VSL sodba I Cp 2726/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II: Toženec sam krije svoj strošek pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer 1.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 600,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.3.2011 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoj strošek postopka.

2Toženec je proti obsodilnemu delu sodbe in odločitvi o stroških vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožnik ni prispeval k nastali škodi. Toženec je bil izzvan, saj ga je tožnik pred škodnim dogodkom pod mizo brcnil v levi gleženj. Sodišče je napačno presodilo izpovedbe prič, hkrati se sploh ni opredelilo do zdravniškega potrdila V., d.o.o., z dne 28.12.2009, iz katerega izhaja, da je bil toženec na dan škodnega dogodka poškodovan. To kaže na bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena. Ob upoštevanju zdravniškega potrdila in izjave toženca, bi sodišče prišlo do drugačnega zaključka. Sodišče ni izvedlo nujnega dokaza z izvedencem medicinske stroke, saj nima ustreznega znanja, da bi lahko ugotovilo intenziteto in trajanje telesnih bolečin, sodišče je pavšalno navedlo, da sprejema vse zatrjevane nevšečnosti med zdravljenjem. Odločitev o višini priznane odškodnine je oprlo zgolj na tožnikove subjektivne navedbe. Iz zdravniških potrdil ne izhaja niti intenziteta niti trajanje telesnih bolečin. V obravnavanem primeru tudi ni mogoče govoriti o skaženosti, saj gre pri tožniku edino lahko za kozmetični defekt, ki ne izpolnjuje pogojev za odškodnino. Sodišče je samo neposredno ugotovilo, da ne bi opazilo brazgotine, v koliko ne bi vedelo, da je bil tožnik poškodovan. Tožnik je sam izrecno potrdil, da odzivov mimoidočih sedaj ni več, niti ni potrdil, da bi bilo njegovo psihično ravnotesžje zaradi brazgotine na obrazu kakorkoli porušeno. Tudi višina za skaženost je odmerjena previsoko in odstopa od ustaljene sodne prakse. Prav tako se ne strinja s stroškovno odločitvijo. Tožnik je v pravdi uspel zgolj s 30 % tožbenega zahtevka. Ker je bilo sodišče vezano na kazensko obsodilno sodbo, sam temelj tožbenega zahtevka nikdar ne more biti izpodbit. Toženec je torej zmagal v pravdi zgolj v višini 30 %.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predmet tožbenega zahtevka je bilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je toženec utrpel 28.10.2008, ko mu je tožnik povzročil lahko telesno poškodbo, zaradi česar je bil v kazenskem postopku obsojen na 10 mesecev zapora. Tožbeni zahtevek v tem odškodninskem sporu temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo torej že odločeno v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je bilo zato vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca (14. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Pravdno sodišče teh dejstev, če obenem tvorijo podlago za odločitev o obstoju civilnopravne obveznosti, ne sme ugotoviti drugače. Kljub kazenski obsodilni sodbi pa mora pravdno sodišče samostojno presojati ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti, saj kazenska obsodilna sodba ugotovitev glede tega vprašanja ne vsebuje, ker je to vprašanje za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja nepomembno. Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo toženčevega ugovora, da je bil tožnik tisti, ki je toženca napadel, zamahnil z glavo proti njemu in mu s tem izbil kozarec in se pri tem poškodoval, saj toženec s tem izpodbija ugotovitve iz kazenske sodbe o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Prav tako pa tudi pravilno ni upoštevalo toženčevega ugovora deljene odgovornosti (171. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Po njegovih trditvah naj bi tožnik sam prispeval k nastanku škode s tem, ko je tožnika izzval, izzval pa naj bi ga tako, da ga je pod mizo brcnil v levi gleženj. Dokazno breme takšnega tožnikovega ravnanja je bilo na tožencu, ki pa svojih trditev ni uspel dokazati. Sodišče je na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da je bila konstrukcija mize, za katero naj bi pravdni stranki sedeli, takšna, da tožnik pod mizo ni mogel brcniti toženca. Če je bilo takšno ravnanje tožnika in s tem poškodba toženčevega gležnja v času nastanka obravnavanega škodnega dogodka izključena, je bila presoja zdravniškega potrdila, ki naj bi izkazovalo zatrjevano toženčevo poškodbo gležnja nepotrebna. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da je bilo omenjeno potrdilo sestavljeno 14 mesecev po obravnavanem škodnem dogodku.

6Neutemeljena je tudi toženčeva pritožbena kritika, da v obravnavani zadevi sodišče ni moglo odločiti o nepremoženjski škodi brez izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel lahko telesno poškodbo po obrazu. Iz zdravstvene dokumentacije v spisu in izvedenskega mnenja izvedenca kirurga, ki ga je izdelal v kazenskem postopku, izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku zadobil vreznino na licu in vreznino na nosu. Pri obeh vrezninah je prišlo do prekinitve povrhnega sloja kože in podkožja, zaradi česar je pri obeh prišlo do bolečnosti in krvavitve navzven. Poškodba je zahtevala kirurško oskrbo rane, ki vsebuje ekscizijo, revizijo infraorbitalnega živca in šive, potrebna pa je bila tudi zaščita proti tetanusu v obliki dveh injekcij. Izvedenec je ugotovil, da je bila zaradi poškodbe zmanjšana tožnikova zmožnost za delo, zdravje začasno okvarjeno in njegova zunanjost prizadeta. Ugotovil je namreč, da ima tožnik zaradi vreznin na licu in nosu, brazgotino kože in podkožja, ki je polkrožna, dolga 3 cm in globoka nekaj milimetrov. Na koži nosnega korena, v višin oči pa je brazgotina oblike obrnjene črke U, dolga 2 cm in 2 mm dvignjena z nivoja kože. Iz medicinske dokumentacije še izhaja, da je tožnik moral rano oskrbeti v bolnici, da je moral čez dva dni na prevezo, čez 7-10 dni na odvzem šivov, dan po dogodku na kontrolo pri ORL specialistu, bil pa je tudi rentgensko slikan.

7Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče v celoti sprejelo tožnikovo izpovedbo o intenziteti in trajanju telesnih bolečin. To je zgolj povzelo (tč. 20 obrazložitve izpodbijane sodbe). Izrecno pa je navedlo, da sprejema vse zatrjevane nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je ugotovil izvedenec in tožnikove navedbe o jemanju analgetikov (te naj bi jemal manj kot teden dni). Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča o dokazanosti zatrjevanih nevšečnosti med zdravljenjem. Te izhajajo tako iz medicinske dokumentacije kot tudi iz ugotovitev izvedenca kirurga v kazenskem postopku. Ta je zaključil tudi, da sta obe poškodbi povzročili bolečnost. Ne more biti dvoma, da tudi kirurška oskrba rane s šivanjem povzroča bolečine. Tudi jemanje analgetikov je pogojeno z obstojem bolečin. Časovno pa se trajanje jemanja analgetikov ujema s časom, ko je imel tožnik rani (na obrazu) zašiti. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je od zahtevanih 3.900,00 EUR odškodnine za vse ugotovljene nevšečnosti pri zdravljenju in ugotovljene telesne bolečine prisodilo tožniku 1.500,00 EUR in v celoti ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ.

8Sodišče prve stopnje je navedlo, da je glede na objektivna in subjektivna merila za prisojo odškodnine zaradi skaženosti tožnikova duševna prizadetost zaradi zadobljenih brazgotin v škodnem dogodku povsem na robu še pravno priznane škode. Okoliščina, ki je odločitev sodišča nagnilo na stran pravno priznanih škod, je dejstvo, da sta obe brazgotini na obrazu, zaradi česar ju skoraj ni mogoče skriti in da gre za trajni poškodbi.

9Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita nenavedbo primerljive sodne prakse, zaradi česar sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Za takšno pomanjkljivost ne gre. Tožnikovo poškodbe je mogoče po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb umestiti v II. skupino oziroma med lahke primere(1). Za telesne poškodbe, ki sodijo v to skupino primerov, so bile v sodni praksi določene odškodnine od ene do devetindvajset neto plač(2). Povprečna denarna odškodnina za tovrstne telesne poškodbe pa je osem povprečnih neto plač. V obravnavani zadevi je bila tožniku prisojena denarna odškodnina v višini dveh povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da je bila tožniku prisojena minimalna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo za povzročeno v obravnavanem škodnem dogodku.

10Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno izpodbijanje stroškovne odločitve. Ne drži pritožbeno stališče, da je bila v obravnavani zadevi sporna le višina tožbenega zahtevka. Z ugovorom deljene odgovornosti (toženec je zatrjeval, da je tožnik do 70 % odgovoren za nastalo škodo) je toženec izpodbijal tudi temelj svoje odškodninske obveznosti. Tudi v tem pravdnem postopku izvedeni dokazi so se večinoma nanašali na ugotavljanje tožnikovega prispevka k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo pri presoji uspeha pravdnih strank tako temelj kot tudi višino.

11Iz navedenih razlogov je pritožba toženca neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

------

(1) Okoliščina, da je šlo za rane mehkih delov z razmakom, ki ga je bilo potrebno umetno združevati (šivati), bi celo lahko kazalo na umestitev v tretjo skupino.

(2) Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse, str. 765.