VSL Sodba III Cp 726/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžan v roku 15 dni plačati 559,98 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

1Višje sodišče v Ljubljani uvodoma pojasnjuje, da je v predmetni zadevi odločalo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča o prenosu pristojnosti 50 Cp zadev Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani Su 199/2020 z dne 4. 2. 2020 v zvezi s popravnim sklepom z dne 14. 2. 2020.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 24.520,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2018 dalje ter mu povrniti 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2018 dalje. Sklenilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti 2.597,52 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da v poroštveni izjavi ni bila opredeljena višina obveznosti, niti niso bile navedene okoliščine, na podlagi katerih bi lahko identificiral višino obveznosti in zapadlost. Glede na to, da se tožnik profesionalno ukvarja s finančnimi storitvami, ni izpolnil svoje dolžnosti skrbnega ravnanja, saj podpisnik poroštvene izjave ne sme biti v dvomu, kaj je podpisal. Izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, saj je tožnik sam zatrjeval, da toženca ni poučil o tem, kaj podpisuje, ter da je bil toženec s podrobnostmi glede kredita, ki niso navedene v poroštveni izjavi, seznanjen iz kreditne pogodbe. Tožnik je zatrjeval, da je bil toženec nedvoumno seznanjen z vsebino in obsegom poroštvene obveznosti, saj je vse to jasno zapisano v poroštveni izjavi. Sodišče bi torej moralo upoštevati, da kljub obrazloženemu ugovoru glede ničnosti poroštvene izjave tožnik ni prerekal, da delavka tožnika toženca ni poučila glede pomena in vsebine poroštva, niti ni prerekal okoliščin, kako je potekalo podpisovanje. Iz izpovedbe priče A. K. izhaja, da je bila pripravljena na vprašanje glede poznanstva z gospo S. ter ni zanikala, da je možna komunikacija v primeru osebnega poznanstva. Iz pisne izjave navedene priče ne izhaja, da poroka pouči, medtem ko je na ustnem zaslišanju priča o tem izrecno izpovedala. Priča torej ni bila verodostojna, medtem ko je bil toženec prepričljiv, njegova izpovedba je bila skladna z njegovimi navedbami, brez protislovij in logična. Dokazne ocene sodišča s pritožbo ne more izpodbiti, ker sodišče njegove izpovedbe ni dokazno ocenilo. Posledično je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dokazna ocena sodišča ne upošteva 8. člena ZPP, saj sodišče ni opravilo primerjave dokazov med seboj, prav tako ni ocenilo navedb strank in njihove konsistentnosti. Zgolj sklicevanje sodišča, da ni imelo razloga, da priči ne verjame, ne predstavlja ocene izvedenih dokazov. Prav tako priča z zaslišanjem ni dopolnila podane izjave, ampak jo je spremenila. Sodišče bi moralo dokazno oceniti, zakaj priča ni napisala vsega, o čemer pouči stranke, ampak je nato o tem izpovedala šele ustno. Priča je torej opisovala nove okoliščine o dejstvu, o katerem je že podala izjavo. Kršitev 8. člena ZPP obstoji tudi zato, ker je sodišče uvedlo formalno dokazno pravilo, ko je obrazložilo, da bi toženec lahko trditve tožnika izpodbil s pričevanjem S. in R. T. S tem je kršilo 8. člen ZPP, 212. do 215. člen ZPP ter storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaslišanje stranke ima enakovredno težo ostalim dokazom, zato pomanjkanje zaslišanja dveh prisotnih prič ni razlog, zaradi katerega sodišče tožencu ne bi verjelo. Sodišče je kršilo 257. člen ZPP z obrazložitvijo, da toženec svojih navedb iz izpovedbe ni podprl z nobenim dokazom. Posledično njegova izpovedba ni bila predmet dokazne ocene, s čimer mu je bila kršena pravica do izjave. Ni dopustno iz razloga, da se od toženca pričakuje, da se bo pri podpisovanju dokumentov z njimi seznanil (kar pogojno drži), izvajati sklepa, da že podpis zadostuje za veljavnost poroštvene izjave, saj se glede na strogo obličnost zahteva nedvoumna seznanitev poroka s tem, kar je podpisal. Sodišče ni navedlo razlogov glede toženčevih navedb, da je tožnik priznal (214. člen ZPP), da strank ne pouči skladno s 1013. členom OZ. Navedeno kaže, da je izjava priče A. K. prirejena potrebam postopka. Sodišče v dokazno oceno ni zajelo toženčevih navedb, da sta se priča A. K. in gospa S. poznali, zato ni izkustveno sprejemljiva izpovedba priče, da se ne spomni konkretnega primera. Priča ni zanikala, da se podpis pogodbe ni zgodil na način, kot je izpovedal toženec. Navaja, da v nobeni listini ni pripisal, da jo podpisuje kot solidarni porok. Sporna je ugotovitev sodišča, da je podpisal poroštveno izjavo in menice kot fizična oseba, zaradi česar mu sodišče ne verjame, da ni bil seznanjen, kaj podpisuje. Podpis ne dokazuje ustrezne pojasnilne dolžnosti tožnika. V dokazni oceni manjka konkretna ugotovitev sodišča, o čem je bil toženec poučen. Opozarja, da zadeva VS RS II Ips 308/2015 ni identična z obravnavanim primerom, saj so bili v poroštveni izjavi navedeni zneski obveznosti, porok pa je potrdil prejem pogodb, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo izpolnjeno. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do okoliščin (da je bil star 19 let, da listin ni podpisoval na banki, da ni urejal spornega kredita, da bi tožnik moral domnevati, da je toženec neizkušen, da je toženec podpisal dve listini, pri čemer je kot porok nastopal kot fizična oseba), ki jih je treba obravnavati zaradi razjasnitve, ali je tožnik opravil pojasnilno dolžnost. 1013. člen OZ terja aktivno ravnanje kreditojemalca (kreditodajalca - op. pritožbenega sodišča) v smeri seznanitve poroka s pomenom poroštva. Uveljavlja kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS, ker sodišče ni odgovorilo na številne pomembne navedbe, ki bi morale biti zajete v argumentaciji, prav tako je sodišče prezrlo njegovo izpovedbo. Ničnost poroštvene izjave je uveljavljal tudi iz razloga, ker nasprotuje moralnim načelom, vestnosti in poštenju ter prepovedi zlorabe pravic. Meni, da ni dolžan ničesar plačati, ker je tožnik uveljavljal plačilo na podlagi 7. člena kreditne pogodbe, pri čemer po drugi alineji 7. člena porok jamči le z menicami. Glede na to, da mu obvestilo o odpovedi pogodbe ni bilo vročeno, so neutemeljene obresti od 12. 6. 2018 do 19. 3. 2019. Formalna zahteva je, da se toženec seznani z odstopom od pogodbe. Sodišče je zmotno prisodilo tudi obresti od 17. 3. 2017 do 12. 6. 2018, ker niso bile obrazložene in je bila tožba v tem delu nesklepčna. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

4Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavanem primeru tožnik od toženca kot solidarnega poroka zahteva vračilo kredita po pogodbi o kreditu z dne 1. 3. 2017. Pogodbo o kreditu je toženec podpisal kot zakoniti zastopnik kreditojemalke družbe A. d. o. o., hkrati pa se je kot fizična oseba s poroštveno izjavo zavezal za plačilo zneska, ki ga kreditojemalec ne bo poravnal, oziroma se je zavezal za izpolnitev obveznosti kreditojemalca. Ker je bila družba A., d. o. o., izbrisana iz sodnega registra, je tožnik odstopil od pogodbe o kreditu in od toženca kot solidarnega poroka zahteval plačilo glavnice in obresti.

7Obveznost, na katero se nanaša poroštvo, je bila opredeljena oziroma vsebinsko identificirana (1013. člen OZ). V poroštveni izjavi je bil namreč naveden kreditojemalec in številka pogodbe o kreditu. Prav tako je toženec istočasno podpisoval kreditno pogodbo kot zakoniti zastopnik glavnega dolžnika, zato je bil seznanjen z vsemi natančneje opredeljenimi obveznostmi glavnega dolžnika. Dodatno se je toženec že v pogodbi o kreditu podpisal kot solidarni porok (dodatno poleg podpisa kot zakoniti zastopnik glavnega dolžnika), prav tako pa je v 7. členu pogodbe o kreditu vsebovana določba o solidarnem poroštvu. Glede na navedeno je bila obveznost v poroštveni izjavi opredeljena na način, ki je tožencu omogočal presojo njegovega položaja. Poroštvena izjava je namreč vsebovala zadostne podatke, da je obveznost vsebinsko mogoče identificirati oziroma razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, tudi teže in pomena posledic njegove zaveze. Neutemeljeno je zato pritožbeno sklicevanje na sodbo VS RS II Ips 308/2015, ker v predmetni poroštveni izjavi ni naveden znesek obveznosti in ni vsebovana izrecna določba, da je prejel pogodbo o kreditu.

8Ne drži pritožbena navedba, da iz 7. člena kreditne pogodbe izhaja, da porok jamči le z menicami. Toženec se je zavezal, da jamči za vračilo celotnega kredita v primeru nevračila s strani kreditojemalca, pri čemer lahko tožnik pošlje nalog za odplačevanje kredita neposredno tožencu in/ali obremeni njegovo plačo in/ali transakcijski račun (1. alineja prvega odstavka 7. člena kreditne pogodbe). Zgolj v zavarovanje svoje obveznosti je toženec od podpisu izročil še 5 bianco menic (2. alineja prvega odstavka 7. člena kreditne pogodbe).

9Neutemeljeno je pritožbeno razlogovanje, da tožnik toženca ni na nedvoumen način seznanil z vsebino in obsegom poroštvene obveznosti ter da ni izpolnil svoje dolžnosti skrbnega ravnanja. V zvezi s tem je neutemeljeno sklicevanje na zadevo VS RS II Ips 186/2016, saj ni primerljiva z obravnavanim primerom. V navedeni zadevi je banka izročila neizpolnjen (bianco) obrazec poroštvene izjave in sklenjene kreditne pogodbe, v kateri nastopa kot porok za dolg kreditojemalca, tretji osebi, da jih preda poroku, s čimer je banka obveznost do jasne izjave volje, za kakšno poroštvo gre, prenesla bodisi na tretjega kot posrednika bodisi na poroka in njegovo lastno presojo o prevzeti obveznosti. Ni torej bilo mogoče pričakovati, da bi se porok na podlagi bianco obrazca seznanil z vsebino in težo lastne zaveze, zato bi banka morala sodelovati pri sklepanju pogodbe na tak način, da stranka ne bi ostala v dvomu ali negotova. Kot že obrazloženo, tožencu sta predmetna podpisana dokumenta, ki ju je podpisal osebno pri tožniku, omogočala seznanjenost z vsebino in obsegom poroštvene obveznosti, zato ne gre za primerljivi zadevi.

10Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, se od povprečnega skrbnega človeka, ki je popolno poslovno sposoben, pričakuje določena stopnja skrbnosti, in sicer da se seznani s tem, kar podpiše. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je sodišče z navedenim zaključkom opredelilo do zatrjevanih okoliščin glede starosti toženca, poslovne neizkušenosti ter zatrjevanj o tem, da je bil navidezni direktor. Toženec je bil popolno poslovno sposoben (1014. člen OZ). Ob upoštevanju okoliščine, da je toženec sam izpovedal, da ni prebral, kar je podpisal, je neutemeljeno toženčevo stališče, da bi mu tožnik moral še dodatno ustno obrazložiti vse, kar je sicer že vsebovano v pogodbah. Glede na podatke iz obeh dokumentov namreč toženec ne bi mogel ostati v dvomu, če bi jih prebral. Zato okoliščina, da toženec pogodb pred podpisom ni prebral, ne more biti upoštevna oziroma ga ne razbremenjuje prevzete obveznosti.¹ Posledice takega malomarnega ravnanja mora toženec zato nositi sam in toženčevo malomarno ravnanje ne more imeti za posledico tožnikove obveznosti, da toženca o zapisanem seznani še ustno. Navedena dodatna ustna seznanitev s poroštveno obveznostjo (kar bi predstavljalo dodatno obveznost, ki bi morala biti izpolnjena ob jasno zapisani poroštveni izjavi) tudi sicer ne izhaja iz sklepa VS RS II Ips 186/2016, ki ga kot podlago za svoje stališče navaja toženec.

11Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi temeljite in celovite dokazne ocene ugotovilo, da je tožnik toženca na neposreden način jasno in nedvoumno seznanil z vsebino poroštva oziroma z vsebino in obsegom poroštvene obveznosti ter ga tako zavaroval pred nepremišljenostjo. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo konkretne vsebine, o čemer je bil toženec poučen, saj to izhaja iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče je verjelo izpovedbi priče A. K., ki je sodelovala pri podpisu pogodb. Njeni izpovedbi sledi tudi pritožbeno sodišče. Dvoma v zaključek sodišča ne vzbudi pritožbena navedba, da naj bi tožnik spreminjal trditveno podlago. Trditvena podlaga stranke je namreč odvisna od navedb in ugovorov nasprotne stranke. Toženec se je (šele) v prvi pripravljalni vlogi skliceval sklep na VS RS II Ips 186/2016, na podlagi katerega je utemeljeval svoje stališče, da tožnik kot institucija, ki se ukvarja s finančnimi storitvami, ni ravnala z dolžno skrbnostjo oziroma se od nje utemeljeno pričakuje, da bi pri sklepanju pogodb sodelovala na način, da druga stranka ne bo ostala v dvomu. Glede na navedeno je nato tožnik pravočasno dopolnil trditveno podlago, in sicer je obrazložil potek podpisovanja.² Navedeno zato tudi ne vpliva na verodostojnost priče A. K., ki je izpovedala konsistentno, jasno, brez protislovij in prepričljivo. Ne drži pritožbena navedba, da je priča z izpovedbo spremenila svojo izjavo, podano tekom postopka, saj tudi iz izjave izhaja, da je tožnik ravnal skrbno. Sodišče je tudi okoliščino, da je priča pri ustnem zaslišanju povedala še več, pravilno pripisalo neposrednemu zaslišanju s postavljanjem vprašanj. Priča je jasno izpovedala, da ne pozna gospe S., čemur je sodišče prve stopnje sledilo, medtem ko je drugačno pritožbeno razlogovanje izvzeto izven konteksta. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je verjelo priči A. K. Obrazložilo je namreč, da ni imelo razlogov za dvom v izpoved priče A. K., prav tako sodišče ni dvomilo, da tožnik (oziroma zaposleni pri tožniku) stranke ustrezno pouči glede na to, da sklepa kreditne pogodbe z večjim številom oseb, medtem ko toženčevi izpovedbi, da mu ob podpisovanju ni bilo nič pojasnjeno ter da je pogodbe dobil le v podpis, ni sledilo. Pravilno je sodišče v okviru dokazne ocene tudi ocenilo, da je toženec le pavšalno trdil, da sta bili z njim pri podpisu prisotni še dve osebi (katerih priimka ne ve), zaslišanja katerih ni predlagal. Z navedenim sklepanjem sodišče prve stopnje ni postavilo formalnega dokaznega pravila, kot to izpostavlja toženec v pritožbi, saj je navedeno okoliščino sodišče v okviru dokazne ocene pravilno štelo kot indic, ki dodatno kaže na neresničnost tožnikovih navedb oziroma izpostavilo kot možnost, s katero bi toženec lahko izpodbil dokazane trditve tožnika glede na to, da jih ni uspel izpodbiti s svojo izpovedbo. Neutemeljeno toženec navedeno razume na način, da bi zatrjevano dejansko stanje lahko dokazal le s pričama ter da njegova izpovedba ni enakovredna drugim dokazom. Prav tako je sodišče obrazložilo, da tožencu ne verjame, da ga niso nič seznanili, kaj podpisuje, v kakšnih funkcijah podpisuje ter kaj pomeni solidarno poroštvo, glede na to, da je podpisal kreditno pogodbo kot zakoniti zastopnik družbe (pri tem dopisal, da družba ne posluje z žigom) in kot solidarni porok (zraven podpisa je bilo navedeno - solidarni porok) ter da je posebej podpisal še poroštveno izjavo in menice. Pritožbenemu nestrinjanju z dokazno oceno glede navedenega ni mogoče slediti. Glede na obrazloženo so neutemeljeni pritožbeni očitki kršitve 8. člena ZPP, 212. do 215. člena ZPP, 257. člena ZPP, kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve pravice do izjave (22. člen Ustave RS).

12Sodišče prve stopnje je pravilno prisodilo tudi zakonske zamudne obresti. Pravilno je obrazložilo, da je tožnik z ustrezno vročitvijo poskušal doseči, da bo toženec s pisanjem (odstopom od pogodbe) seznanjen, ni pa njegova dolžnost, da zagotovi dejansko seznanjenost toženca s pisanjem glede na to, da toženec pisanja ni dvignil. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi tožnik toženca moral seznaniti z odstopom, saj kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, bi bila takšna zahteva pretirana, ker bi s tem velikemu delu upnikov odvzeli pravno varstvo ob „nesodelujočih“ dolžnikih, ki z izogibanjem prejema poštne pošiljke pričakujejo, da ne bo posledic.³ Glede prisoje zakonskih zamudnih od 17. 3. 2017 do 11. 6. 2018 toženec v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da tožnik ni obrazložil zahtevanih obresti, pri čemer ugotovitev in obrazložitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem konkretno ne izpodbija, v posledici česar so pritožbene navedbe neutemeljene. Tudi glede uveljavljanja ničnosti poroštvene izjave po 5. in 6. členu OZ toženec v pritožbi le ponavlja navedbe, podane v postopku na prvi stopnji, medtem ko zaključka in obrazložitve sodišča v zvezi s tem dejansko in konkretizirano ne izpodbija.

13Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti 559,98 EUR pritožbenih stroškov. Tožniku je pritožbeno sodišče priznalo 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT) in 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), skupaj 765 točk oziroma 459,00 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV 559,98 EUR.

-------------------------------
¹ Prim. sodbo VS RS II Ips 1063/2007 s 13. 1. 2011, odločbe VSL II Cp 157/2016 s 4. 5. 2016, II Cp 4450/2009 s 17. 2. 2010 in II Cp 157/2016 s 4. 5. 2016.
² Pred tem je tožnik na navedbe toženca, da bi tožnik moral toženca zaradi njegove mladosti dodatno poučiti, kaj podpisuje, odgovoril z navedbami, da je bil toženec popolno poslovno sposoben ter da iz podpisanih dokumentov izhaja prevzeta obveznost.
³ Ker gre za vročanje pred začetkom postopka (predpravdna vročitev), se skladno s tretjim in četrtim odstavkom 41. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto–2) poštna pošiljka vrne pošiljatelju, kadar naslovnik poštne pošiljke ne sprejme; prim. sodbo in sklep VSL I Cpg 329/2015 s 13. 5. 2015.