UPRS Sklep I U 94/2020-10

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnik je vložil tožbo, s katero izpodbija odločbo Finančne uprave RS, št. DT4224-92/2017-006192-08-331-17 z dne 27. 3. 2017 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), v delu, ki se nanaša na nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 4723, k.o. .... Z izpodbijano odločbo mu je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Domžale za leto 2017 za dve zazidani stavbni zemljišči na naslovu ... in .... ter za tri nezazidana stavbna zemljišča s parc. št. 4699, parc. št. 4700 in parc. št. 4723, vse k.o. .... Tožnik se je na odločitev prvostopnega organa pritožil glede nezazidanih stavbnih zemljišč. Toženka je pritožbi glede nezazidanih stavbnih zemljišč s parc. št. 4699 in parc. št. 4700 z odločbo, št. DT-499-13-301/2018-4 z dne 30. 11. 2018, ugodila, izpodbijano odločbo v tem delu odpravila in jo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek, v delu, ki se nanaša na nezazidano stavbno zemljišče s parc. št. 4723, pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno (v nadaljevanju drugostopna odločba). Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. Sodišču predlaga, naj ga zasliši, nato pa tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za zemljišče s parc. št. 4723, odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek ter mu prizna stroške postopka.

2Sodišče je tožbo poslalo v odgovor toženki, ki je poslala spis zadeve, odgovorila, da pri svoji odločitvi vztraja, prerekala pa je tudi pravočasnost tožbe.

3Tožnik se je v pripravljalni vlogi z dne 24. 3. 2020 odzval na izrecen poziv sodišča, naj se izjavi o toženkinih navedbah v zvezi s prepozno vloženo tožbo. Navedel je, da je bila osebna vročitev drugostopne odločbe tožniku poskušana 6. 12. 2019 in ne 6. 12. 2018, kot zmotno navaja toženka v odgovoru na tožbo, zato se drugostopna odločba šteje za vročeno 21. 12. 2019 in ne 21. 12. 2018. Napačen pa je tudi datum, naveden na drugostopni odločbi, ki se pravilno glasi 30. 11. 2019 in ne 30. 11. 2018.

4Tožba je prepozna.

5Po prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30-ih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. V obravnavani zadevi je bil postopek končan z drugostopno odločbo o delni zavrnitvi tožnikove pritožbe.

6V upravnem postopku se vročanje opravi skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). 87. člen ZUP določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni (prvi odstavek), če pa se vročitve ne da opraviti tako, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh (tretji odstavek). Takšna vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnih prevzame dokument, če pa dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka.

7Iz sporočila o prispelem pismu, potrjenega s podpisom vročevalca, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, katerega je sodišču posredovala toženka, je razvidno, da je bil v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZUP poskus osebne vročitve drugostopne odločbe tožniku opravljen 6. 12. 2018. Na navedenem sporočilu je namreč jasno razviden žig vročevalca, da je bila 6. 12. 2018 poskušana vročitev in da 15 dnevni rok za prevzem dokumenta začne teči 7. 12. 2018. Datum je odtisnjen čitljivo in je dobro viden. Na drugi strani sporočila je pod opozorilom o posledicah, ki nastopijo, če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh, pripisano »22. 12. 2018 vročeno v h.p.« ter podpis vročevalca. Tudi ta datum je čitljiv in dobro viden. Očitno je torej, da tožnik pošiljke ni prevzel sam, zato se je v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP vročitev štela za opravljeno z dnem preteka 15-dnevnega roka, kar je 21. 12. 2018. Naslednji dan, 22. 12. 2018, pa je bila pošiljka že vložena v hišni predalčnik tožnika. Zato po presoji sodišča ni dvoma, da je bila osebna vročitev poskušana 6. 12. 2018 in ne 6. 12. 2019, ter da je fikcija vročitve nastopila 21. 12. 2018 in ne 21. 12. 2019. Tožnik za svoje navedbe o napačni letnici ni predložil nobenih dokazov, ki bi omajali verodostojnost navedenega sporočila o prispelem pismu. Tudi navedba o tem, da je datum na drugostopni odločbi najverjetneje napačen (30. 11. 2018 namesto 30. 12. 2019), saj je nenavadno, da bi toženka odločbo izdala že 30. 11. 2018, tožniku pa bi jo vročila šele po več kot enem letu, ne zdrži pravne presoje. Kot že povedano, tožnik ni priložil nobenega dokaza, ki bi podkrepil njegove trditve, da je bila vročitev res opravljena šele v letu 2019, medtem ko iz dokumetov upravnega spisa nedvomno izhaja ravno nasprotno – da je bila vročitev opravljena v letu 2018. Posledično je tudi datum na drugostopni odločbi verjeten in logičen.

8Ker je bila tožba vložena prepozno, jo je moralo sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Na pravočasnost tožbe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Glede na to sodišče predlaganih dokazov ni izvajalo, saj na odločitev sodišča ne bi mogli imeti nobenega vpliva.

9Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

10Po predsednici senata je bilo odločeno na podlagi tretjega odstavka 36. členaZUS-1.