VSL Sklep II Cp 1013/2020
ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.1013.2020Področje: civilno procesno pravo
Vsebina: Jedro · Izrek · Obrazložitev 1–10▾
Jedro povzetek sodišča
Toženec še ni upravičen do vsebinskega obravnavanja pritožbe glede ugotovljene vrednosti spornega predmeta. Tej bo lahko nasprotoval v pritožbi zoper končno odločbo. Toženčeva pritožba v navedenem delu ni dovoljena, kljub drugačnemu pravnemu pouku, ki ga vsebuje izpodbijani sklep.
Izrek
I. Pritožba zoper I. točko izreka sklepa se zavrže.
II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.
III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
Obrazložitev
1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša vrednost spornega predmeta 13.684,08 EUR, in nato zavrnilo toženčev ugovor zoper takšno vrednost. Zavrnilo je tudi toženčev ugovor stvarne nepristojnosti sodišča. Sklenilo je še, da se ne dovolita toženčevi podredni eventualni nasprotni tožbi zaradi plačila 100.000,00 EUR in zaradi plačila 138.142,66 EUR.
2Toženec v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani že teče prej začeta pravda za ugotovitev toženčeve lastninske pravice na spornem poslovnem prostoru. Smotrno bi bilo, da se oba spora obravnavata skupaj. Sodišče je kršilo toženčevo pravico do kontradiktornega postopka, ko se je pri preverjanju vrednosti spornega predmeta oprlo izključno na tožničine navedbe in listine iz pisne vloge, ki je prej ni posredovalo v izjavo tožencu. Nepravilno je uporabilo določbo 22. člena ZST-1, ki je namenjena ugotavljanju vrednosti spornega predmeta za potrebe odmere sodne takse. Med strankama je spor o lastnini poslovnega prostora, zato je njegova vrednost edina primerna za opredelitev vrednosti spornega predmeta. Poleg tega se je sodišče nepravilno oprlo na tožničine podatke o domnevni višini najemnine iz leta 1996. Najemnine so se od takrat že večkrat zvišale, poleg tega pa se predložena listina sploh ne nanaša na sporni poslovni prostor.
3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je bil toženčev zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na spornem poslovnem prostoru že zavrnjen. Sicer pa ne gre za identična spora. Vrednost spora v tej pravdi je bila določena v skladu s sodno prakso v višini, ki ne presega enoletne najemnine. Na enak način se vrednost spora določa po taksni in odvetniški tarifi. Končno posebna pritožba zoper sklep o ugotovitvi vrednosti spora ni dovoljena.
4Pritožba je delno nedovoljena in delno neutemeljena.
5Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je po drugem odstavku 44. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Če se v takem primeru pojavi dvom, da je navedena vrednost očitno previsoka ali prenizka, in se zato zastavi vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepričati o pravilnosti navedene vrednosti; o tem, bodisi na predlog, bodisi po uradni dolžnosti, odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP).
6Toženec torej še ni upravičen do vsebinskega obravnavanja svoje pritožbe glede ugotovljene vrednosti spornega predmeta. Tej bo lahko nasprotoval v pritožbi zoper končno odločbo, v kateri se bo sodišče izreklo o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Toženčeva pritožba v navedenem delu ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena v zvezi s 366. členom ZPP), kljub drugačnemu pravnemu pouku, ki ga vsebuje izpodbijani sklep. Sodišče z napačnim pravnim poukom namreč ne more kreirati pravice, ki jo zakon stranki odreka.
7Pritožbo zoper ugotovljeno vrednost spornega predmeta je sodišče druge stopnje zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP.
8Odločitvi glede stvarne nepristojnosti sodišča in dovolitve nasprotne tožbe toženec v pritožbi obrazloženo ne oporeka. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Pri tem se je izkazalo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, sicer pa sta obe navedeni odločitvi posledica ugotovljene vrednosti spornega predmeta. Tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo.
9Sodišče druge stopnje je zato v preostalem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.
10Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odvisna od končnega izida pravde, zato jo je sodišče prve stopnje pridržalo sodišču prve stopnje.
Vir: Višje sodišče v Ljubljani · sodnapraksa.si ↗ · CC BY 4.0 · prevzeto 7. 10. 2021Nazaj na vrh ↑