VSL Sodba I Cp 1030/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 839,05 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je darilna pogodba z dne 5. 5. 2016, sklenjena med F. A. in tožencem, s katero je F. A. tožencu podaril solastniške deleže na več nepremičninah, nasproti tožnikoma brez pravnega učinka do višine glavnice v znesku 9.399,39 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2014 dalje do plačila, toženec pa je za poplačilo navedene terjatve dolžan dovoliti izvršbo na svojem solastniškem deležu (I. točka izreka). Prej citirana darilna pogodba z dne 5. 5. 2016 je brez pravnega učinka tudi proti prvi tožnici do višine glavnice v znesku 34.428,07 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2011 dalje do plačila, toženec pa je za poplačilo terjatve dolžan dovoliti izvršbo na svojem solastniškem deležu, in sicer s prodajo solastniških deležev ter s poplačilom prve tožnice (II. točka izreka). V III. točki izreka je sodišče toženca zavezalo k povračilu 4.265,62 EUR pravdnih stroškov tožnikov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Odločitev izpodbija toženec s pravočasno pritožbo, v kateri opozarja na nepravilno tolmačenje določila prvega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pomembno je, kakšno je bilo stanje in ogroženost tožnikov za poplačilo terjatve, ki so jo imeli nasproti pravnemu predniku toženca. Prenos na toženca je bil izvršen skupaj z vsemi v zemljiški knjigi vpisanimi bremeni, tekel je izvršilni postopek za celotno terjatev. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem notarke B. B., ki je pri overitvi sporne pogodbe stranke opozorila na bremena in prevzem postopkov. Prikrajšanje je posledica ravnanja tožnikov, ki nista pravilno vodila izvršilnega postopka. Tožnika sta svojo terjatev, zavarovano s hipoteko v zemljiški knjigi, zaradi malomarnosti in nespoštovanja rokov, ki jih je postavilo sodišče, izgubila. Neresnične navedbe tožnikov, da zaradi odloga izvršbe nista pravočasno plačala predujma za cenilca nepremičnin, nimajo nikakršne zveze s tem postopkom. Do ustavitve izvršilnih postopkov je prišlo po krivdi tožnikov. Nepravilna je navedba sodišča o neprerekanosti trditev tožnikov in njunih izpovedb, da zaradi odloga izvršbe nista pravočasno plačala predujma za cenilca nepremičnin, zato sta bila izvršilna postopka ustavljena. Toženec ni bil udeležen v dogovorih, zato ni jasno, kako bi lahko takšno trditev prerekal. Opozarja na izvedensko mnenje izvedenke J. J. z dne 16. 3. 2017 iz vzporednega izvršilnega postopka. V njem je bila za enak solastniški delež ugotovljena vrednost nepremičnine v višini 80.000 EUR oz. 9.000 EUR. Cenitev je jasen pokazatelj vrednosti deleža. Sodišče pa je svojo odločitev napačno oprlo na vrednotenje nepremičnin GURS. Moralo pa bi ugotoviti, da bi tožnika svojo terjatev v izvršilnem postopku v celoti dobila poplačano že s prodajo deleža na teh nepremičninah. Ugotovitve sodišča glede težavnosti unovčenja premoženja zaradi prodaje idealnega deleža ter vprašljivost izida izvršilnega postopka z vidika dosežene kupnine, pa so nepodkrepljene s kakršnimi koli dokazi. Protispisne so ugotovitve o odsotnosti toženčevih navedb, da so bile plačane terjatve drugih upnikov v izvršilnem postopku. Ni znano, o katerih drugih upnikih govori sodišče. Ob sklenitvi darilne pogodbe ni prišlo do nikakršnega oškodovanja tožnikov, saj so bile prevzete nepremičnine obremenjene z vpisano hipoteko in zaznambo izvršilnega postopka. Zaradi nepravilne odločitve je zmotna tudi odločitev o povračilu stroškov postopka.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožnika v odgovoru na pritožbo pritrjujeta argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglašata stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je svojo odločitev gradilo na naslednjem dejstvenem substratu:

– zapadla terjatev tožnikov do dolžnika F. A. po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 936/2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 33/2013 znaša 9.399,39 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2014 dalje do plačila;

– dolžnik F. A. dolguje prvi tožnici na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 273/2011 z dne 24. 2. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3287/2013 znesek v višini 34.428,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2011 dalje do plačila;

– dolžnik F. A. je svojemu sinu (tožencu) z darilno pogodbo z dne 5. 5. 2016 podaril svoje solastniške deleže na več nepremičninah;

– dolžnik F. A. nima na razpolago dovolj sredstev za izpolnitev obveznosti do tožnikov.

6Upoštevaje bistvene elemente konkretnega dejanskega stanu je sodišče izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih nudijo določbe 255. do 260. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Te urejajo izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Sodišče prve stopnje je predmetne določbe interpretiralo jasno in prepričljivo ter sprejelo pravilno odločitev.

7Pritožbeni očitek o nepravilnem tolmačenju določila prvega odstavka 256. člena OZ je zmoten. Predmetna določba ureja pogoje za izpodbijanje odplačnih razpolaganj, kar pa ni značilnost konkretnega primera. Med pravdnima strankama ni sporno, da je dolžnik F. A. svojemu sinu – tožencu B. A. – 5. 5. 2016 z darilno pogodbo podaril solastniške deleže na več nepremičninah. V tem primeru je treba uporabiti določbo tretjega odstavka 256. člena OZ. Ta določa, da se pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da zaradi prenosa nepremičnin skupaj z vsemi v zemljiški knjigi vpisanimi bremeni ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 256. člena OZ o zavedanju dolžnika in toženca, da s takšnim razpolaganjem škodujeta upnikoma/tožnikoma.

8Obligacijski zakonik za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj določa splošne objektivne pogoje, opredeljene v 255. členu, in posebne subjektivne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Primerjava drugega odstavka 256. člena OZ, kjer je uporabljen izraz "se domneva"¹, s tretjim odstavkom istega člena, v katerem pa je uporabljen izraz "se šteje"², kaže na pomensko distinkcijo med obema določbama, in posledično tudi na različnost zakonskih domnev. Glede na jezikovno in sistemsko razlago je škodovalna vednost (tretji odstavek 256. člena OZ) izkazana po sili zakona in ne more biti predmet nasprotnega dokazovanja toženca. Temu pritrjuje tudi večinska pravna teorija, podrobneje povzeta v sodbi II Ips 191/2015. Zato pridobitelj koristi zakonske domneve iz tretjega odstavka 256. člena OZ ne more izpodbiti z dokazom o dolžnikovem nezavedanju glede možnosti oškodovanja upnikov.

9Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje notarke B. B. Dejstvo, da je stranke (dolžnika tožnikov in toženca) pri overitvi darilne pogodbe opozorila na vpisana bremena, nima vpliva na odločitev sodišča v obravnavani zadevi.

10Izhajajoč iz določb, ki urejajo izpodbijanje dolžnikov pravnih dejanj, je bistveno naslednje: (1) da je dejanje storjeno v škodo upnikov, (2) da zaradi dejanja dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve, (3) pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih pa se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano. Vse te predpostavke je sodišče ugotovilo tudi v izpodbijani sodbi in se do njih konkretizirano opredelilo.

11Zatrjevanja pritožbe v zvezi z (ne)pravilnim vodenjem izvršilnega postopka niso relevantna. Bistveno je, da dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove/tožnikove terjatve, ker je vse svoje premoženje podaril tožencu. Vendar pa se je sodišče opredelilo tudi do postopka izvršbe, ki sta ga tožnika vodila zoper dolžnika F. A., in v katerem nista uspela izterjati dolgovanega zneska. Pritožba ne prepriča z zatrjevanji o malomarnosti tožnikov pri vodenju postopka izvršbe. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da je bil izvršilni postopek ustavljen, ker tožnika nista pravočasno plačala predujma za cenilca nepremičnin. Tožnika sta s dolžnikom skušala doseči dogovor o poplačilu terjatev, zato sta predlagala odlog izvršbe. Prav zaradi odloga izvršbe pa nista pravočasno plačala predujma za cenilca nepremičnin, kar se je odrazilo v ustavitvi postopka.

12Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve prvega sodišča o posplošenosti in neizkazanosti toženčevih trditev, da bi tožnika lahko dobila plačilo terjatve, če bi vztrajala v postopku izvršbe. Sodišče prve stopnje se je konkretizirano opredelilo do izvedenskega mnenja izvedenke J. J. z dne 16. 3. 2017, ki je bilo izdelano v drugem postopku. Predloženo mnenje tudi po oceni pritožbenega sodišča še ne izkazuje, da bi vrednost dolžnikovega deleža dejansko zadostovala za poplačilo terjatve tožnikov. Sodišče prve stopnje se je oprlo tudi na neprerekano navedbo tožnikov, da v drugem izvršilnem postopku nepremičnini z deležem do 1/8 za ocenjeno vrednost nista bili prodani.

13Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da je unovčenje premoženja, sestavljenega iz idealnega deleža, izrazito težavno, izid izvršilnega postopka z vidika dosežene kupnine pa je močno vprašljiv. Prava vrednost takega premoženja se pokaže šele v primeru prodaje, saj ne gre za likvidno premoženje, ki bi upniku zanesljivo omogočilo poplačilo. Predložena cenitev – in še to iz drugega izvršilnega postopka – ne predstavlja prepričljivega dokaza o realnih možnostih tožnikov za poplačilo vtoževane terjatve.

14Ugotovitve sodišča o odsotnosti navedb toženca glede poplačila terjatev drugih upnikov so za sprejeto odločitev povsem nepomembene. Toženec nezmožnosti dolžnika za poplačilo vtoževane terjatve konkretizirano niti ne ugovarja. Sodišče je ugotovilo, da dolžnik prejema le pokojnino, nima pa nobenega drugega premoženja, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo. Toženec pa ne prereka ugotovitve prvega sodišča, da glede na določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki predpisujejo omejitve izvršbe na dolžnikovo pokojnino, ni možnosti, da bi tožnika prišla do poplačila terjatve z izvršbo.

15Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan – skladno z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) – tožnikoma povrniti njune stroške pritožbenega postopka. Ti obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar skupaj znaša 839,05 EUR.

¹ "Če je ta tretji dolžnikov zakonec ali je z njim v sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni vrsti oziroma v stranski vrsti do vštetega drugega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom."
² "Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano."