VSC Sklep II Kp 3114/2013

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso za pritožbo zoper sklep o stroških.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče obsojeni V. Č. naložilo v plačilo krivdne stroške vročanja sodnih pisanj po pooblaščenem vročevalcu v skupnem znesku 284,79 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa.

2Zoper sklep se je obsojenka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Kot nelogično izpostavlja, da jo je pooblaščeni vročevalec iskal na domu v Sloveniji, ne da bi to sploh vedela, sodišče pa ji je naložilo povrnitev teh stroškov. Plača naj jih tisti, ki je sodnemu vročevalcu naročil, da jo išče, čeprav je bila na začasnem delu v Nemčiji, kar je tudi povedala sodišču. Bilo je jasno, kje se nahaja.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po prvem odstavku 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) morajo procesni udeleženci, ne glede na izid kazenskega postopka, povrniti tiste stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi. Po 1. točki drugega odstavka 92. člena ZKP spadajo med stroške postopka tudi stroški za vročanje pisanj po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku. O krivdnih stroških izda sodišče poseben sklep, razen če odloči o stroških, ki jih morata povrniti zasebni tožilec in obdolženec, v odločbi o glavni stvari (drugi odstavek 94. člena ZKP). Kdaj je procesni udeleženec, v predmetnem primeru obsojena V. Č., te stroške zakrivil je dejansko vprašanje, ki pa ga je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno razrešilo in za svoje zaključke navedlo sprejemljive razloge. Pod točkami 2 do 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa je zadostno utemeljilo razloge, ki tudi po prepričanju sodišča druge stopnje izkazujejo, da je bilo v predmetnih primerih vročanje sodnih pisanj po pooblaščenem vročevalcu upravičeno.

5Po prvem odstavku 117. člena ZKP se pisanja vročajo praviloma po pošti, po varni elektronski poti ali po detektivu in izvršitelju. Vročajo se lahko tudi po sodnem osebju po pooblastilu predsednika sodišča ali po uradni osebi organa, ki je odredil vročanje, neposredno pri tem organu. Če ni v posebnih določbah predpisano drugače, ZKP prepušča sodišču, da v vsakem konkretnem primeru z vidika ekonomičnosti ali potrebe hitrosti in zanesljivosti vročitve odloči, katerega izmed več možnih načinov vročanja pisanj bo izbralo (tako mag. Š. H. v 5. točki komentarja k 117. členu ZKP, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana).

6Iz spisovnega gradiva gre ugotoviti, da je sodišče prve stopnje najprej neuspešno skušalo sodno pisanje obsojenki vročiti po pošti, saj se je pošiljka z vabilom na zaslišanje za 19. 3. 2018 vrnila z oznako „ni dvignil“. Na preloženo zaslišanje za dne 16. 4. 2018 je sodišče obsojenki vabilo skušalo vročiti po sodnem vročevalcu, ki pa je bil kljub petim poskusom neuspešen. V skladu z načeli procesne ekonomičnosti ter hitrega in zanesljivega vročanja je zato prvo sodišče 12. 4. 2018 odredilo vročitev vabila po pooblaščenem vročevalcu, ki vabila na zaslišanje za dne 21. 5. 2018 ni uspel vročiti in je bil uspešen šele z vročanjem vabila na zaslišanje za dne 18. 6. 2018. Zaradi obsojenkine neodzivnosti je moralo sodišče prve stopnje obsojenki po sodnem vročevalcu vročati tudi vabila za javno sejo v zvezi s preklicem pogojne obsodbe za dne 17. 12. 2018, 12. 7. 2019 ter 14. 10. 2019, na tak način pa ji je bil vročan tudi sklep o ustavitvi preklicnega postopka z dne 20. 11. 2019, opr. št. I Ks 3114/2013.

7Sodišče druge stopnje je preverilo navedbe pritožnice, da naj bi sodišče prve stopnje seznanila z okoliščino, da se nahaja na začasnem delu v Nemčiji in ugotovilo, da so te navedbe protispisne, saj kaj takega ne izhaja niti zapisnika o predobravnavnem naroku 24. 11. 2016 niti zapisnika o preklicni seji 17. 12. 2018. Na slednji se je sicer zavezala (list. št. 262), da bo sodišču začasni naslov v Nemčiji sporočila, a iz spisovnega gradiva ni razvidno, da bi to zavezo pozneje uresničila. Zato je sklep prvega sodišča, da je predmetne stroške vročanja obsojenka povzročila po svoji krivdi in da jih zato mora povrniti v skladu z določbo prvega odstavka 94. člena ZKP, pravilen in zakonit.

8Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni niti zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je obsojenkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9Obsojenka s pritožbo ni uspela in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 94. člena ZKP, plačati sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper odločbo o stroških postopka po tarifni št. 7404 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.