VSC Sodba PRp 79/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 273,00 (dvesto triinsedemdeset 00/100) EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, za katerega mu je določilo globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ter prekrška po četrtem odstavku 42. člena ZPrCP, za katerega mu je določilo globo v višini 120,00 EUR, ter mu na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo - globo v višini 1.320,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse v višini 212,00 EUR.

2Zoper sodbo se pritožujejo obdolženčevi zagovorniki, ki izpodbijajo sodbo v celoti in uveljavljajo vse pritožbene razloge po 154. členu ZP-1 ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo o prekršku spremeni tako, da obdolženemu izreče opomin oziroma podredno, da izpodbijano sodbo o prekršku razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi obdolženčevega zagovora ter izvedenega dokaznega postopka v okviru katerega je kot priče zaslišalo D. S., A. H., policista Policijske postaje ... F. T. in U. M. ter pričo J. G in prebralo listine naštete v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je obdolženec 18. 1. 2019 v dopoldanskih urah okrog 12.00 ure vozil lastni osebni avtomobil po P. cesti v naselju ... iz smeri naslova G. 3, ..., v smeri objekta na naslovu P. 3/a in po parkirišču v bližini naslova P. 3/a, ko je imel najmanj 0,90 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka, pri parkiranju vozila na navedenem parkirišču pa je pri vzvratni vožnji z zadnjim delom vozila zapeljal preko robnika, ki označuje konec parkirišča, na travo in z zadnjim delom vozila trčil v drevo.

5Obdolženec je po trčenju zaspal v avtu, kar so videli otroci, ki so šli na trening in so to povedali trenerju, ta pa je obvestil klicni center ob 13.28 uri, zaradi česar sta na kraj prometne nesreče bila napotena policista U. M. in F. T.. Ker je obdolženi v postopku s policisti kazal znake alkoholiziranosti, mu je bil odrejen preizkus z elektronskim alkotestom, ki ga je tudi opravil in se z rezultatom, ki ga je pokazal elektronski alkotest, to je 1,00 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka, kar ob upoštevanju varnostne razlike pomeni, da je imel najmanj 0,90 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka, strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti tudi podpisal. Zagovorniki tako sicer pravilno izpostavljajo, da se obdolžencu očita vožnja pod vplivom alkohola okoli 12.00 ure, medtem ko je preizkus alkoholiziranosti bil opravljen ob 13.50 uri, vendar je sodišče prve stopnje pri tem pravilno upoštevalo, da se zaužiti alkohol razgrajuje v jetrih, ki za razgradnjo alkohola v organizmu potrebujejo določen čas in da se v eni uri razgradi približno 10 gramov alkohola, in pravilno sklepalo na to, da je ob izpovedbi obdolženca, da je na parkirišču spal uro in pol pred prihodom policistov, koncentracija alkohola v izdihanem zraku obdolženca v času vožnje bila celo višja od 0,90 miligrama na liter izdihanega zraka. Ne glede na nestrinjanje zagovornikov s takim zaključkom, ni nobenega dvoma o tem, da je obdolžencu v celoti dokazana storitev prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, ki določa, da se z globo 1.200,00 EUR kaznuje za prekršek voznik, ki ima v času vožnje motornega vozila v organizmu več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, vozniku motornega vozila pa se izreče tudi stranska sankcija 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Ob upoštevanju, da obdolženi v času od trenutka vožnje do trenutka odreditve preizkusa alkoholiziranosti ni užival alkoholnih pijač in ob upoštevanju, da se alkohol sčasoma razgrajuje, je sklepanje sodišča prve stopnje, da je obdolženi v trenutku vožnje motornega vozila imel v organizmu celo večjo koncentracijo alkohola v organizmu, povsem pravilno in prepričljivo in ob takih dejanskih okoliščinah natančno ugotavljanje koncentracije v času vožnje motornega vozila ni potrebno, saj koncentracija alkohola v obdolženčevem organizmu v času vožnje zagotovo ni mogla biti nižja od 0,52 miligrama na liter izdihanega zraka.

6Prav tako je nepomembna pritožbeno izpostavljena okoliščina, ali je obdolženec v trenutku, ko se je odločil za vožnjo, čutil vpliv alkohola. Kot izpostavljajo sami zagovorniki v pritožbi, je priča D. S., pri katerem je obdolženec bil na obisku pred začetkom vožnje, izpovedal, da sta skupaj s obdolžencem spila 4 kozarce viskija po 0,5 dcl, obdolženec pa je zadnji kozarec viskija spil 15 minut pred odhodom. Zagovorniki poudarjajo, da je obdolženec vedel, da je za vožnjo do doma zaužil preveč alkohola in da se je zato odločil odpeljati le malo stran do primernega kraja, kjer bi lahko avto parkiral in se odpočil, ter da ob odhodu vinjenosti še ni čutil in ni kazal znakov vinjenosti. Ne glede na to, ali je bil obdolženi prepričan, da v trenutku, ko je sedel za volan, popiti alkohol še ni pričel učinkovati, ob zavedanju, da je spil preveč, ne bi smel sesti za volan oziroma voziti motornega vozila v cestnem prometu ne glede na občutek vinjenosti. Na to nenazadnje kaže tudi okoliščina, ki jo izpostavljajo zagovorniki, da je obdolženec že med vožnjo na kratki relaciji začutil, da je alkohol pričel učinkovati, zaradi česar je vozilo ustavil in parkiral na prvem primernem parkirišču.

7Nerelevantna je tudi pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je obdolženi peljal le en kilometer in pol, kolikor je po navedbah zagovornikov bilo nujno potrebno, da je poiskal prvo primerno parkirišče, kjer je lahko varno parkiral in se odpočil. Ta okoliščina ne vpliva na pravilnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi izpolnil vse zakonske znake očitanega mu prekrška, saj dolžina vožnje ni relevantno dejstvo pri odločanju o odgovornosti za prekršek vožnje pod vplivom alkohola. Prav tako za odločitev o odgovornosti za prekršek vožnje pod vplivom alkohola ni relevantno dejstvo, koliko časa po zaužitju alkohola je le-ta pričel učinkovati na psihofizične sposobnosti voznika. Ne držijo pa pritožbene navedbe, da koncentracija alkohola v izdihanem zraku kratek čas po zaužitju ne more biti enaka, kot po tem, ko alkohol prične učinkovati. Velja namreč ravno nasprotno, da je koncentracija alkohola v izdihanem zraku neposredno po zaužitju alkoholnih pijač višja kot čez čas, saj se alkohol nekaj časa zadrži v ustih in posledično tudi v sapi. Ravno zato je tudi predpisano 15-minutno čakanje pred opravo preizkusa v primeru, če preizkušanec izjavi, da je v zadnjih 15 minutah užival alkoholne pijače. Tudi to nakazuje na pravilnost zaključka, da je koncentracija alkohola v izdihanem zraku uro in pol po vožnji motornega vozila v cestnem prometu zagotovo bila nižja od tiste, ki bi jo preizkus z elektronskim alkotestom pokazal v primeru takojšnje oprave preizkusa. Tako ni nobene podlage zato, da bi obdolženi počutil težje kaznovanega v primerjavi z nekom, ki je bil ustavljen pri vožnji in mu je na licu mesta odrejen preizkus alkoholiziranosti in bi napihal enako kot je napihal obdolženi.

8Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da niso izkazani zakonski znaki prekrška po četrtem odstavku 42. člena ZPrCP. Zagovorniki tudi sami poudarjajo, da je obdolženi želel avto parkirati in da je pri premiku vzvratno zadel v drevo oziroma se nanj zgolj naslonil ali se ga dotaknil, pri čemer ni nastala nobena resnejša škoda in ni poškodoval ali uničil drevesa, niti ni ogrožal drugih udeležencev v cestnem prometu. Prekršek po četrtem odstavku 42. člena ZPrCP v zvezi s prvim odstavkom istega člena stori voznik, ki se, preden zapelje na drug prometni pas in po vsako drugo spremembo smeri vožnje ali premikom vozila, s pogledi v vzvratna ogledala in preko ramena ali kako drugače ne prepriča, da lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje. Nobenega dvoma ni o tem, da je obdolženec pri taki vzvratni vožnji zapeljal čez robnik, ki označuje konec parkirnega prostora in zapeljal na travo ter pri tem trčil v drevo. Ne glede na to kakšna škoda je nastala na drevesu, je obdolžencu utemeljeno očitati, da se pred parkiranjem ni v zadostni meri prepričal, da lahko to stori varno za premoženje, med katero spadajo tudi drevesa. Kršitev dolžnostnega ravnanja je v takem primeru podana ne glede na to, kakšna je višina škode na vozilu oziroma drevesu ali drugem premoženju, ki ga je voznik s takim ravnanjem poškodoval in je izkazan tudi v primeru, če niso neposredno bili ogroženi drugi udeleženci cestnega prometa.

9Ob pravilni ugotovitvi, da je storilec izpolnil vse zakonske znake obeh očitanih mu prekrškov, mu je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno očitalo, da je za oba prekrška odgovoren. V zvezi s prekrškom po četrtem odstavku 42. člena ZPrCP mu je utemeljeno očitalo, da je ravnal najmanj malomarno, ker je kot odrasla, razgledana oseba z opravljenim vozniškim izpitom in 26-letnim vozniškim stažem pri vzvratnem parkiranju ravnal premalo skrbno in trčil v robnik na robu parkirišča. Utemeljeno pa mu je očitalo tudi ravnanje z najmanj eventualnim naklepom, ko se je kot polnoletna oseba in voznik z opravljenim vozniškim izpitom ter zavedanju, da je vožnja pod vplivom alkohola prekršek, in kljub zavedanju, da je pred vožnjo pil žgano pijačo in se je torej zavedal, da lahko ima v organizmu več alkohola kot je dovoljeno, odločil za vožnjo osebnega avtomobila v cestnem prometu in privolil nastale posledice tj. storitev prekrška.

10Pri preizkusu obdolžencu določenih in izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu pravilno določilo sankcijo za vožnjo pod vplivom alkohola v najmanjšem predpisanem znesku 1.200,00 EUR, za prekršek, po četrtem odstavku 42. člena pa globo v zakonsko predpisani višini 120,00 EUR. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo olajševalne in obteževalne okoliščine, ki v skladu s 26. členom vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija večja ali manjša, kar je obrazložilo v 14. odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako je pri določitvi globe za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP kot obteževalno okoliščino upoštevalo stopnjo odgovornosti za prekršek, samo naravo prekrška in visoko koncentracijo alkohola v obdolženčevem organizmu, kot olajševalno okoliščino pa dosedanjo nekaznovanost obdolženca za hujše prekrške. Ob upoštevanju teh okoliščin je določitev globe za ta prekršek v višini zakonsko predpisanega minimuma za tovrstni prekršek pravilna. Okoliščine, ki jih v zvezi z izpodbijanjem odločitve o sankcijah navajajo zagovorniki v pritožbi, ki trdijo, da obdolženi ni nikogar ogrožal, da je vozil le kilometer in pol, da vožnje ni nadaljeval proti domu, da ni povzročil nikomur nobene škode in da je do obravnave s strani policije prišlo zgolj po čudnem naključju niso okoliščine, ki bi kazale na to, da bi sodišče odmerilo storilcu sankcijo pod mejo, ki je predpisana. Izpostavljene okoliščine namreč ni mogoče šteti kot posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale izrek milejše sankcije. Vožnja motornega vozila v cestnem prometu v dopoldanskem času ob tako visoki koncentraciji alkohola v organizmu nedvomno ne more biti neogrožujoča ne glede na razdaljo, ki jo je obdolženi prevozil v takem stanju. Vsekakor se ni mogoče strinjati, da ogroženi s takim ravnanjem ni nikogar ogrožal, saj je zgolj srečnemu naključju mogoče pripisati, da ni prišlo do hujših posledic ter konkretne ogrozitve oziroma poškodovanja drugih udeležencev ali premoženja. Tudi okoliščina, da je do obravnavanja obdolženca prišlo po naključju, kjer so ga zaznali otroci, ki so prihajali na trening v športno dvorano, ne zmanjšuje teže obdolženčevega ravnanja oziroma teže prekrška in ne more vplivati na odmero sankcij. Vsekakor pa ni mogoče pritrditi zagovornikom, da je prekršek vožnje pod vplivom alkohola bil storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki bi ga delali posebno lahkega. Tega ni mogoče trditi niti za prekršek po četrtem odstavku 42. člena ZPrCP, zlasti zaradi tega, ker je bil storjen v povezavi s prekrškom vožnje pod vplivom alkohola. Pritožbene navedbe tako ne zbujajo nobenih pomislekov v pravilnost določitve glob kot glavnih sankcij za storjena prekrška.

11Sodišče prve stopnje je obdolžencu pravilno določilo in izreklo tudi predpisano stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. V nasprotju s pritožbenimi navedbami se za izrek kazenskih točk ne zahteva, da bi iz opisa dejanja bila razvidna posledica v smislu konkretne nevarnosti za življenje ali telo na stopnji hude telesne poškodbe ali povzročitev lahke telesne poškodbe ali premoženjske škode, kot navajajo zagovorniki v pritožbi. Prvi odstavek 22. člena ZP-1, na katerega se sklicujejo zagovorniki, namreč določa, da se stranska sankcija kazenskih točk predpiše za prekrške zoper varnost cestnega prometa, s katerimi je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma z dejanjem nastane škodljiva posledica. Ta določba se torej ne nanaša na izrekanje kazenskih točk, temveč na njihovo predpisovanje. Sankcije se predpisujejo z zakonom, zato ta določba zavezuje zakonodajalca, da presodi, ali gre za tak prekršek, za katerega je potrebno določiti tudi stransko sankcijo kazenskih točk v cestnem prometu. V kolikor pa je taka stranska sankcija pri posameznem prekršku določena, jo je sodišče dolžno izreči, kar je v konkretnem primeru tudi sodišče utemeljeno storilo.

12Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13Ker obdolženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) obdolžencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodne takse v znesku 273,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.