupaj s tožečo stranko in njeno ženo C.C. na naslovu ....

7Glede prekrškov in kaznivih dejanj navaja, da je te storila v letih 2008 do 2009, ko je imela težave v partnerski zvezi, ki jih nikakor ni znala rešiti. Vsi kazenski postopki izhajajo iz obdobja pred letom 2014 in od takrat do vložitve te tožbe ni zagrešila nobenega prekrška niti kaznivega dejanja, saj spoštuje zaveze, ki jih je dala sodišču glede preizkusne dobe. Vse od leta 2014 dalje je zaposlena in skrbi za svojo zakonsko partnerico in njenega polnoletnega sina, ki še študira.

8Prvostopenjskemu organu očita, da je v izpodbijani odločbi navedel številne prekrške in dejanja iz let 2008 do 2012, za katere sam navaja, da so bila izbrisana, kar pa ni dopustno, saj so dejanja navedena očitno z namenom, da bi se s sklicevanjem na javni interes in pravice drugih utemeljevalo zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje.

9Tožeča stranka živi v Republiki Sloveniji brez prekinitev že več kot 18 let, s prekinitvami pa 25 let in je Slovenija zanjo postala matična domovina. Vse navezne okoliščine njenega življenja so v Sloveniji. Tožena stranka je z zavrnitvijo podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje posegla v njeno temeljno pravico, določeno v 53. členu Ustave RS, ki določa, da država varuje družino in zakonsko zvezo, in 8. členu EKČP, saj ni uporabila strogega testa sorazmernosti, ki vključuje tako primernost kot nujnost in sorazmernost v ožjem in širšem smislu. Pri tem poudarja, da jo je Okrožno sodišče v ... s pravnomočno odločbo obsodilo na pogojno obsodbo s preizkusno dobo treh let, ki se izreče 12. 4. 2019. Kolikor bi sodišče menilo, da so izpolnjeni pogoji za njen izgon iz Republike Slovenije po določbi 48. člena KZ-1 (pri tem verjetno misli na stransko kazen, ki se lahko izreče na podlagi 48.a člena KZ-1), bi ji to izreklo. Tega pa ni storilo, temveč ji je izreklo pogojno kazen zapora s preizkusno dobo treh let.

10Tožeča stranka prereka navedbe upravnega organa prve in druge stopnje glede dvoma v trdnost obstoječe zakonske zveze, kar kaže na kršitev enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, po katerem so vsi pred zakonom enaki. To, da s sedanjo zakonsko partnerico C.C. nimata skupnih otrok, ne more biti odločilno za uveljavitev združevanja družine. Če tožeča stranka ne bi imela namena vztrajati pri zakonski zvezi z C.C., ne bi podpisala solidarnega poroštva za pridobitev posojila za nakup stanovanja. Zaključek o obstoju dvoma o trdnosti zakonske zveze je zato nevzdržen in neobrazložen ter kot tak tudi neutemeljen, tako da odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. V zvezi s čustveno navezanostjo in odplačevanjem posojila ter finančno soodvisnostjo zakonskih partnerjev navaja, da je sklepanje prvostopenjskega in drugostopenjskega organa glede odplačila posojila napačno. V primeru neodplačevanja posojila bi se stanovanje, na katerem je vpisana hipoteka, prodalo, drugo stanovanje, na račun katerega sta dobila posojilo, pa bi izgubila, zato ni upravičen zaključek, da se finančno stanje žene tožeče stranke ne bi bistveno poslabšalo.

11Tožeča stranka ima psihične težave, zaradi katerih je bila tudi hospitalizirana v Psihiatrični bolnici ..., zdravljenje pa se nadaljuje pri lečečem psihiatru. Odhod tožeče stranke iz Slovenije bi pomenil prekinitev zdravljenja. Tožeča stranka je zaposlena v Republiki Sloveniji in je tu zdravstveno in socialno zavarovana, kar ji omogoča zdravljenje, v primeru prekinitve prebivanja pa bi ostala brez zaposlitve in brez vseh socialnih pravic. Tožeča stranka v ... nima nobenega svojca, središče njenega življenja in vseh naveznih okoliščin je v Republiki Sloveniji, kjer ima ženo in sina. Izguba prebivališča bi zanjo pomenila kršitev pravice do socialne varnosti in posledično ogrožanje njenega zdravja. Sodišču predlaga, da iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz razloga, ker je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z 8. členom EKČP (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja); in iz razloga, ker je odločitev v nasprotju s prvim odstavkom 23. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki določa, da je naravni in temeljni sestavni del družbe družina, ki ima pravico do družbenega in državnega varstva, tožbi ugodi in izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi, tožena stranka pa naj ji povrne stroške tega postopka.

12Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in dodatno pojasnjuje, da glede na sodno prakso (sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 2098/11 in I U 1055/2012), upravni organ ni dolžan presojati dejanskega vpliva in resnosti kaznivih dejanj na javni red in mir, če obstaja sum, da bo prebivanje družinskega člana v Republiki Sloveniji povezano z izvajanjem drugih nasilnih dejanj, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj, za kar gre v primeru tožeče stranke. Zavrača očitek, da upravni organ prve stopnje ni spoštoval pravice tožeče stranke in njenega zakonca do zasebnega in družinskega življenja, kot to določa 8. člen EKČP, kar je bilo v izpodbijani odločbi ocenjeno s tem, ko je bil opravljen test sorazmernosti v širšem in ožjem smislu med škodo zaradi posega v pravico tožeče stranke in njenega zakonca do zasebnega in družinskega življenja ter koristmi drugih prebivalcev Republike Slovenije, ki gredo v prid zavarovanju pravic in svoboščin drugih ljudi, varnosti javnega življenja in zdravja ljudi.

K točki I izreka:

13Tožba ni utemeljena.

14Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih in ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ in se opredelil do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče zato zavrača očitek tožeče stranke, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in tudi v zadostni meri opravila zahtevani test sorazmernosti posega v družinsko življenje tožeče stranke in njene zakonske partnerice in zato zavrača tudi očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanjem. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, dopolnjeni z odločbo drugostopenjskega organa, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

15Predmet presoje v obravnavanem primeru je odločba prvostopenjskega organa, s katero je bila zavrnjena prošnja tožeče stranke, državljana ..., za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana. Postopek podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana je bil uveden na prošnjo sina tožeče stranke B.B., državljana Republike Slovenije, ki je prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana za očeta, to je tožečo stranko, vložil dne 15. 5. 2013. Ker je postal sin tožeče stranke med postopkom polnoleten, je tožeča stranka skladno s prvim odstavkom 133. člena ZUP dne 1. 2. 2016 spremenila svoj zahtevek in kot razlog oziroma namen svojega prebivanja v Republiki Sloveniji navedla združitev družine z zakoncem C.C., državljanko Republike Slovenije, s katero je sklenila zakonsko zvezo decembra 2015. V zadevi se uporablja ZTuj-2, ki je veljal in se uporabljal v času odločanja organa prve stopnje, na podlagi katerega je organ tudi odločil, in ki v petem odstavku 128. člena določa, da se družinskemu članu, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, lahko to dovoljenje podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda. Pogoji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu slovenskega državljana so bili določeni v prvem odstavku 128. člena ZTuj-2, ki je v 7. alineji prvega odstavka navedenega člena za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana zahteval tudi, da pri družinskem članu niso podani razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 2., 3., 4. ali 5. alineje prvega odstavka 124. člena ZTuj-2. V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 124. člena ZTuj-2 se potrdilo o prijavi prebivanja državljanu EU ne izda, če bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo resno in dejansko nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali če obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.

16V zadevi ni sporno, da je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena zaradi storitve dveh kaznivih dejanj, in sicer dne 9. 3. 2016 za kaznivo dejanje nasilja v družini potretjem odstavku 191. člena KZ-1 na pogojno kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let ter s sodbo Okrožnega sodišča v ... z dne 9. 3. 2016, ki je postala pravnomočna dne 12. 4. 2016, za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 na pogojno kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in s predvidenim koncem preizkusne dobe dne 12. 4. 2019. Poleg tega iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bila tožeča stranka v letu 2014 dvakrat pravnomočno kaznovana za prekršek zoper javni red in mir po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1, ki se nanaša na nasilno in drzno vedenje, storjeno proti zunajzakonskemu partnerju.

17Tudi po mnenju sodišča, navedeni dokazi o pravnomočni obsojenosti tožeče stranke za kaznivo dejanje nasilja v družini in kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami ter dokazi o pravnomočni kaznovanosti za dva prekrška zoper javni red in mir zaradi nasilnega vedenja, potrjujejo sum, da bo prebivanje tožeče stranke v Republiki Sloveniji povezano z izvajanjem nasilnih dejanj, s proizvodnjo ali prometom s prepovedanimi drogami ali z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Tožeča stranka je bila dvakrat pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivih dejanj, ki jih ZTuj-2 v 2. alineji prvega odstavka 124. člena primeroma navaja kot posebno zavržna. ZTuj-2 ne zahteva, da bi prvostopenjski organ pri presoji zavrnitvenih razlogov skladno s prvim odstavkom 124. člena upošteval časovno oddaljenost obsodb. Bistveno za odločitev je, da kazni še niso bile izbrisane iz kazenske evidence, s čimer bi na podlagi določbe 82. člena KZ-1 prenehale pravne posledice obsodbe. Za zavrnitev izdaje dovoljenja zadostuje že sum, da bo prebivanje prosilca v državi povezano z izvajanjem opisanih kaznivih dejanj, kar je po mnenju sodišča v obravnavanem primeru nedvomno podano in izkazano. Tožeča stranka, kot izhaja iz pravnomočnih plačilnih nalogov zaradi prekrškov zoper javni red in mir, ni spremenila svojega načina ravnanja tudi v času odločanja o predlogu za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana, saj je med postopkom storila dva prekrška z znaki nasilja.

18Ugovor tožeče stranke, da pri izdaji izpodbijane odločbe tožena stranka ni opravila testa sorazmernosti in da je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z 8. členom EKČP, to je pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja; v nasprotju z 12. členom EKČP, to je pravico do poroke in ustanovitve družine ter do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja; in v nasprotju s prvim odstavkom 23. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ni utemeljen. Prvi odstavek 8. člena EKČP vsakomur zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Javna oblast oziroma država se v skladu z drugim odstavkom 8. člena EKČP ne sme vmešavati v izvrševanje pravice do spoštovanja zasebnega družinskega življenja, razen če je to določeno z zakonom in je nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje in morala in da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Iz navedenih določb izhaja, da pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ni absolutna pravica in da je omejitev te pravice mogoča, če je to potrebno za zavarovanje javne varnosti ter za zavarovanje pravic in svoboščin drugih ljudi. Prvostopenjski organ je, ob upoštevanju individualnih okoliščin obstoječe zveze zakoncev, ki uveljavljata pravico do skupnega bivanja, izhajajoč iz njunih izjav, danih v upravnem postopku, in na podlagi dokazov glede življenja tožeče stranke pred sklenitvijo aktualne zakonske zveze, upoštevaje čas trajanja te zakonske zveze in premoženjsko povezanost tožeče stranke in njene sedanje zakonske partnerice, po mnenju sodišča pravilno ocenil, da je treba zaradi splošno znanega dejstva o škodljivih učinkih prepovedanih drog za zdravje ljudi, ter potrebe po preprečevanju nasilja v družbi in potrebe po zaščiti javnega zdravja, javno korist postaviti pred pravico tožeče stranke do zasebnega in družinskega življenja.

19Sodišče sledi oceni upravnega organa prve stopnje, dopolnjenega z odločbo drugostopenjskega organa, glede sorazmernosti posega v ožjem pomenu besede, ki pomeni tehtanje med škodo zaradi posega v pravico tožeče stranke in njenega zakonca do zasebnega in družinskega življenja in pravico drugih prebivalcev Republike Slovenije do varnosti kot sestavnega elementa javne varnosti. Enako sodišče tudi ocenjuje, da zgolj poroštvo za plačilo kredita, s katerim je zakonska partnerica tožeče stranke kupila stanovanje, v katerem zakonca prebivata, sama po sebi ne kaže na globljo vez med njima, kot jo želi prikazati tožeča stranka. Zato tudi po mnenju sodišča, glede na dejstva o dosedanjem življenju tožeče stranke, ugotovljena v postopku, ni mogoče govoriti o stabilnosti, trdnosti družinskega razmerja v Republiki Sloveniji, ki bi v zadostni meri kazala na globljo vez med tožečo stranko in njenim sedanjim zakoncem. Tožeča stranka sicer res že dalj časa prebiva v Republiki Sloveniji, vendar pa po oceni sodišča teža in vrsta kaznivih dejanj, za katere je bila obsojena, kažejo v prid zavarovanju pravic in svoboščin drugih ljudi, varnosti javnega reda in zdravja ljudi. Glede na to, da je tožeča stranka državljanka ..., tožeči stranki z zavrnitvijo podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana pravica do družinskega življenja ne bi bila odvzeta ali onemogočena, omejeno je le njeno izvrševanje v Republiki Sloveniji za čas trajanja pravnih posledic kazenskih obsodb. Tožeča stranka bi se po mnenju sodišča v času svojega začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji morala zavedati, da bo storitev kaznivih dejanj, za katere je bila pravnomočno obsojena in prekrškov, za katere je bila pravnomočno kaznovana, vplivala na odločitev organov Republike Slovenije o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje in da bo s tem ogroženo izvrševanje njene pravice in pravice njenega partnerja do družinskega življenja. V zvezi z ugovorom tožeče stranke o nujnosti zdravljenja tožeče stranke v Republiki Sloveniji zaradi njenih težav psihične narave, sodišče dodaja, da je bila na tožeči stranki dolžnost, da bi tekom postopka izkazala, da zdravljenja zaradi psihičnih težav, ki se po zatrjevanju tožeče stranke v tožbi nadaljuje pri lečečem zdravniku, ni mogoče izvajati izven Republike Slovenije in da je to razlog, zavoljo katerega bi ji morala biti priznana pravica do začasnega prebivališča. Tožeča stranka niti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe niti v pritožbi zoper izpodbijano odločbo tega dejstva ni zatrjevala in ne izkazovala, zato je to tožbena novota, ki jo v skladu z drugim odstavkom 52. člena ZUS-1 v tožbi ne more uveljavljati.

20Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, zato tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), tožeča stranka pa izvedbe glavne obravnave v tožbi niti ni predlagala. Tožeča stranka je v tožbi, poleg branja listin, predlagala tudi lastno zaslišanje in zaslišanje njene zakonske partnerice ter postavitev izvedenca psihiatra, vendar dokaznih predlogov ni substancirala, predvsem v delu predlaganega svojega zaslišanja in zaslišanja njene partnerice, ki sta bila v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi sicer že zaslišana, tako da jima je bila dana možnost izjasniti se o dejstvih in dokazih, na katerih temelji izpodbijana odločba. Drugi predlagani novi dokazi pa, kot je bilo že obrazloženo v prejšnjem odstavku, niso dopustni, saj predstavljajo tožbeno novoto.

K točki II izreka:

21Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne