VSRS Sklep I Up 111/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Tožeča stranka (imenovano okrožno sodišče) je vložila tožbo zoper odločbo informacijskega pooblaščenca, št. 0612-220/2017/39 z dne 2. 6. 2020, s katero je bilo tožeči stranki naloženo: da preneha izvajati videonadzor nad hodniki in stopnišči, ki so skupni prostori poslovne stavbe na navedenem naslovu, v kateri ima poleg drugih lastnikov prostore tudi Okrajno sodišče v ... in jih zavezanec nadzira s kamerami 001 (klet), 007 (drugo nadstropje), 008 (tretje nadstropje), 009 (četrto nadstropje), in sicer na način, da navedene kamere ne bodo pokrivale stopnišč in delov hodnikov, kjer ni vhodov v prostore sodišča (točka I/1 izreka); da preneha s prenosom žive slike z omenjenih kamer, ki preko monitorja v prostoru za varnostnika, ki se nahaja v avli na vhodu v omenjeno poslovno stavbo, omogoča spremljanje gibanja po stopniščih in hodnikih stavbe, kjer ni vhodov v prostore sodišča (točka I/2 izreka); da mora nepovratno uničiti vse knjige z evidencami – osebnimi podatki obiskovalcev, ki niso prihajali na sodišče, ampak k drugim lastnikom in uporabnikom navedene poslovne stavbe (točka I/3 izreka); da navedene ukrepe izvrši v roku sedmih dni od prejema te odločbe (točka II izreka); da v treh dneh po odpravi ugotovljenih nepravilnosti o tem pisno obvesti državno nadzornico in ji predloži dokaze (točka III izreka). Tožeča stranka je skupaj s tožbo zoper navedeno odločbo (neizpodbijana je točka I/3 izreka) vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je sodišču predlagala, naj zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočnega končanja postopka, podrejeno, naj se z začasno odredbo dovoli izvajanje videonadzora nad hodniki in stopnišči, ki so skupni prostori poslovne stavbe, v katerih ima poleg drugih lastnikov prostore tudi Okrajno sodišče v ... in jih nadzira s kamerami 001, 007, 008 in 009, ter prenašanje žive slike s teh kamer, ki preko monitorja v prostoru za varnostnika, ki se nahaja na avli na vhodu v poslovno stavbo, omogoča spremljanje gibanja po stopniščih in hodnikih stavbe, kjer ni vhodov v prostore sodišča.

2Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo izdajo odložitvene začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvršitev izpodbijane odločbe. Upravno sodišče je presodilo, da to ni mogoče, saj je na podlagi tožnikovih navedb, da je izklopil sporne kamere, ugotovilo, da je že pred vložitvijo tožbe izvršil naloženo obveznost. Zavrnilo pa je tudi tožnikov podrejeni zahtevek za izdajo ureditvene začasne odredbe v smislu tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, saj ni izkazal pogoja, da mu bo brez izdane začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda. Njegove navedbe o nevarnostih, ki naj bi mu grozile pri poslovanju brez videonadzora s kamerami, so splošne, poleg tega pa ima še vedno vzpostavljen videonadzor v prostorih sodišča in v tistih delih skupnih prostorov, ki jih uporablja zgolj sodišče. Ob tem je sodišče prve stopnje poudarilo še pomen javnega interesa v primeru inšpekcijskih postopkov in navedlo, da je v javnem interesu, da se videonadzor zaradi varstva posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov izvaja na zakonit način, kar pomeni, da je javni interes za vzpostavitev zakonitega stanja vključen že v izpodbijani odločbi ter da zgolj zatrjevanje interesa in tožnikove dolžnosti za ureditev videonadzora samo po sebi še ne pomeni odsotnosti interesa drugih udeležencev postopka in javnega interesa. To po presoji sodišča pomeni, da ob upoštevanju konkretnih okoliščin zadeve zatrjevane škode ni mogoče opredeliti kot težko popravljive škode, zaradi katere bi bila izdaja začasne odredbe nujna in bi upravičila poseg v izvršitev dokončne inšpekcijske odločbe.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je s tem, ko se sedaj videonadzor izvaja v omejenem obsegu (le na vhodu in v prvem nadstropju, kjer se nahajajo razpravne dvorane), bistveno okrnjeno varovanje prostorov, premoženja in ljudi v stavbi. Poudarja, da je pretežni del poslovne stavbe (okoli 70 % površin) namenjen dejavnosti okrajnega sodišča, zaradi česar veljajo strožji standardi varovanja, katerim pa z naloženim obsegom izvajanja videonadzora ne more zadostiti (sklicuje se na 73. c člen Zakona o sodiščih). Fizični nadzor vhoda (varnostnik) in videonadzor vstopa v stavbo in dela stavbe tako ne zadošča, potreben je celovit nadzor. V nasprotnem primeru (s tem ko je onemogočen prenos žive slike pri varnostniku) se stranka lahko prosto giba po vseh skupnih prostorih in nemoteno izvede varnostni dogodek. Strinja se, da je v predlogu le na splošno opisoval grozečo nevarnost pri poslovanju brez videonadzora, vendar vnaprej ni mogoče napovedati varnostnih dogodkov in njihovih posledic. Splošno znano pa je, da so varnostni incidenti (grožnje s smrtjo, obvestila o nastavljenih bombah, fizični in verbalni napadi) na sodiščih kar pogosti. Tako je 10. 7. 2020 (to je že v času izklopljenega videonadzora in po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe) neznani klicatelj dvakrat klical na vložišče okrajnega sodišča z opozorilom, da je v stavbi bomba. Pregled tega sicer ni potrdil, vendar policiji ni mogel predati drugega kot posnetke vhoda v stavbo in hodnika z razpravnimi dvoranami. Meni še, da z izvajanim nadzorom ni posegal v pravice drugih, ampak jim je zagotavljal varnost. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno presojo sodišču prve stopnje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji (med drugim verjetnost nastanka težko popravljive škode brez izdaje predlaganega ukrepa), začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Ker je njen namen zagotoviti učinkovitost sodnega varstva v upravnem sporu, začetem zaradi nestrinjanja z odločbo, ki je predmet izpodbijanja, mora stranka izkazati, da v primeru njenega uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen namen konkretnega upravnega spora oziroma da bo njen uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode ostal brez pomena.¹

7Vrhovno sodišče na podlagi pritožnikovih navedb, da sedaj izvaja videonadzor le na vhodu in v prvem nadstropju stavbe, da posluje brez videonadzora in da je del tega sistema izklopljen, najprej ugotavlja njegovo napačno razumevanje obsega odrejenega inšpekcijskega ukrepa. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da pritožniku ni bilo naloženo popolno prenehanje izvajanja videonadzora s kamerami 001, 007, 008 in 009 in z njimi povezanega prenosa slik, ampak le njegova prilagoditev, to je izvajanje na način, da te kamere ne bodo pokrivale stopnišč in delov hodnikov, kjer ni vhodov v prostore sodišča. Na to je opozorila tudi toženka, ki je v odgovoru na predlagano začasno odredbo² poudarila (11. točka obrazložitve prvostopenjskega sklepa), da pritožniku ni bilo prepovedano izvajanje videonadzora (in prenosa žive slike varnostniku) nad vhodom v poslovno stavbo ne nad dostopi oziroma delih hodnikov, ki vodijo v prostore sodišča.

8Iz tega je razvidno, da pritožniku z izpodbijano odločbo ni bilo onemogočeno izvajanje videonadzora v skupnih prostorih v celoti, kot zatrjuje (in s tem povezuje trditve o škodi), ampak v omejenem obsegu. Kako bo tak videonadzor zagotovil, je stvar tehničnih rešitev (vključno z morebitno prestavitvijo kamer), medtem ko je za odločanje o izdaji začasne odredbe in o pritožbi pomembno le, da na podlagi tega, kar je izvršil več, kot je bilo od njega zahtevano, ne more utemeljevati možnosti nastanka težko popravljive škode. Tako je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na dogodek z dne 10. 7. 2020, saj manka posnetkov videonadzora ni mogoče pripisati izrečenim ukrepom, ampak je razlog tudi pritožnikovo prenehanje opravljanja videonadzora nad deli skupnih prostorov, v katerega z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo.

9Po obrazloženem pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal zahtevanega pogoja glede nastanka težko popravljive škode in je že iz tega razloga odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, ne glede na to, da je tudi sámo predlog za izdajo začasne odredbe obravnavalo z vidika stanja, nastalega po izklopu videonadzornih kamer (v 34. točki obrazložitve sklepa je ugotovilo, da ima pritožnik po izreku ukrepa še vedno vzpostavljen videonadzor v prostorih sodišča in v tistih delih skupnih prostorov, ki jih uporablja le sodišče). Presoja neizkazanosti verjetnega nastanka težko popravljive škode zaradi obsežnejše omejitve videonadzora namreč nujno pomeni, da je nastanek te škode toliko manj verjeten ob manj omejujočem ukrepu – takem, kot je bil dejansko izrečen pritožniku.

10Glede na navedeno in ker ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

¹ Tako Vrhovno sodišče med drugim v sklepu I Up 68/2020 z dne 15. 6. 2020.
² Tudi iz pritožnikovega predloga je bilo razvidno, da je odrejeni ukrep izvršil tako, da je omenjene kamere izklopil in prenehal izvajati videonadzor (in prenos slike) nad hodniki in stopnišči, ki predstavljajo skupne prostore poslovne stavbe.