VSRS Sklep II DoR 396/2020

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabljena določba petega odstavka 342. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za 1. ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, sklenjene 17. 12. 2015 med A., d. d., - v stečaju, in toženko, ki se nanaša na nepremičnine v k. o. ... parc. št. 902/40 in 902/12 do deleža 1/1 ter parc. št. 902/9 in 902/39 do deleža 1/100; 2. izbris neveljavne vknjižbe lastninske pravice na podlagi navedene pogodbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov; in 3. ugotovitev, da je tožnik lastnik opredeljenih nepremičnin (I. točka izreka) ter tožniku naložilo v plačilo toženkine pravdne stroške v višini 620,00 EUR (II. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti sporne prodajne pogodbe, za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist toženke ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (I. točka izreka). V preostalem (tj. glede ugotovitve tožnikove lastninske pravice) pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženki je naložilo, da mora tožniku povrniti 833,40 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

3Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga toženka predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj:

◦ Ali je bila v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabljena določba petega odstavka 342. člena ZFPPIPP?

◦ Ali je po zaključenem stečajnem postopku in izbrisu iz sodnega registra še mogoče uveljavljati kakršnokoli izjemo od pravila, ki ga vzpostavlja določilo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP?

◦ Ali lahko nizka cena ob prodaji na dražbi sama po sebi dopušča izjemo od pravila, ki ga vzpostavlja določilo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP?

◦ Ali lahko nizka cena ob prodaji na dražbi sama po sebi izkazuje in potrjuje slabo vero kupca na takšni dražbi in s tem pripelje do izjeme od pravila, ki ga vzpostavlja določilo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP?

◦ Kakšna so merila za presojo dobre vere oseb, ki so pristopile na dražbo v stečajnem postopku in s tem tudi kupca na takšni dražbi?

◦ Kakšne so možnosti ravnanja potencialnega kupca oziroma prijavitelja na dražbo v primeru, da je po njegovi presoji izklicna cena prenizka oziroma ali takšna presoja od potencialnega kupca oziroma prijavitelja na dražbo terja, da se takšne dražbe ne udeleži?

4V utemeljitvi predloga navaja, da je Vrhovno sodišče v zadevi III Ips 22/2012 zavzelo stališče, da je izjemoma mogoče odstopiti od pravila iz petega odstavka 342. člena ZFPPIPP v primeru, ko ob prodaji v stečajnem postopku pride do zlorabe. Glede na merila, ki jih je Vrhovno sodišče tedaj sprejelo, pomeni odločitev v konkretni zadevi odstop od sodne prakse. V prvi vrsti je citirani judikat izhajal iz položaja, ko je stečajni dolžnik še obstajal. Vprašanje, ali stečajni dolžnik še obstaja, vpliva na to, ali je možno zaobiti pravilo iz petega odstavka 342. člena ZFPPIPP. Če ne obstaja, ni podana ustrezna pasivna legitimacija za uveljavljanje ničnostnega zahtevka in izbrisne tožbe. Namen sporne določbe je varovanje kupca. Odstop od „varovalke“ je možen le, ko je tisti, ki mu je namenjeno varovanje, ravnal nepošteno, torej ko je v zlorabi sodeloval. Dokazno breme glede tega nosi tožnik, tj. tisti, ki domnevno zlorabo zatrjuje. Očitki morajo biti konkretni, saj se je samo pred takšnimi očitki mogoče braniti. V danem primeru ni nobenega dokaza o namerni zlorabi niti tovrstnih trditev. Edino zatrjevano dejstvo je prenizko ocenjena vrednost nepremičnin, kar pa ne dokazuje zlorabe (morebitna napaka še ni zloraba). Ker ni konkretnih očitkov, je to višje sodišče celo štelo v breme toženke, kar je nedopustna kršitev razpravnega načela in načela kontradiktornosti. Vrhovno sodišče opozarja na pomen vsebine objav v okviru stečajnega postopka. Tožnik ne trdi, da bi bile objave zavajajoče, temveč je višje sodišče menilo, da je bilo že iz vsem dostopne cenitve mogoče razbrati nejasnosti in torej nihče ni mogel biti zaveden. Stališče višjega sodišča je nevarno in škodljivo za pravno varnost in gospodarsko življenje, saj pomeni, da je mogoče napadati vsako prodajo na dražbi v stečajnem postopku z argumentom, da je bila stvar prodana za prenizko vrednost. Treba bi bilo oblikovati merila za odstop od jasnega zakonskega pravila. Da se sodna praksa glede uporabe petega odstavka 342. člena ZFPPIPP šele oblikuje, kaže tudi sklep II DoR 529/2019, v katerem je bila revizija dopuščena. Višje sodišče se spušča v presojo ravnanja stečajnega upravitelja (ki naj ne bi skušal prevzeti posesti nad nepremičninami), s katerim toženke ne povezuje prav nič. Presoja cenilnega poročila predstavlja korigiranje tega, česar v okviru stečajnega postopka niso opravili cenilec, stečajni upravitelj in upniki, ki bi lahko podali na cenilno poročilo enake pripombe. Višje sodišče trdno zaključuje, da naj bi bilo poročilo namenoma izdelano v nasprotju s strokovnimi standardi z namenom prikriti realno tržno vrednost in pridobiti premoženjsko korist pri prodaji, ne pojasni pa, kdo in kako naj bi jo pridobil in povezave med posameznimi akterji. Tožnik s tožbo uveljavlja ozko izjemo od sicer povsem jasnega pravila petega odstavka 342. člena ZFPPIPP - na zlorabo sklepati zgolj iz tega, da naj bi pri cenitvi prišlo do napake, ni dopustno. Na toženkino vpletenost v zlorabo naj bi kazalo to, da je kot kupec nastopila na dražbi. Z ugotovitvijo, da ni mogoče ugotoviti, kako natančno naj bi bili cenilec, stečajni upravitelj in kupec povezani, sodišče samo pove, da to sodelovanje (in s tem zloraba) ni dokazano. Višje sodišče trdi, da naj bi krog indicev kazal na njihovo povezanost. Noben od teh indicev ni tako objektiven in prepričljiv, hkrati pa višje sodišče povsem zanemarja dejstva, ki teorijo o povezanosti zanikajo, tj. da so se nepremičnine prodajale na javni dražbi in da so se vsi ponudniki lahko seznanili z istim cenilnim poročilom. Vsakdo bi imel tako možnost ugotoviti, da naj bi imele nepremičnine v resnici višjo vrednost in posledično z dvigovanjem cene na dražbi skušal te nepremičnine pridobiti po ceni, ki bi bila zanj sprejemljiva. To povsem izključuje možnost zlorabe. Višje sodišče je kot podlago za presojo dobre vere postavilo merila, ki veljajo pri priposestvovanju. Menilo je, da bi morala toženka kot potencialni kupec na dražbi skrbno preveriti stanje in v primeru, da bi se ji zdel nakup preveč ugoden, od zadeve odstopiti, saj bi zgolj z nakupom (ali udeležbo na dražbi) sodelovala v zlorabi. Sodišče spregleda, da je izhodišče praktično vseh pristopov na dražbi kupiti stvar po ceni, ki naj bi bila nižja od tržne. Od udeležencev pričakovati, da bodo odstopili od „preveč ugodnih“ nakupov, je v nasprotju z osnovno poslovno logiko. Ker je šlo za nakup na javni dražbi v okviru stečajnega postopka, ki ga vodi sodišče, se mora toženki priznati dobra vera. Sicer bi morali (laični) posamezniki pred nakupom na dražbi preverjati ustreznost ravnanja sodišča, stečajnega upravitelja in kvalificiranega cenilca, kar je absurdno. Sodišče udeležbo toženke pri zlorabi vidi v tem, da ni odstopila od udeležbe na dražbi, saj bi morala ugotoviti, da je že predhodno prišlo do zlorabe, kar pojmovno izključuje njeno udeležbo pri zlorabi.

5Predlog je delno utemeljen.

6Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so izpolnjeni glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem obsegu dopustilo.

8Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).