VSM Sodba I Cpg 163/2020

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 2.407,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2018 do plačila, glavnico v znesku 41.167,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2018 do plačila in glavnico v znesku 9.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2018 do plačila. Iz točke II izreka izhaja, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške pravnega postopka v znesku 1.898,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2Tožena stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Odločbo izpodbija iz razloga bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo sodbo brez razpisa in izvedbe naroka (488. člen ZPP). Res je, da tožena stranka v obravnavani zadevi po tem, ko je prejela dopolnitev tožbe z dne 6. 8. 2019 s pozivom, da se v roku 15 o njej pisno izjavi, na dopolnitev ni odgovorila, vendar pritožnica ne glede na to meni, da je bila zaradi ravnanja sodišča kršena njena pravica do izjave v postopku. Sodišče prve stopnje je namreč v pozivu, s katerim je toženo stranko pozvalo na odgovor na dopolnitev tožbe, ni poučilo in opozorilo, da v primeru, če na dopolnitev ne bo odgovorila, tega kasneje v smislu 286.a člena ZPP ne bo mogla več storiti. Sodna praksa je že zavzela stališče, da se prekluzija po citirani določbi ZPP lahko uveljavi le, v kolikor je sodišče v pozivu stranko opozorilo na posledico zamude. Če tega ne stori, se na prekluzijo v zvezi s citirano zakonsko določbo ni mogoče sklicevati. To pa pomeni, da tožena stranka ni izgubila procesnih jamstev in pravic, sodišče prve stopnje pa ni pridobilo možnosti, da o zahtevku odloči brez obravnave. Sodišče prve stopnje je storilo tudi procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V njeno korist se naj odloči tudi o stroških postopka.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene ugovore in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevane procesne kršitve iz 8. točke in izrecno zatrjevane procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti katere druge procesne kršitve, upoštevne po uradni dolžnosti.

6V obravnavani zadevi je bil pravdni postopek začet na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Pritožnica, v izvršilnem postopku dolžnica, je sklepu o izvršbi ugovarjala z navedbo, da „zaradi neusklajenosti terjatev podaja ugovor neobstoja terjatve in terjatev prereka v celoti po temelju“. Predlagala je svoje zaslišanje in zaslišanje zakonitega zastopnika upnika. Sodišče prve stopnje je kasneje v pravdi tožečo stranko s sklepom z dne 8. 7. 2019 pozvalo, da tožbo dopolni v skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP. Dopolnjeno tožbo je vročilo toženi stranki s pozivom, da se v roku 15 dni o vlogi izjasni (drugi odstavek 286.a člena ZPP). Ker tožena stranka na poziv ni odgovorila, je sodišče prve stopnje ocenilo (točka 4 in 10 obrazložitve), da lahko v zadevi razsodi že na podlagi predloženih listin. Po mnenju sodišča je bila tožena stranka v postopku pasivna, v ugovoru zoper sklep o izvršbi je navedla le, da zaradi neusklajenosti terjatev podaja ugovor neobstoja terjatve, kasneje pa izvajanj tožeče stranke v dopolnitvi tožbe ni prerekala, tako da se šteje, da so te navedbe ostale neprerekane. Da ne bi nastali nepotrebni stroški, je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na 488. člen ZPP izdalo sodbo brez razpisa naroka.

7Sodišče druge stopnje na podlagi takšnega poteka dogodkov ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče o zahtevku povsem pravilno odločilo brez obravnave, v skladu s prvim dostavkom 488. člena ZPP. Nasprotne pritožbene ugovore iz razlogov, ki sledijo v nadaljevanju, zavrača kot neutemeljene.

8Na podlagi 4. člena ZPP sodišče o tožbenem zahtevku odloči na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. V gospodarskih sporih je določena izjema od načela javnosti obravnave v prvem odstavku 488. člena ZPP, in sicer za primer, ko je med strankama nesporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo sodbe. Ne glede na vsebino prvega odstavka citiranega člena, sodišče v skladu z drugim odstavkom 488. člena ZPP razpiše narok, če stranki to zahtevata.

9V obravnavani zadevi je tožeča stranka, ki je pozivu sodišča, da tožbo dopolni (prvi odstavek 180. člena ZPP), sledila, izpolnila svoje trditveno in dokazno breme iz prvega odstavka 7. člena ZPP. Njene trditve in dokazi so postali del procesnega gradiva, o njih pa se je oziroma bi se morala nasprotna stranka po pozivu sodišča (drugi odstavek 286.a člena ZPP) izreči. Dolžnost stranke iz 212. člena ZPP, da se izjavi do trditvenega in dokaznega gradiva nasprotne stranke, je predpisana zato, da lahko sodišče presodi, ali mora glede dejstev, ki jih je zatrjevala posamezna stranka, izvajati dokaze. Priznana dejstva namreč ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člen ZPP).

10Ker se v obravnavani zadevi (po podatkih spisa) tožena stranka v pravdnem postopku do trditvenega in dokaznega gradiva nasprotne stranke (sploh) ni izrekla (v ugovoru zoper sklep o izvršbi je navedla le, da zaradi neusklajenosti terjatev podaja ugovor neobstoja terjatve), je nespornost dejanskega stanja med strankama, ki je podlaga za uporabo prvega odstavka 488. člena ZPP, nastopila v posledici učinka domneve iz drugega odstavka 214. člena ZPP.

11Po stališču VS RS v odločbi III Ips 58/2016 z dne 19. 9. 2017, ki se nanaša na primerljivo situacijo, je namreč domneva iz drugega odstavka 214. člena ZPP umeščena v splošni del zakona, zato predstavlja splošno pravilo, katerega ni mogoče izključiti za posamezno procesno situacijo, če zakon ne ureja takšne izjeme. Zgolj okoliščina, da je nespornost dejanskega stanja nastopila v posledici domneve iz drugega odstavka 214. člena ZPP, ne more predstavljati ovire za odločitev o sporu na podlagi prvega odstavka 488. člena ZPP.

12Glede na navedeno sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točkah 4 in 10 obrazložitve. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zaključilo, da v dani situaciji, ko je dejansko stanje med strankama postalo nesporno, o zadevi lahko odloči na podlagi predloženih listin. K temu pritožbeno sodišče le dodaja, da je imela tožena stranka vse od 19. avgusta 2019, ko je prejela dopolnitev tožbe, do dneva izdaje sodbe (5. 2. 2020), dovolj časa, da bi na dopolnitev tožbe lahko odgovorila, pa tega ni storila. Če bi to storila in zahtevku tožeče stranke konkretizirano ugovarjala, v potrditev svojih navedb pa predlagala izvedbo dokazov, sodišče prve stopnje ne bi imelo podlage za uporabo prvega odstavka 488. člena ZPP.

13Glede na navedeno se izkažejo pritožbeni očitki o kršitvi pravice tožene stranke do izjave v postopku in očitki, da bi sodišče moralo opraviti obravnavo, pa je ni, za neutemeljene.

14Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

15Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP.