VSRS Sklep VIII Ips 290/2016

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 4. 2015. Posledično je zavrnilo reintegracijski in reparacijski zahtevek. Tožnica je bila zaposlena kot vodja računovodstva in financ v Poslovni enoti Novo mesto. Ta je bila ukinjena, poslovanje pa je bilo preneseno na Poslovno enoto Celje, kjer potreb po delu tožnice ni bilo, saj niso potrebovali dveh vodij oddelka računovodstva in financ. Zato je bila tožnici utemeljeno podana redna odpoved po določbi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Tožnica v času podaje odpovedi še ni bila varovana kot starejša delavka po določbi 114. člena v povezavi z 226. členom ZDR-1, saj ob odpovedi ni dopolnila 56 let. Ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, zato toženi stranki ni bilo treba pripraviti programa razreševanja presežnih delavcev.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je v letu 2016 dopolnila 56 let, zato bi morala biti pri odpovedi varovana delavka v skladu z določbo 226. člena ZDR-1 in bi morala tožena stranka za podajo odpovedi pridobiti njeno soglasje. Meni tudi, da bi morala tožena stranka izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Tožena stranka je razbila reorganizacijo v dva sklopa, da bi se izognila uporabi določb zakona o večjem številu presežnih delavcev. Sodišče ugotovitve, da gre za dve reorganizaciji, ni obrazložilo, zato uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Sodišči sta pri presoji, ali gre za odpoved večjemu številu delavcev, upoštevali samo delavce, ki jim je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, čeprav bi morali po spremenjeni praksi Vrhovnega sodišča upoštevati tudi spremembe pogodb o zaposlitvi in nove pogodbe o zaposlitvi z že zaposlenimi delavci.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je v tožbi navajala, da se je tožena stranka na nedopusten način izognila zakonskim določbam o ravnanju v primeru odpovedi večjemu številu delavcev tako, da je odpuščanje razdelila na dve obdobji, maj in november 2015, čeprav je že v kadrovskem načrtu za leto 2015 predvidela, da bo v strokovnih službah odveč 50 delavcev. Sodišči zlorabe nista ugotovili. Kot izhaja iz dejanskih zaključkov, je tožena stranka izvedla obsežno reorganizacijo s 1. 5. 2015, ko je odpovedala pogodbo o zaposlitvi 20 delavcem, nato pa je s 1. 11. 2015 izvedla novo reorganizacijo in odpovedala pogodbe o zaposlitvi še 13 delavcem. Gre za dejansko ugotovitev (tožnica v reviziji celo sama navaja, da je šlo za dve deljeni reorganizaciji), ki je z revizijo ni dovoljeno izpodbijati. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da navedeno dejstvo temelji na izpovedih prič. Sodišče druge stopnje je dejanski zaključek sprejelo (10. točka obrazložitve). Zato očitek pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki so sicer skromna, ni utemeljen.

8Revizija zmotno meni, da bi morala biti tožnica pri odpovedi varovana v skladu z določbo 114. člena ZDR-1 v zvezi z 226. členom ZDR-1, ker je v letu podane odpovedi izpolnila pogoje za upokojitev. Varstvo pred odpovedjo tudi v prehodnem obdobju uživa delavec, ki določeno starost dopolni ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa kadarkoli v letu, v katerem je odpovedana pogodba o zaposlitvi.¹

9Utemeljeno pa revizija uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede vprašanja, ali je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi večjemu številu delavcev.

10Tožnici je bila dne 28. 4. 2015 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je bila ukinjena poslovna enota, v kateri je delala, poslovanje pa se je preneslo na drugo poslovno enoto, v kateri niso potrebovali dveh vodij oddelka računovodstva in financ. Tožena stranka zaposluje več kot 300 delavcev in je v času izpodbijane odpovedi podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga 20 delavcem. Ker v 30 dnevih ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi najmanj 30 delavcem, sta sodišči nižjih stopenj presodili, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev.

11Revizija utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo določbe 98. člena ZDR-1 v zvezi z ureditvijo po Direktivi 98/59/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti glede vrste posegov v pogodbo o zaposlitvi, ki se upoštevajo pri določanju kvote presežnih delavcev. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v več odločbah, ki nekoliko spreminjajo dotedanjo sodno prakso,² se pri določanju večjega števila presežnih delavcev po določbi 96. člena prej veljavnega ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je razen relevantnih kvot smiselno enak 98. členu ZDR-1, ne upoštevajo le delavci, ki jim je bila formalno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ki jim je z odpovedjo tudi prenehalo delovno razmerje. Zaradi skladne razlage prava EU se morajo upoštevati vsi delavci, katerih pogodba je bila zaradi prenehanja potrebe po njihovem delu spremenjena (je prenehala veljati), saj ima pojem "odpust" v smislu 1. člena Direktive 98/59/ES veljavo po pravu Skupnosti in ga je treba razlagati tako, da zajema vsako prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki ni po volji delavca in je torej brez njegovega soglasja (Komisija proti Portugalski, C- 55/02 z dne 12. 10. 2004). V relevantno kvoto spadajo vsi delavci, katerih status se je spremenil zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca (Pujante Rivera, C-422/14 z dne 11. 11. 2015³ ). Zato je za presojo, ali je bila tožena stranka dolžna ravnati po določbah zakona o odpovedi večjemu številu delavcev pomembno, koliko delavcem je zaradi poslovnega razloga prenehala veljati dotedanja pogodba o zaposlitvi, pri čemer štejejo lahko tudi delavci, ki so pristali na podpis nove pogodbe o zaposlitvi (tožnica ponujene ni sprejela).

12Ker zaradi zmotne presoje, da je v vsakem primeru relevantno le število delavcev, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v obdobju 30 dni, sodišči nista popolno ugotovili dejanskega stanja. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti dejstva tudi s tega vidika in ponovno presoditi, ali je pri toženi stranki prenehala potreba po delu pod pogoji pogodbe o zaposlitve večjemu številu delavcev.

13Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno določbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Enako sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 246/2015 z dne 26. 1. 2016.
² Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 10/2016, VIII Ips 15/2016, VIII Ips 20/2016, VIII Ips 21/2016, VIII Ips 31/2016, vse z dne 22. 3. 2016
³ V tej zadevi se je za odpust, ki se všteje v kvoto odpuščenih delavcev, štelo tudi prenehanje delovnega razmerja, ki je nastopilo na podlagi odpovedi, podane s soglasjem delavke zaradi tega, ki ji je delodajalec znižal plačo. Čeprav je sama pristala na prenehanje pogodbe o zaposlitvi, je sodišče štelo, da je šlo za odpust oziroma prenehanje pogodbe o zaposlitvi delavca brez njegove privolitve, saj je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi posledica nameravanega znižanja plače za 25% (tak enostranski poseg delodajalca je v določenih okoliščinah po španskem pravu dopusten).