VSM Sodba IV Kp 46411/2015

I. Pritožba obsojene E.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 65,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo zoper obsojeno E.P. na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 46411/2015 z dne 24. 11. 2016, in obsojenki izreklo s pogojno obsodbo določeno kazen eno leto in štiri mesece zapora. Odločilo je še, da je obsojenka na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP dolžna plačati stroške postopka in sodno takso.

2Zoper sodbo se je pritožila obsojenka, z laično pritožbo, brez navedbe pritožbenih razlogov, s smiselnim predlogom za podaljšanje roka za izpolnitev posebnega pogoja oškodovanki.

3Pritožba ni utemeljena.

4Obsojenka v pritožbi naproša za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti oškodovani Osnovni šoli, saj da je bil rok plačila prekratek. Navaja, da je sicer res imela prihranjenih 5.000,00 EUR, vendar je vse prihranke porabila za ureditev prebivališča po tem, ko je bivši izvenzakonski partner prodal njeno polovico hiše na dražbi. Izposoditi si ne more, saj so starši že pokojni. Nima slabih namenov, le rok za plačilo je bil prekratek, zato prosi, da se njeni prošnji ugodi.

5S povzetimi pritožbenimi navedbami, ko obsojenka ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje niti ne nasprotuje, temveč zgolj izraža prošnjo za podaljšanje roka izpolnitve obveznosti v določenem posebnem pogoju, ne more biti uspešna. Odločitev sodišča prve stopnje je namreč utemeljena s tehtnimi, jasnimi in prepričljivimi razlogi ter pravilnim zaključkom, da razlog neizpolnitve posebnega pogoja gotovo ni v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojenki onemogočale vsaj delno izpolnitev, temveč je vzrok neizpolnitve nedvomno v njenem družbeno nesprejemljivem in povsem nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Na podlagi dejanskih ugotovitev, da je obsojenka redno zaposlena vse od 18. 12. 2013, v družbi, ki je v njeni izključni lasti, da je imela ta družba v letu 2018 skoraj 36.000,00 EUR bilančnega dobička, da je bila obsojenka v času od pravnomočnosti prve sodbe lastnica osebnega avtomobila, ki je sedaj sicer v lasti njene družbe, ter ugotovljenih osebnih okoliščin na strani obsojenke, da ni niti enkrat samkrat kontaktirala oškodovanke, da se tudi ni odzivala na vabila sodišča na narok, kjer bi lahko pojasnila razloge neplačila obveznosti, ter da oškodovanki ni plačala prav ničesar, je sodišče prve stopnje utemeljeno in razumno zaključilo, da vse navedeno kaže na očitno ignoranco obsojenke do oškodovanke ter njeno zavestno odločitev po družbeno nesprejemljivem ravnanju, ki utemeljuje preklic pogojne obsodbe.

6Pritožbene navedbe obsojenke, da je avtomobil službeni in se koristi zgolj za te namene, svojega avtomobila pa nima, na povzete razloge izpodbijane sodbe ne morejo imeti nobenega relevantnega vpliva. Predvsem zato, ker je sodišče prve stopnje poleg vsega navedenega povsem pravilno in razumno utemeljilo še, da bi obsojenka posebni pogoj lahko izpolnila iz pridobljene protipravne premoženjske koristi, ki jo je prejela s storjenim kaznivim dejanjem in da zato višina njene plače ter njeni stroški niti niso bistveni za presojo zmožnosti izpolnitve posebnega pogoja.

7Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

8Odločitev o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 507. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) in tar. št. 74010 Taksne tarife.